Pozdravljeni!
Stara sem 20 let in sem se slab mesec nazaj razšla s fantom, s katerim sem bila skupaj 4 leta in pol. V razmerju sva imela vzpone in padce, kdaj sva se imela super, kdaj pa sva se kregala, vendar sem ves čas razmišljala če on sploh je pravi zame, kakšne njegove lastnosti so mi šle na živce in mi je bilo kdaj v družbi nerodno če je imel čudne šale ali se trapasto obnašal, pa tudi vizualno me ni tako privlačil in večkrat sem opazovala druge fante, ki so oddajali neko karizmo in privlačnost, ki pa je moj fant ni imel ... Vendar pa mi je vedno pomagal kar sem rabila, res me je imel rad, mi pomagal reševati probleme, izpovedoval mi je ljubezen, imel pa je tudi načrte za prihodnost, za stanovanje družino in tako naprej ... Z njim sem se počutila res varno in vedela sem da se mi z njim ni treba bati prihodnosti, vendar sem se ves čas spraševala če je to to, saj nisem začutila privlačnosti... Pa velikokrat sva se razšla samo za dan ali par dni vendar sva bila vedno spet skupaj in vedela sem da bo tako... Zdi se mi da sem bila v coni udobja, saj sva se mela ful fajn in vse vendar sem se ves čas spraševala če je on pravi... In slab mesec nazaj me je prevaral in mi je le s težavo priznal da je izbral njo, nato sem pobrala stvari in sla... Nekajkrat sem sla se k njemu, ga prosila za priložnost, ga klicala pa se ni oglašal dokler nisem končno dojela da je pač z njo...
In že takrat ko sem se jaz zaljubila vanj je imel že punco, ki jo je potem pustil zaradi mene, zaradi tega se počutim grozno šele zdaj saj vidim kako boleče je ... Jaz sem vedno mislila da me on nikoli ne bo prevaral, da on ni tak potem dobim pa tole ...
Cele noči sem jokala, bila sem čisto sesuta, depresivna ... Par dni nazaj sem videla sliko partnerja s to novo punco in me je spet vrglo, bolečina je bila še večja kot na začetku... In sploh ne vem kaj sem čutila, bila je mešanica strahu, žalosti, jeze, razočaranja, bolečine... V glavnem cela paleta negativnih čustev, ne znam povedat kako sem se počutila ... In zdaj ne vem kako naprej, saj mi je še vedno zelo hudo, tudi zaradi tega ker nisem ravno najbolj komunikativna, zdi se mi da nimam neke karizme in se ne znam pogovarjat z ljudmi ... To se mi je zdelo že prej, ne samo po razhodu ... ne znam razložit ampak res se mi zdi da imajo vsi ljudje okrog mene nek čar in pač znajo z ljudmi...
Predvsem sem nesamozavestna in ni mi všeč kako besede izgovarjam, kako govorim ... Zdi se mi da kot človek nisem to to, pač ne vem kako naj to ubesedim ... Prej ko sem bila s fantom sem imela vsaj nekoga, ki me je jemal resno se smejal z menoj, zdaj pa pač ni več isto čeprav imam družino in nekaj prijateljic ... Počutim se kot da bi bilo z mano kaj narobe, in ne vem kako bom našla nekoga ki me bo imel rad, saj si tega zelo želim, samo vem da moram zdaj najprej preboleti šele potem naprej ...
In zdaj me zanima kako naj rešujem te težave sama s sabo in kako zaradi razhoda saj se mi zdi situacija brezupna ... Se opravičujem za dolgo sporočilo in se veselim vašega odgovora.
Nasvet naše svetovalke:
Spoštovana gospa!
Najprej opravičilo za to, ker ste tako dolgo čakali na odgovor.
Ne vem, koliko je to tudi vaša življenjska zgodba – da čakate in upate na pomoč, sami pa obupujete in ste prepričani, da nikomur ni mar za vas, da vas nihče ne vzame resno. In ravno to vas tako zelo boli! Nisem želela biti tudi jaz nekdo, ki bi vam vašo zgodbo ponovil, vendar ravno vaše pismo, vaša prošnja za pomoč oz. za nasvet se je izgubila v množici druge elektronske pošte. Resnično upam, da vam dolgo čakanje na odgovor ni povzročilo zgolj žalosti in obupa, temveč je v vas spodbudilo tudi občutke jeze in istočasno spoznanja, da se ne splača le čakati na druge, temveč se je treba opreti na vašo lastno moč, ki jo v trenutni bolečini kar prezrete, čeprav jo imate.
Če se vrnem k pismu – veliko grenkobe in negotovosti, prave zmede ste izlili na papir. Skrbi vas, da ste izgubili edino osebo, ki vam je stala ob strani, se smejala z vami in vas jemala resno. Istočasno govorite, da nimate karizme in da se ne znate obnašati med ljudi, kar vam žalosti in skrbi.
Ampak ravno te lastnosti ste nekako pripisovali tudi vašemu bivšemu fantu: da ne zna dobro shajati z ljudmi, da se ne zna obnašati, da njegove šale niso primerne, da se v bistvu sramoti. Ta sram, ki ste ga čutili ob njegovem »neprimernem« obnašanju, vas je motil in zato se niste in niste mogli sprostiti, mu povsem zaupati in z veseljem poslušati njegove plane za prihodnost z vami. Pa vseeno – verjeli ste mu, zato ker je bil z vami, vas poslušal in vam v osamljenosti, ki ste jo pogosto čutili, dajal oporo. Ne vem, koliko osamljenosti ste vseeno čutili v tem odnosu? Kljub temu da ste imeli oporo, nekoga, ki vas je poslušal in z vami reševal probleme, pa v njem niste imeli nekoga, na katerega bi se lahko toliko zanesli in mu toliko zaupali, da bi vam bila razmišljanja o skupni prihodnosti prijetna in osrečujoča. To, da vam ga lahko na nek način prevzame druga ženska, tako kot ste ga nekoč drugi prevzeli vi, tudi ne govori ravno o trdnem in odločnem moškem, ki ve, kaj hoče, ampak odhod iz odnosa je še vedno njegova odgovornost in ne vaša oz. od njegove trenutne partnerke.
Ravno tako pravite, da je manjkala tista vibrantnost, zagledanost vanj, živost, ki daje odnosu pravo barvo. Pravite, da je manjkala tista privlačnost, če prav razumem bi tudi v njegovi fizični podobi želeli določene stvari spremeniti, da bi ga lažje občudovali? Ampak istočasno pravite, da ste se vanj zaljubili – v čem točno vas je prepričal pred dobrimi štirimi leti in kje se je izgubil ta šarm? Telesna privlačnost, neka karizma kot pravite, je pogosto prvo, kar pri drugem opazimo in kar nas lahko prepriča o tem, da se želimo z drugim zbližati, se zaljubimo… Vendar je vse stvari v odnosu, npr. zaupanje, spoštovanje, medsebojna opora in razumevanje, … potrebno gojiti, negovati in poglabljati. Zaljubljeni pari vidijo drug drugega kot privlačnega, tudi fizično, ko pa zaljubljenost mine, se lahko zaznajo kot le povprečno privlačne. In obratno – bližje ko nekoga spustimo v svoj čustveni svet, bolj ko se ob njem čutimo slišane, sprejete in ljubljene, bolj nam je lahko ta oseba tudi fizično privlačna. V kaj ste se torej vi zaljubili pri vašem bivšem partnerju?
Iz pisma sem namreč dobila občutek, da ste se v vezi počutili kot da bi imeli ob sebi dobrega prijatelja, na katerega se lahko naslonite, ko ga potrebujete, medtem ko v tem odnosu niste imeli prave strasti, privlačnosti in predvsem občutka, da ste resnično povezani? Partnerja ste ocenjevali, ga želeli spremeniti, predvsem pa vam je bilo grozno, ko v družbi ni bil takšen, kot bi vi želeli, in se ni obnašal primerno. In ta sram, ki ste ga ob njem čutili v družbi, se vam je v obliki prevare vrnil in vas povsem zasedel. Kajti prevara v sebi nosi ogromno sramu, bolečine, zavrženosti in besa ter nemoči. In tisto, kar je najhuje, je, da ste ob teh težkih čutenjih prevare naredili še korak naprej, se ponižali in prosili za drugo možnost, se bili pripravljeni tudi podrediti in prilagoditi partnerjevim željam, zato da bi vam dal drugo možnost ter z vami ponovno zaživel v za vas »mlačnem« in na nek način dolgočasnem, neizpolnjujočem odnosu.
Namerno sem uporabila grobe besede za vaš pretekli odnos. Verjetno ste že kar jezni name in razmišljate, kako le lahko odgovarjam tako brez empatije. Jaz pa to vprašanje zastavljam vam – kako ste lahko do sebe tako grobi, tako neposlušni in kako to, da tako neresno vzamete svoje občutke ob koncu zveze? Gospa, potrebovali boste veliko več sočutja do sebe, veliko več nežnosti in prijaznosti do svojega telesa in veliko več potrpljenja, da se boste lahko razvili v žensko, ki ve, kaj hoče, ki je prepričana, da si zasluži spoštljiv in izpolnjujoč odnos, ter v žensko, ki ni pripravljena prositi za drobtinice pozornosti. Ne, razvili se boste v žensko, ki ve, kaj hoče, in se je za to pripravljena tudi boriti! Mogoče se vse skupaj sliši malo preveč abstraktno, tako da vam napišem par besed o tem, kaj sem vam želela sporočiti.
V času od vašega najstniškega obdobja, ko se je razvil odnos z bivšim fantom, pa do danes ste se tudi vi verjetno zelo spremenili. Zaključili ste srednjo šolo, se zaposlili oz. odšli na izbrano fakulteto, spoznali veliko o sebi, razvili določene talente, si izoblikovali identiteto in si ustvarili mnenje o tem, kaj od drugega – partnerja pričakujete. In te spremembe ste želeli vnašati tudi v odnos, ki pa se vam je zdel preozek, premalo vibranten in občasno tudi prazen. Imeli ste nekoga, tako da niste bili sami. Ampak namesto tega niste bili »primorani«, da bi odšli v družbo sami, se pokazali takšni, kot ste, si poiskali sogovornika, ko ste ga potrebovali, tudi v drugih osebah, ne zgolj v partnerju, niste v celoti razvili svoje socialne mreže, verjetno tudi niste prešli iz območja, ki vam je bil poznan in s tem obvladljiv (sami to imenujete cona udobja). Sedaj ste postavljeni pred dejstvo – treba se bo postaviti na lastne noge in zaživeti sebe v največji možni meri. Ugotoviti torej, kdo ste – ne z nekom, temveč sami ob sebi. In komunikativnost ni lastnost, ki se je ne da naučiti – ravno nasprotno, tukaj lahko naredite velik korak naprej. Najprej pa boste morali prisluhniti sebi. Kaj je tisto, kar vas najbolj boli? Kaj čutite in katere zgodbe se vam vrtijo po glavi – kako se maščevati, kako ga dobiti nazaj, zakaj je izbral drugo, kaj ona ima, kar je pri vas pogrešal …? Te zgodbe so zelo pogoste, skupno pa jim je – nimajo odgovora in prinašajo ogromno bolečine za vas, ki ste ostali sami. Skušajte pogledati z druge strani – kaj ste se v tem odnosu, ob tem fantu naučili o sebi, kaj vam je bilo pomembno, kaj ste pogrešali, kaj od partnerja pričakujete, pa vam on ni dal oz. za kaj ste mu hvaležni … Odnos z nekom je ploden ravno takrat, ko se ob njem sami razvijemo v največji možni meri. In ne da je to le prostor kritike in pogrešanja ter obžalovanja, da drugi ni drugačen.
Razmislite tudi, ali ste trenutno v obdobju, ko »samo« potrebujete sogovornika, nekoga, ki vas vzame resno in vam pomaga v trenutkih žalosti in bolečine – to je namreč lahko tudi prijateljica, sorodnik, sošolka, sošolec, znanec, psihoterapevt – ali potrebujete nekoga, ki postane vaš partner?
Kajti vkolikor vam ponovno uspe najti nekoga, na kogar se boste močno naslonili, vam bo stal ob strani, vas razumel in bo istočasno vaš partner, se ne boste naučili sami poskrbeti zase. Sami pogledati v svojo bolečino, v njej prepoznati tudi del svoje odgovornosti in predvsem možnost, da se vam naslednjič v partnerstvu zgodba ne ponovi. Naučili se boste reagirati drugače, živeti v bolj enakovrednem odnosu, kot ste ga imeli v pretekli zvezi. Ne razumite me narobe – to ne pomeni, da moramo vse svoje težave reševati zunaj partnerstva, nikakor! Pomeni pa, da težave, ki so vezane na dvojino, na oba partnerja, lahko uspešno rešujeta oba partnerja skupaj, medtem ko le vašo bolečino in vaš občutek, da niste primerni, niste komunikativni, nimate karizme, ne znate po vaše ustrezno govoriti … težko reši vaš partner. Lahko vam stoji ob strani, vi pa ste tisti, ki boste morali narediti korak naprej, se s temnimi vsebinami spopasti in spoznati, da zmorete tako sami s seboj kot tudi v družbi se izraziti, biti samostojni, bolj odprti in komunikativni ter bolj zaupati vase.
Ampak sprememba sebe oz. razvoj v želeli smeri, v smeri večje samostojnosti, večje izraznosti, večje komunikativnosti in večjega zaupanja vase in v drugega, je proces. Tukaj boste delali majhne korake, pomembno je, da jih delate. In ti koraki naj bodo vaši, ne od nekoga drugega. Samo vi veste, kaj čutite, kaj si želite zase, na katerem področju se želite razviti, kaj želite v življenju doseči, … Vzemite si čas, da najprej prebolite. Žalovanje za bivšim odnosom vas bo peljalo preko težkih občutij žalosti, jeze in tudi zanikanja vsega slabega – samo da bi imeli še eno možnost z njim. V tem obdobju, ki je lahko različno dolgo, boste tudi bivšega fanta doživljali zelo različno, vi pa se raje osredotočite nase. Vzemite si čas, da greste med ljudi, pa tudi ne pozabite na sprehode v naravi, na šport, na branje, na stvari, ki vas veselijo. Sigurno jih je veliko. Ko vam bo težko, si poiščite zaupanja vredno osebo in se naslonite nanjo. Izražajte vse, kar čutite, čim manj se obsojajte. Svoje razpoloženje lahko spremljate tudi tako, da si pišete dnevnik, da boste videli katere situacije vam pomagajo doživeti pozitivna čustva, ter si jih privoščite čim več (npr. ko grem na bazen plavat, se počutim svobodno, in občutek imam, da se mi bo pokazala še dobra priložnost, v sebi čutim energijo, …). Ravno tako si lahko povsem konkretno pomagate, da osvetlite vaš pretekli odnos in naredite korak naprej - vašemu bivšemu partnerju lahko npr. pišete pismo, mail … ki mu ga seveda ne pošljite. Samo toliko, da mu na nek način poveste, kar bi mu radi povedali. Ob tem boste verjetno čutili ogromno žalosti, pogrešanja, sčasoma pa tudi vedno več jeze, tiste jeze, ki vas bo postopoma postavila na noge. In vam pokazala, kako močni ste, čeprav tega trenutno ne čutite.
In bolj ko se boste posvetili sebi, bolj ko boste uživali ob tem, da se pokažete sebi in svetu takšni, kot ste, se posvetite stvarem, ki vas veselijo, vedno bolj se boste v svoji koži dobro počutili. In to veselje in prepričanje vase boste tudi izžarevali. Na svoj način. In le občutek, da ste zadovoljni sami s seboj, da veste, kaj hočete, in da se spoštujete in znate poskrbeti zase, je najboljša garancija za bodoči spoštljiv in enakovreden partnerski odnos. Kajti le takrat, ko stopimo v partnerstvo kot osebe, ki ob drugem ne bomo pozabili nase in smo pripravljeni se še naprej razvijati, je partnerstvo lahko spoštljivo, plodno in seveda tudi strastno.
Uspelo vam bo, o tem ne dvomim.
Srečno!
dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja