Zanima me, kaj naj naredim, ker se zadnje čase težko obvladam in sem partnerja tudi že udarila. Sva mlad par, stara 28 in 29. Skupaj sva že 5 let. Sicer sva si dokaj različna v stilu oblačenja, pa v prehranjevalnih navadah in vrednotah, ampak se dobro dopolnjujeva. Sama že aktivno razmišljam o poroki in o nakupu stanovanja, pa da bi imela svojo družino in tako dalje. Nimava finančnih težav, materialne dobrine nama niso bog ve kako pomembne. Težave nastanejo vedno, ko imam jaz krizo, slab dan, ali pa kako reklamacijo v službi in si zelo želim njegove podpore, njega pa ni in ni domov. Po navadi gre s sodelavci po službi ravno takrat na pivo, ko ga najbolj potrebujem. In potem je še to, da nikoli ni eno pivo, temveč vsaj 4 piva. In potem pride domov in jaz bi ga najraje pretepla, tako sem besna. Po celem šihtu bo še s kolegi visel x ur, namesto da bi prišel domov. Meni je logično, da pridem takoj domov, ker bi rada preživela čim več časa z njim. Počutim se grozno, v mislih se mi rolajo take grozljivke uperjene proti njemu, da ne upam dati niti na papir. Ker gre dostikrat tak tudi v avto, si prav želim, da bi ga policaji ustavili in mu vzeli izpit. Vse najslabše mu privoščim. Predvsem pa potrebujem vsaj teden časa, da se spet sestavim in da mu nekako odpustim. V navalu besa sem ga tudi že udarila. Če komurkoli povem kaj se dogaja in da ne vem kdaj se bo napil in prišel pozno mi ljudje rečejo ali pusti pijanca ali pa, pa saj vsak včasih kaj spije. Potem me skrbi, a sem jaz tako občutljiva, a kaj je narobe z mano? Da ne bo pomote – v moji družini ni bilo alkohola in ni tista varianta – oče pijanec, mož pijanec, potem pa po možnosti še sin…
Skrbi me moja agresija, in tudi to, da ne vem kako se bo zadeva razvijala. Ali naj ostanem z njim, pa se bo umiril ko bo starejši, ali ko bova imela otroke, ali naj samo odidem čim hitreje tem bolje? Vem da mi ne boste dali odgovora, ampak vsaj toliko da vem kje sem in če sem jaz preveč občutljiva? Ker ko se imava pa lepo, je pa noro in ga ne bi zamenjala za nikogar. Ko je prepir, mi je pa zadnja smet na tem svetu… Hvala za usmeritve.
Nasvet naše svetovalke:
Spoštovana gospa!
Vaše pismo ste zaključili z besedami »hvala za usmeritve«. Veliko težav in vaše bolečine izhaja verjetno iz napačnih usmeritev ali nepravočasnih usmeritev, ki jih dobite ali pričakujete od drugih. Kolikokrat pa sami najdete v sebi usmeritve, ki bi bile za vas najbolj primerne, pomembne?
Vaše pismo govori o velikem strahu, o dvomih in predvsem o močni bolečini, ki je sami ne morete premagati oz. niti ne veste, kako bi k njej pristopili. Od partnerja pričakujete zaščito, pomoč in razumevanje, pa ravno takrat, ko se čutite najbolj ranljivi, najbolj besni in nemočni zaradi situacije v službi ali katerekoli druge stiske, si želite njegove opore. Njega pa kot da s svojo bolečino odženete, da ravno takrat zataji in vas pušča vedno znova na cedilu. In kar ne morete verjeti, da ga nimate ob sebi, da bi se nanj naslonili in da bi vam on pomagal, da bi se bolje počutili. Namesto opore pa dobite od njega zavrnitev, še več – ob njem čutite pravi gnus in sram (kar lahko začutite ob nekom, ki pregloboko pogleda v kozarec). In v sebi doživite pravi vihar, ki besni brez omejitev, v vas sproži pravo agresijo (ki jo izražate v vedenju in ste do njega grobi, ali pa v mislih, za katere pravite, da niti niso primerne za na papir). Ta agresija pa izhaja iz velike boleče rane, ki v vas tli že dlje časa. In ker pravite, da nimate izkušenj iz alkoholom od doma, se sprašujem, kaj je torej tisto, kar tako močno poganja vašo bolečino in jo hrani? Kaj v vas sproži tisti vihar, ki se kar ne ustavi?
Tisto, kar boste prvo morali narediti, če boste želeli ohraniti tla pod nogami v podobnih situacijah, je, da boste prevzeli odgovornost za svoje vedenje in čustvovanje. Kaj to pomeni? Iz pisma sklepam, da ste čuteča ženska, ki se teže ubrani pred tem, da ji drugi posegajo v njene meje in s tem vplivajo na njen čustveni svet (pravite namreč, da vas reklamacije v službi in druge težke situacije tako iritirajo, da potrebujete močno oporo v osebi, ki ji zaupate, to je vaš partner). Koliko odgovornosti za vse napake v službi vzamete na svoje rame in se čutite osebno napadeni, da ste vi krivi, da nekaj ni dobro narejeno, mogoče tudi vzamete nase kake neprimerne, hude besede, izrečene v jezi, ali pa strah sodelavcev oz. vas, kaj reklamacija pomeni za finančni vidik vašega poslovanja? Koliko lahko v službi postavite meje in glasno izrazite pomisleke glede samega delovnega procesa, predlagate popravke in nato brez slabe vesti službeno situacijo pustite v službi? Kajti bolj ko se v službi pustite stisniti v kot, več prostora potrebujete doma zase in več opore pričakujete od partnerja. Kaj boste torej naredili v službi, da je ne boste tako intenzivno »nosili domov«? Se lahko pogovorite z nadrejenimi, lahko ustavite kritiko, ki nujno ne leti na vaše delo, pa je morda vzamete preveč osebno? Vi sami veste, koliko truda in energije vložite v delo v službi. Če se trudite in daste vse od sebe, je to največ, kar zmorete, in občutki krivde tukaj niso upravičeni.
Pogovorite se z vpletenimi, s sodelavci in predvsem skušajte v službi biti odrasla oseba, ki stoji za svojimi dejanji, in ne ranljiva punčka, ki se boji kritike in se čuti pretirano ogroženo. V sebi pa boste poiskali tudi odgovore, zakaj se ne zmorete ohraniti, zakaj ne zmorete ustaviti neprimernih besed, pritiska na vas na delovnem mestu. Koliko nehote iščete potrditve s pretiranim delom, prevelikim prilagajanjem, prevelikim občutkom odgovornosti za stvari, ki niso v vaši moči? Kako boste vi spremenili svoje delovno okolje do te mere, da boste čutili toliko varnosti, da boste lahko povedali svoje mnenje in se branili pred prevelikim stresom, pritiski na vas? Kajti vi ste tista, ki lahko postavi mejo, ki lahko opozori sodelavce, da niso spoštljivi, da imate preveč dela, da so roki prekratki …
Bolj ko namreč pridete domov kot »prestrašena punčka« s potrebo po pomoči odraslega, ki jo bo branil, poslušal, razumel, ji povrnil dobro razpoloženje, bolj boste razočarani. Vaš partner namreč ni oseba, ki to zmore storiti. On nima te moči, čeprav bi mu jo vi radi pripisali, zato da ne bi prevzeli odgovornosti za svoje doživljanje. Ne želim biti še jaz nekdo, ki je kritičen do vas in vas ne razume, ko ste v stiski. Nikakor! Želim pa vas opozoriti, da vaš partner ni vaš starš ali skrbnik, da nima moči, da bi spremenil vaše razpoloženje, če mu vi tega ne pustite, in da ni odgovoren za to, kako se vi počutite. Vi ste tisti, ki lahko reagirate na dano situacijo na več načinov. In vi ste tisti, ki se lahko potolažite, ste do sebe razumevajoči in nežni in predvsem lahko dosežete notranji mir. Dokler pa se boste pretirano navezovali zgolj na drugega, se opirali npr. na partnerja, ki nima moči, da vas reši iz vašega slabega razpoloženja, boste razočarani. Koliko gre pri vaši situaciji za vam že poznano zgodbo (ne tisto z alkoholom, kot ste jo že opisali), za izkušnjo iz mladosti, otroštva, da odrasle osebe v vašem življenju niso začutile, kdaj vam je najhuje, niso razumele vašega vedenja iz stiske, niso bile predvidljive in nanje niste zmogli računati? In ko se tako kot nemočna punčka oprete na nekoga drugega, takrat se vam ponovi stara zgodba, ki je za vas tako boleča, da se branite z agresijo. Agresivni ste v mislih in v vedenju kar vas straši. Pa zopet lahko rečem isto – verjetno je ta agresija reakcija na neodzivnost drugega, v vaših očeh vašega »rešitelja«. Vendar to spet spada v preteklost, ko ste na vse mogoče načine lahko opozarjali odrasle, da potrebujete njihovo oporo, pa vas niso vzeli resno, niso pristopili do vas, vas niso razumeli. In vi ste besneli in se jezili (lahko odkrito ali zgolj v sebi), ampak tam ni bilo nikogar, ki bi vam prišel naproti in vas umiril, potolažil. In tukaj lahko začutite tudi žalost in strah, občutek, da ste sami na svetu, da nikomur ni mar za vas, da so vsi drugi pomembnejši kot vi in vaše doživljanje.
Gospa, to je stara zgodba, ki se vam je ponovila z drugimi igralci. Ob tem ko čakate vašega partnerja, da pride domov, vi doživljate da mu niste pomembni, da so mu pomembnejši kolegi, pa alkohol, da ne želi si priti domov k vam … Ta vaša doživljanja so za vas tako boleča, da se besa in agresije s katerim partnerja želite prisiliti, da se odzove in da vas ne pusti same s temi občutki, ne da ustaviti. Vendar povem vam, vi ste tisti, ki se lahko ustavite. In vi ste tisti, ki lahko, če ne drugače, ob ustrezni strokovni podpori poskrbite, da boste presegli staro zgodbo. Da boste presegli občutja nemočne in osamljene punčke, ki trmasto vztraja, da jo nekdo vzame k sebi v naročje in se posveti zgolj njej. Sedaj ste odrasla gospa, ki lahko sama poskrbi za to, da se pomiri in da ni groba do drugega. Za svoja občutja uporabljajte besede. S partnerjem se pogovorite takrat, ko se boste počutili dobro in ne bo zamudil domov ali prišel okajen. Povejte mu, kaj doživljate in kako globoko se bojite teh občutij, ki so v vas tako močna, da imate občutek, da jih ne morete kontrolirati. Pri sebi pa veste, kaj vam sproži ta notranji vihar, in enostavno mu ne dovolite, da prevzame kontrolo nad vami! Vkolikor bo naloga za vas pretežka, priporočam strokovno podporo psihoterapevta.
Tudi partner vam seveda lahko pride pri tem naproti, vas obvesti, da bo zamudil, vas pokliče, pošlje sms, se dogovorite, da mu vi sporočite kdaj izrecno želite, da pride domov, … Vedite pa, da se tudi v teh primerih ponovno naslanjate nanj, in vaše doživljanje temelji na njegovem vedenju. Pomembno je, da v skupnem pogovoru z njim poskrbite, da vas bo partner slišal in začutil, kaj mu želite povedati. Ne vem, koliko on lahko ohrani sebe znotraj vaših prepirov (npr. da tudi on ne vzroji, se ne umakne, ni užaljen, …) in se zaveda, da je odrasel in da se sam odloči, kdaj bo prišel domov in koliko bo popil in da se bo držal vaših skupnih dogovorov. Če pa v teh situacijah tudi on doživlja občutke, ki izvirajo iz obdobja majhnega fantka (da npr. se boji, se umakne ko se nekdo nanj jezi, doživlja velik stres, ker nikoli ne naredi nič dobro, je ponovno zasut z vsebinami, ki so zanj pretežke in jih ne more rešiti) potem mu ne preostane drugega, kot da »pobegne« med svojo družbo in se skrije pred vami, saj se vas verjetno prav boji. In dokler boste komunicirali kot majhna prezrta in besna punčka ter prestrašen in z neprimernimi vsebinami zasut fantek, se boste zelo težko dobro razumeli in planirali skupno družino ter umirjeno življenje.
Začeti boste morali pri sebi. V vas zeva velika razklanost – ljubite in sovražite, ste agresivni in nežni, poslušate druge kjer dobite zopet črno-belo situacijo (pusti pijanca – saj vsak kdaj kaj popije), kar je zelo obremenjujoče. Predlagam vam, da najprej prevzamete odgovornost za svoje vedenje in posledično tudi čustvovanje, in ne dovolite besu, nemoči ter strahu, da vas povsem preplavijo. Če partnerja ni domov, to pomeni zgolj, da ga ni domov in ne da vas ne ljubi, da namerno pije, da zanj niste pomembni, … Postopoma boste morali varnost, ki jo sedaj iščete v partnerju, poiskati v sebi. Kajti varnost in predvidljivost v odnosu z drugimi je zgolj posledica občutka varnosti, ki ga nosimo v sebi. Na poti do sebe si boste najprej dopustili začutiti vsa čustva, ki se v vas prebudijo s tako močno intenziteto, jih umestili v svojo zgodbo ter se pomirili. Odpustili si boste za stvari, ki ste jih po vaše naredili narobe, in odpustiti vsem odraslim, ki niso bili do vas tako ljubeči, sočutni in odzivni takrat, ko ste jih kot majhna punčka potrebovali. Z varnostjo v sebi in občutkom, da vam nihče nič ne more, če mu vi tega ne dopustite (torej da lahko ustavite neprimerne reakcije drugih, da lahko utišate kritiko, da lahko utišate svoje notranje glasove, ki so do vas večkrat prestrogi in vam sodijo …), bo vaše življenje bolj umirjeno in predvidljivo. Posledično boste pričeli tudi razmišljati v ednini, kaj si želite, kakšne so vaše potrebe, kako bi želeli preživeti dan, in boste to ubesedili, se s partnerjem o tem dogovorili. In bolj ko boste živeli sebe, bolj boste videli, ali je vaš partner tisti, ki bo šel z vami, ali boste ob njem lahko živeli sebe in se razvijali v smereh, ki so vam pomembne (tako poklicno kot družinsko), ali pa se bosta vaša in njegova pot razšli.
Ampak do spoznanja boste prišli postopoma in ta odločitev bo trdna. Kajti vse odločitve, da odidete, da zanosite, da kupite stanovanje, se poročite, storjene v afektu, brez da najdete stisk s seboj in se umirite v sebi, so lahko usodne in prinesejo še večje razočaranje.
Predlagam, da temo o pijači in popivanju s partnerjem tudi razčistite. Ali on lahko preneha piti, če se tako določi (to naj sebi in tudi vam dokaže), ali se on lahko ustavi pri enem pivu, če se tako odloči, ali se on lahko vnaprej odloči, koliko bo popil in kdaj bo prišel domov (ali je povsem odvisen od družbe, prijateljev, situacije)? Odgovore na vsa ta vprašanja je dolžan dati najprej sebi pa tudi vam. Če niste prepričani v trdnost njegovih odločitev oz. se bojite, da je lahko v ozadju tudi odvisnost od alkohola, predlagam, da se priključite anonimnim alkoholikom. Tako vi kot on. Na spletu lahko najdete tudi skupine za svojce in družinske člane. Tako boste tudi pri tem vprašanju lahko sami našli odgovor, ki bo vaš in zato trden – ali želite ostati z njim ali pa bosta šli vaši poti vsaka po svoje.
Verjamem, da boste z notranjo varnostjo, ki jo boste poiskali sami ali s strokovno pomočjo, pridobili veliko. Ko boste sledili sebi, vaše razpoloženje in vaši odnosi ne bodo več tako na gugalnici, vaše življenje pa bo postalo bolj predvidljivo. Takrat boste začutili tudi, s kom in na kakšen način bi želeli živeti, se poročiti, si ustvariti družino.
Srečno!
dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja