Stara sem 32 let, moj partner je 6 let mlajši od mene. Mogoče izgleda kot da sem neki pedofil, ampak ni res. Je zelo zrel, pa vse se da z njim zmenit, in zelo je odgovoren, učen, intelektualec. Najina veza je polna nihanj od super odnosa do nekoliko slabših dni. Tisto, kar pa nama vedno bolj otežuje situacijo je moja želja po otroku. Želela bi zanositi, stara sem dovolj, stanovanje imava, poročila se nisva ker nama to ni pomembno, … otroka si želim že skoraj 3 leta, ampak pri njem se odnos do tega da bi imela družino nikakor ne spremeni. Vem da sem včasih polna strahov in si pomagam z milijon plani, pa pritiskam nanj kdaj naj pride domov in podobno, ampak on res zna biti tudi manj odgovoren ko so v igri prijatelji, pa pivo,… Tudi doma se ne zna postavit zase, ga starša še zelo usmerjata, in verjetno tudi zato odlaša, da se preseli k meni. Pri meni je že vse urejeno, bova zgoraj, moja starša spodaj. Ne bosta se vtikala v naju, kot se tudi vame nikoli nista, medtem ko sta njegove dva njemu vedno na grbi. Zato nisem želela niti slišati, da bi živela pri njemu. No, ampak sedaj bi jaz želela družino, on pa kot da še ni pripravljen. Pa očita mi marsikaj, in me je dejansko strah, da se bova še skregala. No, samo v kateri vezi se pa ne? Prijateljice mi pravijo, da enostavno lahko zanosim tudi brez njegove vednosti, pa se bo že potem spremenil, ker otrok vsakega spremeni. Ne vem če je to najboljša rešitev, mogoče še malo počakam. Ampak če se še čez eno leto ne bo strinjal, pa bi mogoče vseeno vzela stvar v svoje roke? Kaj menite vi?
Nasvet naše svetovalke:
Spoštovana gospa!
Čeprav pišete, kako zelo si želite otroka že dlje časa in kako hrepenite po njem, je v vašem pismu zaslutiti tudi kar nekaj dvomov o tem, da prevzamete vlogo matere, in predvsem strahu, koliko v tem primeru lahko računate na pomoč svojega partnerja. Deluje, kot da ste trčili ob kamen, ki se ne premakne – vaš partner je pri vprašanju ustvarjanja družine neodločen in v tem vztraja zelo odločno! Njegova želja po otroku se ne premakne z začetne točke od takrat, ko ste mu pred tremi leti povedali, da bi želeli zanositi. Poveste, da je sicer zelo zrel, intelektualno močan in odgovoren, v isti sapi pa navajate kar nekaj lastnosti, zaradi katerih vas skrbi, kako se bo v vlogi očeta vaših otrok znašel (npr. da si ne zna postaviti meje, ko odide ven s prijatelji, da se ne zna postaviti po robu svojim staršem, da starše pusti, da se močno vključujejo v njegovo življenje kljub njegovim 26 letom, da se še ni pripravljen odseliti od doma …). Kaj torej drži zanj, kaj drži za vas in kako modra je odločitev o ustvarjanju družine v tem trenutku?
Predlagam, da si najprej postopoma zapirate področja, ki vas skrbijo, vas bremenijo in vas navdajajo z dvomi – področja o vas in o vašem partnerstvu, potem pa postopoma razmišljate o nadaljnjih korakih (tako osebnih kot partnerskih in tudi družinskih).
Veliko govorite o vašem partnerju, kaj vse ni prav in kako bi se moral obnašati do svojih staršev, kako odgovoren bi moral biti pri izhodih, pijači … O sebi poveste relativno malo. Ko opisujete vaš odnos s partnerjem, dobim občutek, kot da vi skrbite za večji del – stanovali boste pri vas, stanovanje je že vse urejeno, vi urejate, kdaj naj pride partner domov, vaši odnosi s starši so urejeni … Koliko lahko v vašem primeru govorite o odnosu dveh enakopravnih ljudi, od katerih vsak prevzame odgovornost zgolj zase in se trudi po najboljših močeh prinesti v partnerstvo kar čim več pozitivnega vzdušja, skupnih ciljev …? Koliko se uspeta sploh slišati – tako vi njega kot on vas? Ob branju sem namreč dobila občutek, kot da se vam partner na nek način upira in beži od vas, vi pa posledično le še bolj pritiskate in ga želite spraviti »v red«. Ampak gospa, on je odrasla oseba in bo moral za sebe poskrbeti sam. In tudi za vas bi bilo najbolje, da svojo kontrolo osredotočite na stvari, na katere lahko vplivate (na odraslega moškega, ki ni pripravljen sodelovati, boste zelo težko). Ne govorim, da vaš partner ni pripravljen na konstruktivni dialog – ampak vseeno, koliko se vi pogovarjate in koliko vaše dileme in razhajanja rešujete na način, da drug drugega slišite? Ali tudi sicer vi govorite več, načrtujete več, prispevate finančno več, vaš partner pa sledi, dokler se v njem ne nabere preveč napetosti in strahu, da se ne zmore več kontrolirati, pa odide ven s prijatelji, kjer se sprosti, »pobegne« domov, kjer se skrije pred vami in vašim očitajočim pogledom, kritiko, zahtevami? Koliko se lahko prepoznate v tem, da veliko pritiskate nanj in da ga tudi sicer ne vidite kot povsem enakovrednega partnerja? Koliko tesnobe in strahu vi doživljate ob njegovem nepredvidljivem vedenju in kako zelo si želite obdržati kontrolo nad njim?
Dejstvo pa je, da lahko kontrolo vzdržujete zgolj nad seboj, nad svojim mišljenjem, posledično tudi čustvovanjem in izražanjem nestrinjanja, v iskanju skupnih rešitev znotraj partnerstva. Koliko vi zaupate sami sebi in svoji odločitvi za družino? Veste, kaj lahko od sebe pričakujete, veste, da je ta vaša odločitev trdna in da ste pripravljeni poskrbeti za otroka tudi v primeru, če bi imeli manj podpore v partnerju? Koliko se vi lahko zanesete na svoje starše, pri katerih boste živeli? Pravite, da boste živeli v zgornjem nadstropju in da vam starši ne bodo hodili blizu. Pa ste s tem odnosom zadovoljni ali še vedno računate, da se bosta vaša starša kot dedek in babica znala vključevati in vam stati ob strani, ko ju boste potrebovali? Bosta lahko včasih pomagala pri varovanju otroka, če boste vi slučajno pozno prišli domov? Zakaj vas to sprašujem? Bolj ko ste namreč strogi z odnosom vašega partnerja do njegovih staršev (se preveč vmešavajo, ga močno usmerjajo …), bolj se boste morali vprašati predvsem, kakšen odnos s starši bi si želeli imeti vi. Vam je ta razdalja, ločenost od svojih staršev ustrezna ali hrepenite po več stika, boljši komunikaciji, večjem zanimanju vaših staršev za vas in za vašo bodočo družino? Lahko s starši spregovorite o tem, se izrazite brez zadržkov in ste slišani v svojih željah in hrepenenjih? Vedeti pa morate, da vi nimate moči spremeniti svojih staršev, ravno tako kot tudi partnerja ne morete. Lahko pa naredite vse, kar je v vaši moči, da navežete z njimi odnos, kakršnega bi želeli imeti, ter poveste, kako se počutite in česa si želite. Pomembno je, da svoja doživljanja vzamete zares in jih izrazite na način, ki vas bo razbremenil. In posledično boste verjetno čutili manj potrebe po tem, da se boste pretirano ukvarjali s starši vašega partnerja …
Ko govorimo o partnerstvu, je ravno tako pomembno, da se čutite sprejeti in ljubljeni ter da se čim bolj osvobodite vseh strahov, ki vas bremenijo. Vaš partner je mlajši od vas, kar posledično lahko tudi pomeni, da je njegova želja po družini manj močna kot pri vas. Vendar to ne pomeni, da se o tem ne zmorete pogovarjati na način, da se boste počutili bolje, ne pa tako, kot da so vam vrata v partnerjev svet zaprta, vi pa ponižno in nemočno čakate pred njimi. In medtem postajate vedno bolj besni, razmišljate o tem, da bi stvari vzeli v svoje roke … Istočasno pa čutite, da boste s tem najbolj ogoljufali ravno sebe in vašega še nerojenega otroka, če ne bo spočet kot zaželen s strani obeh staršev. Veste, da ni prav, da z otrokom želite vašega partnerja »umiriti«, prisiliti, da se odseli od doma in zaživi pri vas, da se odpove prijateljem, da omeji svoje popivanje … Te moči nimate ne vi in ne vaš otrok, vkolikor bo spočet brez želje obeh. Še enkrat torej – odločitev za otroka je pomemben korak za oba bodoča starša in mora biti prostovoljen in predvsem stabilen (ne odraz trenutnega navdiha, romantičnega večera ali izleta, prijetne izkušnje s kakim drugim otrokom, …) za oba starša. Vse drugo je manipulacija s strani zgolj enega (največkrat bodoče mame) in pogosto vodi do zelo neprijetnih posledic, razhajanj tudi pri drugih področjih v partnerstvu, očitkov, jeze in iskanja krivde, lahko celo ločitve. Največja žrtev je seveda otrok, ki ni kriv za nastalo situacijo, jo pa v čustvenem smislu nosi s seboj lahko tudi celo življenje. In čeprav imate že sedaj vse niti v svojih rokah, je čutiti, da si ravno na področju odločitev za potomstvo močno naslanjate na partnerja, ki je po vašem edini, ki vas omejuje pri tem, da zanosite. Nujno se morate vprašati tudi, koliko ste vi sami pripravljeni prevzeti materinstvo, koliko ranljivosti ob tem čutite tako v odnosu do partnerja kot v odnosu do sebe? Materinstvo namreč postavi pod drobnogled tudi odnose s svojo primarno družino, način, kako ste vi kot otrok doživljali vaše starše in kako boste sedaj uspeli kot mama pristopiti k otroku, kako se boste razumeli s partnerjem glede na to, kakšen odnos med staršema ste vi doživljali v času vašega otroštva … To je zelo občutljivo obdobje, v katerega tudi ne morete kar s silo zakorakati. Prav je, da si ob odločitvi za otroka odgovorite tudi na vprašanje, zakaj si otroka želite. Ta želja ni samoumevna in lahko kaže tudi naše globlje hrepenenje po tem, da bi mi poskrbeli za otroka tako, kot naši starši niso poskrbeli za nas, pa smo po tej skrbi in senzitivnosti, odzivnosti tako močno hrepeneli. Otrok prinese namreč v družino novo dinamiko, zahteva vso pozornost zase in predvsem potrebuje čustveni prostor znotraj partnerstva. In bolj ko boste vi v dvomih, ali je partner pravi za vas, ali ga bo prihod otroka »zresnil«, ali se bo uspel odseliti od staršev in priti k vam, kako bo sprejel otroka, teže boste za otroka dobro poskrbeli tudi vi sami, saj se boste namesto z otrokom ukvarjali s partnerjem in s seboj ter svojimi pričakovanji, ki vam jih partner ni izpolnil.
Tako da vam svetujem, da se najprej osredotočite nase in na svoje doživljanje. Kaj si želite zase? V kakšno osebo se želite razviti in koliko se trudite za dosego nekih osebnih ciljev in pričakovanj do same sebe? Potem se osredotočite tudi na odnos s partnerjem. Kako se le-ta razvija, ali so v njem zadovoljene tako vaše kot partnerjeve želje in potrebe? In če ne – kaj ste pripravljeni narediti za to, da se partnerstvo izboljša in se tako vi kot on ne odpoveste svojim osebnim ciljem in osebnostni rasti? Mogoče bi bil pogovor s strokovnjakom na tem področju zelo dobrodošel. In tako boste tekom dela na sebi sigurno trčili tudi ob odnose s svojimi starši – vi s svojimi in partner ravno tako. Prepoznali boste skrita pričakovanja in mogoče neuslišana hrepenenja majhnega otroka tako znotraj vas kot znotraj vašega partnerja. Šele ko boste tako vi kot partner uspeli poskrbeti tudi za njega (svojega notranjega otroka), boste lahko dobro poskrbeli zase v celoti in razvili konstruktivno partnerstvo, ki bo omogočilo tudi čustveni prostor vašemu prihajajočemu otroku. In takrat bo to želja tako vas kot partnerja in ne sredstvo moči, ki bi ga uveljavljali drug nad drugim, ali vezivno sredstvo v primeru, če se partnerstvo ne bi razvijalo v želeni smeri.
Vzemite tako stvari v svoje roke – absolutno. Vendar na način, da pričnete pri sebi in pri zadovoljevanju svojih potreb, za katere ste edino vi odgovorni.
Srečno!
dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja