Dolgočasno življenje

Dolgočasno življenje

Pozdravljeni. Slišal sem, da se lahko na tej internetni strani vpraša za nasvet in da lahko ostaneš anonimen. To mi je zelo pomembno. Če to drži, vas prosim za odgovor, sicer pač enostavno ignorirajte mail.

Jaz imam vprašanje v zvezi s celotnim mojim življenjem, ki se mi zdi, da je dokaj dolgočasno. Imam bolj malo prijateljev (4), ves čas se pogovarjamo iste stvari, ali pa jaz poslušam kar oni govorijo, sam pa nimam kaj za dodat, ker je moj lajf itak beden. Nič se mi ne dogaja, vse sem jim že povedal. Tako za mal slike o meni lahko povem, da živim doma, pri starših. Imamo urejeno hišo, finančno nam gre dobro. Oče je na vodilnem delovnem mestu, mama ima delo, ki je vezano na dom. Oče je ful zaprt vase, ko smo skupaj je ves čas tiho. Mama veliko govori, v bistvu ima vedno prav. In vse mora biti po njeno. Sploh ji je pomembno kako so stvari urejene, pospravljene. Ko si nekaj izmisli, mora biti narejeno takoj. Tud mene velikokrat vključi v te svoje plane. To mi gre prav na živce. Oče je odgovoren, ful pameten. Samo tega znanja ne deli naokrog. Je zelo drugačen od mame, se mi zdi kar mal osamljen. Najrajš je v službi ali doma za računalnikom. Vedno nekaj dela. Včasih tudi kaj popije, kar mamo zelo jezi. Ampak sicer je vse OK, ne kregamo se, imamo se dobro.

Moj problem je, ker sem brez službe. Star sem 35 let. Po srednji šoli sem menjal faks dvakrat, ker so se mi spremenili interesi. Sedaj faksa žal še nimam končanega, pa saj imam več možnosti, da iščem službo brez faksa. Vmes sem malo bluzil, ker sem imel težave s psiho. Vse kar sem počel je trajalo predolgo ker sem bil zelo natančen, pa nisem bil siguren, večkrat sem preverjal stvari in izvajal razne rituale pri hranjenju, umivanju, učenju. Iskal sem pomoč pri psihiatru, pa nisem dobil nobenega zdravila, niti ne pametne razlage, zakaj so se mi v glavi rolale ves čas iste misli. Sem mislil, da imam obsesivno motnjo, ali depresijo? Sedaj sem boljše, čeprav ko se mi dan ne začne kot sem planiral, se mi vse poruši in takrat najraje ostanem doma pred TV. Ker imam že itak uničen dan. Potem pa raje gledam TV kot pa da se mučim z drugimi opravili, pa učenjem, če itak ne bo nič narejeno dobro. Aja, pa še zdravstvene težave imam – s kožo, pa s težo, res sem gaden!

Sej ne vem če sem jasno opisal stvari, sam vse skupaj je bedno, ne vem kaj naj naredim. Ali mislite, da potrebujem pomoč psihiatra ali kak antidepresiv?

Nasvet naše svetovalke:

Spoštovani gospod!

Hvala vam za pismo in naj vas takoj pomirim – lahko ostanete anonimni, pišem vam odgovor, ki ga boste skupaj z ostalimi obiskovalci lahko prebrali na spletni strani.

V vašem pismu je ogromno čutenj, ki pa jih neposredno ne izražate. Kot da bi jih pokrili z odejo in tako zgolj od daleč gledali veliko nedefinirano gmoto, ki jo težko opredelite. Celotno razpoloženje pri vas doma tako opišete zelo kratko – z besedo dolgčas. Ko doživljate dolgčas, ste brez energije, nimate jasnih ciljev in ne volje, da bi se v določeno aktivnost usmerili, misli in z njimi razne ideje vam begajo po glavi, pa vendar se vam nobena ne zdi tako pomembna, da bi jo realizirali, čustveno ste kar nekako otopeli. Je to za vas dolgčas? Ko govorimo o čustvenem svetu, z besedo dolgčas pogosto označimo doživljanje, ko je čustveno močnih doživetij veliko ali pa so si nasprotujoča in se v njih teže znajdemo. Takrat čustveno otopimo in čutimo zgolj še eno praznino, pravi dolgčas. S katerimi čutenji je torej nabita vaša zgodba? Koliko krivice doživljate ob tem, da ste v obdobju odraslosti, pri 35 letih, še vedno doma, brez službe in, sklepam, brez partnerke? Kako naporno je za vas, da toliko časa in energije namenjate odnosu med vašim očetom in mamo, namesto da bi sledili lastni viziji? Kako žalostno je to, da nimate prave socialne mreže, čeprav bi želeli biti v krogu prijateljev, v družbi katerih bi se počutili dobro? In poleg vsega omenjenega, kako grozno je še to, da vas »psiha« na uboga, pa še druge telesne težave imate. Koliko vas situacija istočasno tudi jezi – se kdaj vprašate, zakaj se vse to dogaja ravno vam? In koliko vas je strah, da se današnja situacija kar ne bo in ne bo izboljšala? Boste pri 45-ih mogoče na anonimni forum napisali isto zgodbo? Koliko strahu pred življenjem, ki je pred vami, čutite, gospod?

Zanima me, kako v vaši družini izražate čustva. Govorite namreč o tem, kako so si starši med seboj različni, da je mama veliko doma, oče več zdoma, da sta tudi osebnostno drugačna, mama več govori, oče je bolj tiho, se umakne. Sicer pa se razumete dobro, saj se ne prepirate. Kako pa poteka vaša komunikacija? Kako jasno spregovorite o svojih pričakovanjih, željah in potrebah? Kako izražate čustva – je pri vas možno videti, da se kdo razjezi, da je kdo žalosten in da je nekoga sram, da se čuti nemočnega? Koliko čutenj namreč tudi vaši starši držijo zase, o tem ne govorijo, jih mogoče niti ne čutijo? Vi ste pa med njimi kot nek tampon, ki vsrkava ves strah, jezo, bes in neslišanost … In ste že povsem utrujeni od tega družinskega vzdušja. Posledično vam potem zmanjka energije in volje za svoje lastno življenje. Koliko čutite, da vam stiska vaših staršev ter vaša vloga v družini onemogočata, da zaživite po svoje? Koliko vam nehote spodletijo vaši življenjski projekti (selitev, partnerstvo, služba) zato, da ostajate v družini in ohranjate že omenjeno družinsko vzdušje?

O vaši stiski, ki ste jo doživljali pred leti, niste veliko napisali. Pravite, da ste iskali pomoč psihiatra, kjer pa niste dobili odgovora, kaj se z vami dogaja, niti niste dobili zdravila. Povejte, ali bi vas diagnoza s strani psihiatra pomirila? Bi to pomenilo, da vas je nekdo vzel resno in vam dal priznanje, da si vse stiske niste izmislili, temveč da vam je res hudo in da trpite? In zdravilo bi bilo tisto, ki bi vam pomagalo prebroditi stisko, vam dati ponovni zagon? Vendar, gospod, še vedno bi potrebovali tudi vaš vložek – vaše odločitve, vaše življenjske cilje, vaše prioritete … Tudi sedaj, čeprav pravite, da se počutite boljše kot pred leti, boste morali izstopiti iz navidezne cone udobja ter narediti korak naprej.

Vsiljive misli (lahko se pojavljajo misli z agresivno, tudi seksualno vsebino, ali strahovi v zvezi z boleznijo, okužbo) in pa rituali, ki jih vsiljive misli spodbudijo (npr. točno določena priprava kosila, večkratno pregledovanje če ste pospravili vse na svoje mesto, preden odidete od doma, umivanje rok da se ne bi okužili, …) služijo razbremenitvi stiske. Problem pa nastane, ko vas rituali tako zasedejo, da vam pričnejo ovirati vsakdanje funkcioniranje, vam onemogočajo sproščeno in spontano odzivanje na dražljaje okolja. Ko vaše življenje postane zgolj in samo še izpolnjevanje določenih ritualov (umivanja, česanja, štetja, preverjanja) in borba z vsiljenimi mislimi in notranjimi »navodili« kot posledica le-teh, takrat potrebujete pomoč. Strokovnjak, ki ga posameznik takrat obišče, pa se bo najverjetneje najprej poglobil v njegovo čustveno doživljanje, ki je polno strahu, nemoči in tudi jeze, pravega besa. In zato vas na tem mestu vprašam, kako vi izražate svojo jezo. Kako odločni ste lahko in kako z gotovostjo lahko za sebe poveste, kaj boste naredili v prihodnji uri, dnevu, mesecu? Si lahko zaupate in se držite svojega zastavljenega cilja?

Napisali ste, da je vaša družina finančno preskrbljena. Torej boste vi imeli od česa živeti, tudi če ne storite »nič«. Ostajate doma, si intenzivno ne iščete službe, ne zaključite študija, si ne najdete svojega življenjskega partnerja, se finančno ne osamosvojite. Pa si želite tako živeti? Si želite biti odvisni od staršev tudi v odraslosti?

Če še malo ostaneva pri družini. Ko je otrok majhen in povsem odvisen od staršev, je tudi njegovo čustveno stanje zelo pod vplivom družinskega vzdušja. Če oče in mama ne čutita svojih čustev ter na svoje potrebe opozarjata s svojim vedenjem (loputanjem z vrati, tihimi dnevi, opijanjem z alkoholom …), bo otrok ponotranjil družinsko vzdušje ter se odzival v skladu z njim. Bo torej glasno opozarjal na neizrečena čustva (bo besnel, preklinjal, razvil »težavno« vedenje) ali pa bo povsem tiho, pasiven in umirjen ter skušal celotno doživljanje skriti, da bi starše manj obremenil ter od njih kar čim manj zahteval. Največkrat pa takšni tihi otroci potem razvijejo različne oblike psihosomatskih bolezni (astmo, težave z alergijami, želodčne težave, izpadanje las, močenje postelje …) in je to edini način, da opozarjajo na svojo stisko, ki pa se nekje slej ko prej izrazi, saj je za otroka pretežka, da bi sam zdržal z njo. Ko otrok odraste, pa se mu ni več treba odzivati na enega že omenjenih načinov. Takrat si lahko pomaga na drugačen način, predvsem tako, da o svojem doživljanju spregovori in najde sogovornika, ki mu bo prisluhnil in ga vzel resno. To pa niso nujno njegovi starši. Tudi vi ste že odrasla oseba, ki pa lahko na družinsko vzdušje odreagira drugače kot otrok. Ni se vam več treba poistovetiti z družinskim vzdušjem, ni vam več treba hoditi po prstih, zato da bi lahko starši za vas – kot nemočnega otroka – najbolje poskrbeli. Kajti vi niste več nemočen otrok in niste več neposredno odvisni od svojih staršev! In prav je, da začnete razmišljati v ednini – kaj torej boste naredili in kako boste postavili svoje cilje, ne pa več, kako bo vaša družina funkcionirala. Ob tem nikar ne čutite krivde, kajti vaši starši bodo preživeli tudi če vi ne boste skrbeli zanje.

Kaj bi se torej zgodilo, če bi se od danes naprej posvetili zgolj sebi? Tako da raziščete, kaj si želite, in temu sledite, da izstopite iz te pasivne pozicije, ko čakate, kaj se bo v družini spremenilo, kdaj vam bo nekdo zagotovil drugačno življenje. Premorete toliko poguma in moči, da pri sebi ugotovite, kdo ste in kaj še želite postati? Si daste priznanje, da lahko živite manj »dolgočasno«? Ko se boste poglobili vase in raziskali svojo življenjsko zgodbo, ki vas je pripeljala do te pozicije, se lahko vaša stiska stopnjuje. Takrat ne odlašajte, temveč si ponovno poiščite strokovno pomoč. Priporočam družinskega terapevta, ki vam bo pomagal začutiti in razumeti vašo vlogo znotraj sistema, kjer ste odrasli. Potem pa boste stopili naprej – korak za korakom. In ko boste pričeli doživljati uspehe (samostojne odločitve, tudi fizično aktivnejši vsakdan, razširitev socialne mreže, prvi razgovori za službo ali/in nadaljevanje začetega študija …), takrat boste tudi svojim prijateljem z veseljem in zanosom pripovedovali o svojih doživljajih. In ne boste niti sebi niti njim več dolgočasni, saj boste v sebi čutili moč, da sami živite in odločate o svojem življenju.

Želim vam obilo poguma in drznosti na vaši poti k samouresničitvi.

Srečno!

Sabina Jurič Šenk, psihologinja