Razdelitev dediščine

Pišem vam zaradi težav, do katerih sva prišla z bratom ko je umrl oče. Brat je dobil hišo, v kateri sedaj živi le mama, on z družino živi drugje. Tudi jaz nisem doma. Hiša je velika, vendar stara. Če bi jo preuredili, bi bila dovolj velika za dve družini. Jaz sem dobila eno nezazidljivo parcelo. Mama o tem ne govori, izogiba se teme. Mislim, da sicer ima slabo vest, vendar vse pogovore o tem odklanja. Tudi brat je tiho, naši odnosi so se ohladili. Žal mi je zanju in nočem se kregat ali ju izgubit zaradi denarja, pa me mož in sin ves čas opominjata, da ni prav, da sem vse pustila in da bi morala vsaj zahtevati nujni delež. Zaradi pritiska doma ne vem kaj naj. Ne bi se rada tožila z bratom, tudi mamo ne želim dodatno obremenjevati. Mislite, da bi se morala boriti zato, da bi tudi moj sin kaj dobil od tiste hiše? A to sploh je moja stvar ali stav mojih staršev, ki jo moram sprejeti?

Nasvet naše svetovalke:

Spoštovana gospa!

Razumem, kakšna sta vaš precep in stiska, ki jo doživljate ob tem. Želeli bi imeti dobre odnose z bratom, z materjo, ne bi želeli na nek način sovražiti očeta, ki vam je naredil tako krivico ter sprl vas in brata. Istočasno želite svojemu sinu najboljše, tako čustveno kot tudi finančno. V tej zgodbi, ki je polna krivic in neizražene jeze, pa se skriva tudi žalost, kje ste v vsej zgodbi ostali vi in vaš občutek vrednosti tako za vašo primarno družino kot za vašega moža in sina. Občutek, ki se poraja pri tem, je, da ste vredni toliko, kolikor v hišo prinesete oz. kolikor za druge poskrbite. In da počnete stvari zgolj zato, da bi drugim ugodili, in ne zato, ker bi vi čutili, da jih želite narediti.

Delitev dediščine je tema, ki je naporna in zelo stresna za velik del družin. Največkrat se zaradi delitve dediščine skrhajo odnosi med družinskimi člani, nastanejo zamere, tudi neizrečena in nepredelana čustvena stiska, ki jo lahko čutijo potomci več generacij. Kako ukrepati, da v vaši situaciji ne boste stiske glede delitve dediščine v vaši družini prenesli na svojega sina?

Pomembno je vedeti, da je odgovornost za delitev dediščine izključno na strani vaših staršev. Vkolikor se o tem niste pogovorili takrat, ko sta bila oba še živa, je presenečenje in hkrati razočaranje nad očetovo odločitvijo še toliko bolj grenko. Starši pogosto ne razdelijo dediščine glede na pravila zakona o dedovanju – in sicer da so vsi otroci pred zakonom enakovredni in jim pripada povsem enak delež njihovega premoženja. Največkrat se starši z dediščino želijo oddolžiti za otrokovo skrb zanje v starosti (torej tisti, ki ostane doma, deduje več, saj bo moral poskrbeti tudi za ostarele starše), izenačiti življenjski standard otrok (več dobi tisti otrok, ki ima slabši gmotni položaj), se zahvaliti za otrokovo skrb zanje že v teku njihovega življenja (otrok, ki je bil bolj dojemljiv na stisko staršev, se je več vključeval v njune spore ali v njuno stisko zaradi različnih težav, dobi več) … Otroci največkrat delež dediščine ocenjujejo kot oceno ljubljenosti s strani staršev. Torej več ko dobim, več sem vreden za starše. Vendar dediščina pogosto ne odraža priznanja, koliko sem vreden za starše, temveč pogosto predvsem koliko sem zvezan s starši. Odraža se v slabi vesti staršev ali pa tudi kot kaznovanje otroka (npr. zaradi otrokove prekinitve stika s starši, zaradi izbora drugačne življenjske poti, kot so jo za otroka izbrali starši, …). Vendar starši, ki otroke ocenjujejo na način, kdo je več vreden, niso pravi starši, temveč zgolj moški in ženske, ki zaradi lastne stiske in ranjenosti niso sposobni vsem otrokom izkazovati brezpogojne ljubezni, ki si jo zaslužijo. Posledično se lahko pokažejo tudi velike razlike v dediščini, vendar le-te razlike otrokom niti niso razložene.

Iz napisanega sklepam, da se o tej temi niste iskreno pogovorili s svojo mamo in bratom, kar vam priporočam, da naredite. Izberite pravi trenutek in vztrajajte, da vi zaradi občutka (in dejanske!) prikrajšanosti ne želite živeti z neizrečenimi zamerami in v hladnih odnosih. Preden pa vztrajate pri tem pogovoru, morate globlje pogledati vase in si odgovoriti na par vprašanj – kaj želim s tem pogovorom doseči? Želite, da se krivica popravi (da dobite vsaj nujni delež, če ne še denarno izplačilo), ali želite, da se spregovori o tej krivici, da se vam opravičijo in da dobite zagotovilo, da ste za starše enako pomembni kot brat, … Kajti brez jasnega cilja se lahko vaš pogovor sprevrže v eno samo obtoževanje, iskanje krivca, sprenevedanje, celo prekinitev vseh stikov z bratom in mamo. Istočasno vedite, da reakcije brata in mame v tem pogovoru ne morete predvideti. Tvegate lahko, da mama zaradi lastne krivde ne bo več zmogla spregovoriti z vami tudi o vsakdanjih stvareh (kajti tudi ona vas kot soodgovorna za delitev dediščine pred to krivico ni zaščitila!), da bo branila moževo odločitev, se postavila v vlogo nemočne ženske, ki se čuti povsem nesposobno kakorkoli poravnati krivico … Ravno tako lahko tudi brat reagira zelo različno. Vi ne morete vedeti, kako se bosta odzvala in niti ne morete vplivati na njuno reakcijo. Tisto, kar bi vas moralo pomiriti, je, da izgovorite vse, kar vam leži na duši. Kakšen odziv boste dobili, pa ni v vaši moči. Ravno tako odziv mame in brata ne govori o vaši vrednosti, niti ne o njuni ljubezni do vas!

Za vašo družino pa drži ravno obratno. Tukaj imate vi veliko moč, da uredite stvari drugače. Vem, da ne želite prikrajšati sina za njegovo dediščino, ki bi lahko bila zaradi vašega dedovanja bistveno večja. Pa vendar, ko govorimo o dediščini in ko se otroci prepirajo glede njene delitve, s tem sporočajo, da so povsem obupali nad drugačno dediščino, ki jo lahko od staršev dobijo. Tisto, kar otrok od svojih staršev potrebuje, je brezpogojna ljubezen, ki mu jo izkazujejo zgolj zato, ker je njihov otrok, in ne zato, ker je uspešen, priden ali kako drugače v pomoč staršem. Ravno tako sta pomembni spodbuda in realna pohvala, zaradi katere otrok verjame, da lahko uspe v stvareh, za katere se bo odločil, istočasno pa lahko vedno računa na starševsko pomoč. Ravno tako je pomembna otrokova varnost, ne zgolj fizična, temveč tudi čustvena. To pomeni, da otrok raste v prijetni družinski klimi, kjer se lahko svobodno izraža, dobi od staršev jasna navodila in usmeritve, ko jih potrebuje. Da otrok ve, da se na starša lahko zanese in mu zaupa ter da se lahko vedno, tudi v odraslosti, vrne domov po oporo ter tudi po nasvet pri pomembnih življenjskih odločitvah. Zelo pomembna je drža staršev, njihova samozavest, tudi poklicna. Otrok ob pokončnih in samozavestnih starših ve, da bodo zmogli poskrbeti zase in tudi zanj ter da ga ne bodo na nek način silili v vlogo, ko bo moral on tolažiti njih, jim biti v oporo, se boriti namesto njih za stvari, ki jim pripadajo (tudi dediščino). Koliko takšne dediščine ste dali in še vedno dajete svojemu sinu? Ga lahko razbremenite na način, da bo vedel, da se mu ni treba bati za vas in da boste sami poskrbeli zase? Da ste sposobni sami prevzeti pomembne odločitve, kakršna je tudi ta, ali se boste spustili v tožbo zaradi krivično razdeljene dediščine? Kajti dokler bo vaš sin čutil, da ste nemočni in da bi želeli v zvezi z vašo dediščino še poravnati nesoglasja s svojo primarno družino, toliko časa bo tudi on pritiskal na vas, da bi dosegli svoje, da bi se vi pomirili. In več negotovosti in dvoma v zvezi z vašim vedenjem (če boste zgolj čakali, če se boste borili brez jasnega cilja) bo čutil, bolj bo tudi sam pritiskal na vas. Ko pa se boste vi sami odločili in prevzeli odgovornost za reševanje odprtih vprašanj s svojo družino, se bo sin lahko pomiril. Takrat bo tudi mož sprejel vašo odločitev, kakršnakoli bo, če boste vi verjeli, da ste se odločili prav in boste za tem tudi stali.

Še enkrat bi želela poudariti, da tisto največ, kar lahko sinu zapustite v smislu dediščine, mu lahko dajete do takrat, ko sam odide od vas in si ustvari svojo družino. Če ve, da zapušča varno gnezdo svojega doma, da je sposoben sam živeti in si ustvariti svojo družino, da ne dvomi vase ter da ga podpirate pri njegovih odločitvah, potem mu vprašanja vaše dediščine ne bodo več bistvena. Kajti vi sami se lahko odločite in pustite celotno dediščino bratu. Lahko se odločite, da tekom vašega življenja prodate ali kako drugače porabite vse, kar ste ustvarili. Ni nujno, da sinu zapustite hišo, stanovanje, zazidljivo parcelo, avto … Tisto, kar je pomembno, je, da mu dejansko pustite oditi iz družine z razprtimi krili in prepričanjem, da lahko živi po svojih merilih, da verjamete vanj in da mu boste s spodbudo vedno na razpolago, ko se bo vračal domov na obisk. Sin bi si verjetno želel sam izbrati, kje bo s svojo družino živel, ali bo ostal v Sloveniji ali ne, ali bo imel lastno hišo ali ne … Tisto, kar si manj želi ,je, da mu zapustite neko nepremičnino, parcelo ter mu s tem vi izberete, kje bo živel, ter, kar je najslabše od vsega, od njega še pričakujete, da vam bo zaradi te dediščine celo življenje hvaležen!

Verjamem, da boste uspeli sina pospremiti v svet s »pravo dediščino« ter zbrati pogum ter odločnost, da razrešite neizgovorjeno krivico v svoji primarni družini. S tem boste sebi, možu in sinu dali jasno sporočilo, da zmorete stvari urediti sami, da verjamete v svoje odločitve ter da jima ni treba skrbeti za vas.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja