Smrt mi je vzela oba

Spoštovani strokovnjaki. Pišem zato ker imam težave. Iščem pomoč boga in razumevanje, molim in se prepričujem ampak ne gre. Sem že kar v letih, ampak smrti kar ni in ni, sem jo že večkrat čakala. Imela sem moža, nanj sem se močno navezana. Po hudi bolezni je umrl, pred 20 letmi. Sem mislila da ne bom preživela. Je bilo zelo težko. Sem mislila, da bo po meni. Sosedje so mi pomagali. So rekli, da sem bila preveč navezana, da to ni dobro. Ampak bil je odličen mož in pogrešam ga še vedno. Potem se mi je zgodila še ena tragedija. Umrl mi je sin. Imel je probleme z ženskami. Ni imel stalne veze. Je živel pri meni in sem ga tolažila in mu želela svetovati pri njegovih problemih. Potem se je zaljubil. Ona ga je izkoriščala, kar sem mu tudi povedala. Ni dolgo zdržal, sam si je vzel življenje. Tako rad jo je imel, ona pa nič. Zame je prekleta. Ko razmišljam o sinu, samo jokam. Tudi ko to pišem. Molim zanj vsak dan. Ampak vseeno mi ne da miru, ne morem spat. Sanjam jih oba, pa hodim po spalnici. Sploh ne zdržim dolgo in potem raje gledam televizijo. Imam tudi hčer, ki živi v drugem kraju, ona ima svojo družino, otroke in vnuke. Zelo malokrat pride k meni in pravi, še takrat se ji mudi. Pravi, da naj neham jokat. Ampak me sploh ne razume. A ni res, da bi moral otrok pridt malo starše pogledat na stara leta. Da ji ne bo potem žal, ko me ne bo več.

Odgovor naše svetovalke:

Spoštovana gospa!

Sploh ne vem, kje naj začnem. Tako močna je vaša bolečina, tako velika in vseobsegajoča je vaša žalost. Koliko časa že tako intenzivno žalujete, celih 20 let? Izgubili ste moža, nekoga, s katerim ste gradili skupno prihodnost, pomenil vam je zelo veliko, z njim ste bili močno povezani, skupaj sta vzgajala dva otroka, sina in hčer. Z njim ste skupaj čutili v njegovi bolezni, ki vam ga je počasi jemala. Ostali ste z njim, mu bili v oporo in pomoč in ga pospremili na njegovi poti. V želji, da bi si opomogli in zaživeli naprej, ste se še tesneje povezali s svojima otrokoma, predvsem s sinom, ki ste mu nudili tudi streho nad glavo. Hči se je medtem že odselila in si uredila svoje življenje, sinu pa ste bili vi v tem času zelo pomembni, saj ste bili edina ženska, ki je bila ves čas ob njem. Njegove partnerke so bile z njim v krajših obdobjih. In potem se je zgodba ponovila, tokrat za vas s še hujšim koncem – zapustil vas je tudi sin, ne po naravni poti, on se je za smrt odločil.

Gospa, za njegovo odločitev, da bo končal svoje življenje, niste vi krivi niti odgovorni. Odločitev za samomor ni trenutna, temveč se oblikuje dlje časa. Oblikuje se od negativnega vzdušja, do posameznih destruktivnih misli pa do dokončnega plana in iskanja »primernega« trenutka za ta korak.
Tudi sam pogled na situacijo se posamezniku v tem času spremeni, vidi zgolj še svojo odločitev kot edino rešitev, čustveno in miselno je manj dojemljiv na svet okrog sebe. In pri moških se redko zgodi, da svoje »odločitve, da tako več ne morejo živeti« ne uspejo uresničiti. In tudi vi mu te odločitve ne bi mogli preprečiti!

Ob nasilni smrti se svojci pogosto sprašujejo, s kakšnimi znaki je umrli kazal svojo stisko. Krivijo se, zakaj tega niso prej prepoznali, videli, tako bi ga lahko rešili, so prepričani. Res se pogosto dogaja, da posameznik z določenimi znaki in vedenjem kaže stisko, ki jo doživlja. Ampak popolne kontrole nad njihovim doživljanjem in življenjem ne morete imeti. Lahko pa imate kontrolo nad svojim življenjem, ki ob izgubi moža in sina ni ugasnilo. Tako se tudi otroka uči, da je treba svoja doživljanja v čim večji meri ubesediti, saj ga to pomiri in istočasno drugim omogoča lažjo pot, da prepoznajo otrokovo stisko in mu pomagajo. Enako velja za vas. Ali vi uporabljate besede za izražanje svoje stiske? Imate vsaj eno odraslo osebo, s katero se lahko iskreno pogovorite in vas bo slišala v vaši bolečini in žalosti, ali pa ste se kar zaprli v svoj svet in pred drugimi zapahnili vrata?

Z vašim načinom žalovanja ter življenja po izgubi si vso bolečino ohranjate in jo še celo spodbujate. Spodbujate tako, da se krivite, da razmišljate, kaj bi lahko naredili zanj, kako bi lahko sprevideli njegovo trpljenje in kako bi ga ohranili živega. Gospa, naredili ste največ, kar ste v tistem času lahko! Koliko vas je sin slišal, koliko ste mu s svojimi nasveti, oporo lahko pomagali, ve samo on. Ampak on ni več z vami, vi pa ga s krivdo se vedno držite pri sebi, tako da ste z njim na nek način še vedno močno povezani. In s tem bolečino, pogrešanje, žalost le še ohranjate, njega pa ne spustite, da bi lahko na nekem drugem nivoju bival naprej. Ko ga objokujete, se vaše življenje ne premakne naprej, rane se ne morejo celiti, s tem pa škodujete tako njemu kot sebi. Priklicati nazaj ga ne morete. Pomagati mu več ne morete, ker vaše pomoči več ne potrebuje. Tisto, kar pa lahko naredite in bi si tudi on želel, da naredite, je, da pomagate sebi. Lahko ponovno zaživite in najdete smisel v svojem življenju. In s tem ne mislim, da boste iskali uteho in tolažbo za vašo žalost pri hčerki. Ona si želi vaše tolažbe in spodbude, ne zgolj vaših solz. Vaša hči si želi, da bi bili vi optimistični in srečni in bi tudi z njo vzpostavili en ljubeč in odkrit odnos. Kajti sedaj ste zaprti v svoj svet, kjer ste bolj povezani z mrtvimi kot pa z živimi!

Proces žalovanja je pri vsakem človeku drugačen in traja različno dolgo. Žalujoči prehaja skozi obdobja različnega čustvovanja, od čistega šoka in kasneje zanikanja izgube. V tem času verjame, da je umrli še vedno z njim, da se bo kmalu vrnil domov. Sledi obdobje jeze in besa, ko žalujoči druge krivi za smrt bližnjega. V tem obdobju lahko iščete krivce za sinovo smrt, preklinjate njegovo bivšo partnerko, pa vendar je prav, da veste, da je to samo obdobje žalovanja, ki bo minilo. In istočasno je prav, da veste, da ne ona ne katerakoli druga njegova partnerka nima moči, da bi ga lahko pahnila v smrt, če se on sam ne bi tako odločil. Odločitev, da je življenje za posameznika pretežko in da ne zmore več, je zgolj njegova odločitev. Največkrat je razlogov za tak zaključek več, odločilen pa je posameznikov pogled in interpretacija teh razlogov! Preko jeze in besa se žalujoči znajde v vedno globlji žalosti. In to obdobje žalosti in solz je nujno, da se žalujoči izčisti vse bolečine, da izjoka vse solze in da si da čas, nabere novih moči, preživi tisto najhujšo praznino. Po tej žalosti, ki ne traja večno, če je žalujoči ne vzdržuje, se razpoloženje izboljša. Prične se pravo okrevanje po izgubi, ko si žalujoči ponovno najde svoje izzive, osebne cilje in nek smisel. Lahko se iz izgube nauči pomembnih stvari zanj osebno – da je dovolj močan, samostojen, da se mu ni treba bati, da je ugotovil pomembno področje, kamor bi od sedaj naprej vložil višek svojega časa in energije …

Vsaka izguba je proces,  ki ni lahek in zahteva svoj čas. Krivično je, da vam nekdo reče, da ste globoko žalostni zato, ker ste bili na moža ali na sina preveč navezani. Če vas torej sogovornik ne sliši v vaši bolečini, ne obupajte in iščite druge sogovornike še naprej. Seveda ne morete pričakovati, da vas bo ob izgubi moža ali brata tolažila hči, saj je to istočasno tudi njena izguba, ki je ravno tako globoka in boleča. Vi pa ste ji lahko v oporo, jo bodrite in ji pomagate, ampak šele takrat, ko si sami opomorete. In na ta način boste zanjo naredili največ. Predlagam tudi, da si poiščete usposobljenega strokovnjaka, ki vam bo pomagal iti skozi najtežja obdobja.

Gospa, zaslužite si več od življenja. Ni vam treba kloniti in biti pasivni. Močni ste in premagali ste že veliko bolečine in izgub. Ne pustite, da vas smrt moža in sina oropa vašega materinstva, saj vam ostaja hči, ki bi želela ponovno dobiti svojo mamo nazaj. Vaša hči se verjetno tudi boji priti k vam, saj jo vaše solze vedno znova in znova pahnejo nazaj v bolečino, katero bi ona želela preseči in preboleti. In tudi vaša hči si želi in hrepeni po mami, ki bi bila tudi vesela, ki bi se tudi znala nasmejati in najti prave besede takrat, ko bi jih hči potrebovala. Kajti tudi vaša hči je izgubila brata. Izgubila je tudi očeta. Vaše žalovanje za možem in sinom je drugačno od njenega. Za vedno pa bo tudi pri njej, kot pri vas, ostala praznina, ki sta jo oba pustila za seboj. Tako očeta kot sina, brata se ne da nadomestiti in noben čas ni pravi, da nas pomembne osebe zapustijo, na njihov odhod se ne da »ustrezno« pripraviti. Prav pa je, da si damo priložnost in še naprej živimo svoje življenje, ob drugih ljudeh, ob prijateljih, s pomembnimi spoznanji in nauki, ki smo se jih tudi ob izgubi naučili. Poleg tega gospa, imate vnuke, pravnuke, novo življenje, ki vas istočasno spomnijo na čas, ki teče najprej. Vnuki in pravnuki si želijo nasmejane (pra)babice, ki bi jim povedala kako zanimivo izkušnjo iz »starih časov«. Vaša hči je dolžna poskrbeti zase tako, da bo lahko kar najbolje poskrbela za svojo družino, bila v oporo svojih otrokom in tudi vnukom. Za vas poskrbeti ne more, saj izhaja iz vas in ne obratno.

Začeti pa je treba vedno pri sebi. Postavite si majhne, postopne cilje, ki jih boste lahko dosegli. Predvsem najprej takšne, ki vam bodo razširili socialno mrežo (več sogovornikov, več prijateljev, sprehodi, pogovori na pokopališču …). Ko se boste počutili močnejši, se pogovorite tako s pokojnim možem kot s pokojnim sinom. Pojdite na grob in jima povejte vse, kar vas teži. Od tega, kako ju pogrešate, do jeze, ki jo čutite ob tem, da sta vas zapustila, do strahu pred tem, da boste ostali povsem sami. Lahko jima napišete konkretno pismo in jima ga preberete na grobu. Pismo potem uničite, zažgite, ne hranite teh »že izgovorjenih« besed. Z njima se pogovarjajte na pokopališču in ne v vaši spalnici. Naj bo tam vaš skupni prostor za pogovor in vi boste pripravljeni na pogovor z njima le takrat, ko se boste odločili in odšli tja. Spalnico si preuredite, naj vam jo nekdo pobeli, zamenjajte posteljo (če imate v spalnici še vedno vašo in moževo zakonsko posteljo), v prostor prinesite kako novo sliko, rožo, če imate finančno možnost, zamenjajte tudi pohištvo. Naj v vaš dom zaveje svež veter. Kajti tako kot ste se v preteklosti opirali na moža, po njegovi smrti na sina, se boste sedaj nase. Dom boste uredili po svoje in obrnili boste nov list v vašem življenju. Ko boste spustili svež veter v svoj dom in v svojo dušo, to ne pomeni, da ste na sina in moža pozabili, zato ne imejte slabe vesti. To zgolj pomeni, da ste se odločili za življenje in ne za životarjenje. To bi vam toplo priporočila tudi onadva! Nič vam ni treba brisati in spreminjati spominov, ampak to so spomini, ki ostanejo za vedno. Nastajajo pa spomini, ki jih boste v prihajajočih dneh šele ustvarili. In ti bodo bolj radostni in bolj vezani na vas in na vaše življenje. In postali boste drugačni, bolj optimistična mama hčerki, vaš dom pa bo postal prostor, kamor se bo tako hči z družino kot vaši prijatelji radi vračali.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja