Želim se poročiti, on pa ne

Imam eno vprašanje za vas in sicer glede poroke. Ko govorim z drugimi ženskami so vse nekako imele podobne težave, ampak potem so se stvari uredile, pri meni pa nič.

Želela bi se poročiti. Res, že kot majhna punčka sem sanjala o tem, da nosim belo obleko, da sem najlepša tisti dan, da imam moža, da si bova obljubila pred oltarjem kako si bova zvesta in se ljubila, bila skupaj v dobrem in slabem. Partnerju pa ni do poroke. Pravi, da je to samo papir, ki je nepotreben in ki ogromno stane. Tudi tiste ceremonije slabo prenaša. Že praznovanja rojstnih dni so mu odveč.

Ko nanese debata na poroko se skregava. Tudi vpijeva drug na drugega, na koncu se zaključi tako, da jaz jokam in se umaknem. Ne vem zakaj ga poroka tako moti. Saj glede mene niti ni potrebno, da bi imela neko veliko poroko. Lahko bi bilo povsem v družinskem krogu. Jaz bi samo želela imeti moža.

Drugo vprašanje je seveda otrok – on si ga zelo želi. Jaz tudi, vendar manj kot on. In sem mu rekla, da ne mislim zanositi, če otrok ne bo rojen v zakonu. In potem ni bilo več pogovora o tem. Tema je stara 4 leta, o tem več ne govoriva. Skupaj sva pet let, stara že oba čez trideset.

Ali mislite, da si bo kdaj premisli? Kaj naj naredim?


Odgovor naše svetovalke:

Spoštovana gospa!

Ob prebiranju vašega pisma je čutiti veliko žalosti in nemoči. Želite se poročiti, želite imeti moža, želite nekomu pripadati. Pripadati tako v čustvenem smislu kot tudi formalno podpisati, da bo mož poskrbel za vas v dobrem in slabem. In ko tega ne dobite, ostaja hrepenenje, ostaja upanje, da bo razumel, koliko vam to pomeni, da bo začutil vaše hrepenenje in vas zaprosil. Vaša jeza, da mu boste že pokazali, kaj vam poroka pomeni in da tudi vi njemu ne boste izpolnili velikega veselja – da mu ne boste rodili otroka – je naletela na gluha ušesa. Partner se je umaknil, o tej temi z njim že več let ne govorite, ostajate tiho. Jezni, besni in ujeti. Kako dolgo boste še vztrajali? Koliko hrepenenja se skriva v vas in koliko upanja, da se bo situacija spremenila? Gospa, situacija se sama od sebe žal ne bo razrešila.

O vašem odnosu z možem niste veliko napisali. Tisto, kar ste jasno izpostavili, je le, da ste v želji po poroki povsem sami, nerazumljeni. In kljub močnim čustvom jeze, žalosti in tihega upanja, ki ga gojite ob temi poroke, ste pri partnerju povsem neslišani. Kaj lahko sicer rečete o vašem odnosu z njim? Mu lahko zaupate? Se lahko zanesete nanj? Na kakšen način rešujeta medsebojna nesoglasja – gre pri tem za borbo za premoč ali se dinamika vašega odnosa kaže kot zahteva na eni strani in umik ali prepir na drugi? Koliko se ob partnerju lahko pomirite, mu iskreno zaupate svoje potrebe, strahove in, predvsem, koliko se tudi on vam odpre in z vami deli svoja razmišljanja, svoje želje?

V zadovoljujočem partnerstvu sta si partnerja enakovredna, se dopolnjujeta, drug z drugim delita svoja pričakovanja, ki jih jasno izrazita in v njunih skupnih odločitvah iščeta rešitve tako, da sta z njimi oba zadovoljna. Ne morete se izogniti nesoglasjem in situacijam, ko bi vsak želel uveljaviti svoj pogled na situacijo in jo reševati po svoje. Zato je usklajevanje mnenj nujno. Le-to pa lahko poteka na spoštljiv in sodelovalen način ali pa tako, da partnerja drug drugega ranita, ponižata, zavržeta in se na koncu umakneta, prekineta komunikacijo, čemur lahko sledijo tudi tihi dnevi. In več ko je negativnih izkušenj pri iskanju skupnih rešitev, manj kreativna in odkrita postajata partnerja v usklajevanju mnenj. V skrajnem primeru lahko pridemo do točke, ko partnerja drug z drugim mnenj sploh ne usklajujeta več, temveč se vedno nekdo prilagodi ali pa pride do prepira, še preden vsak od njiju pove svoje mnenje.

Pomembno je vedeti, da nam v bližnjih medosebnih odnosih drugi pogosto kaže ravno tisti del nas, ki ga pri sebi ne vidimo in ga zato pri njem obsojamo. Torej če imamo sami neka zelo utrjena prepričanja in o tem ne želimo popustiti oz. pogledati nanje drugače, bomo ravno pri drugem najbolj obsojali nezmožnost komunikacije takrat, ko si mi želimo usklajevanja mnenj, ne pa prepira ali partnerjevega umika. Ravno tako lahko sami npr. obsojamo nekoga, ki se svojim sodelavcem ni pripravljen približati na bolj prijazen in sodelovalen način (ne zgolj z zahtevami), pri sebi pa ne vidimo, kako se lahko v odnosu s partnerjem vedno znova prepiramo o istih temah, in smo nesposobni pristopiti na drugačen, bolj sodelovalen način. To vam pišem zato, ker želim poudariti, da v partnerstvu težko uporabljamo ultimate. Če ste se vi odločili, da ne boste rodili zunajzakonskega otroka in pri tem vztrajate ne glede na vse, potem ste tudi vi tukaj zaprli eno pomembno temo, ki govori veliko o vas in o vašem načinu komunikacije ter pripravljenosti slišati hrepenenja in želje vašega partnerja. In s tem ne prizadenete le njega, temveč tudi sami ostajate brez možnosti, da izrazite svoja hrepenenja in strahove pri prevzemu vloge matere.

Bodite pozorni kako tudi sicer reagirate takrat, ko vas nekdo prizadene, odkrije vašo šibko točko. Lahko vzamete očitanje drugega kot informacijo o kateri razmislite, se poglobite vase in iščete načine, da se na tem področju okrepite, ali pa zgolj razmišljate, kako »vrniti« udarec, kako prizadeti drugega. Koliko poznate svoje šibkosti in strahove in koliko le-ti vplivajo na vaš odnos s partnerjem in tudi na vašo odločitev za poroko ter ultimat glede rojstva otroka?

V partnerstvih, kjer se dva borita za prevlado, iščeta načine, da drug drugega prepričata v lasten prav, kjer drug drugega »kaznujeta« za napake, iščeta krivca ob konfliktih, si očitata slabosti in sta pozorna na napake, težko govorimo o srečnih in zadovoljnih parih. Namen partnerstva namreč je, da ob drugem kar najbolje uresničimo sebe. Razvijemo svoje potenciale in drugega sprejmemo kot pomembnega sopotnika na naši poti, kot pomembno oporo in spodbudo, ne pa kot tekmeca, krivca, nekoga, ki nas zatira ali kakorkoli drugače ovira pri samouresničitvi. Ko govorimo o pomembnih skupnih temah, kot je tudi poroka, to pomeni, da morata partnerja predvsem slišati drug drugega. Kaj je v vašem primeru tisti strah, ki partnerja odvrača od pogovora o poroki, mu vzame besede, ga odmakne od te teme? Kaj zanj poroka pomeni? Ali zanj to pomeni potrditev, da te nekdo »nadvlada«, »zasužnji«, da je preveč vsiljiv, ti pride čustveno preblizu …?

Strah pred poroko lahko izvira iz slabih izkušenj s tem, da nekomu tudi formalno pripadaš. Pripadati nekomu pomeni, da se drugemu svobodno predaš, mu zaupaš in lahko nanj računaš. V primeru, da imamo s pripadnostjo slabe izkušnje že iz primarne družine (kot otrok v odnosu s svojimi starši in brati ter sestrami), pa le-ta lahko pomeni tudi veliko ogroženost. Koliko ima vaš partner izkušenj, da ob ženski lahko samostojno živi, se razvija in da istočasno ni ogrožen? Ob tem naletimo na vprašanje, koliko so pomembni drugi v življenju vašega partnerja spoštovali njegove osebne meje. Ali se je kot otrok lahko umaknil, ko so bili odnosi zanj prenaporni?

Čustveno intenzivni odnosi, predvsem v okviru naše primarne družine, nas globoko zaznamujejo. In če imamo izkušnjo, da pomembni drugi ne spoštujejo naše meje, da posegajo v našo integriteto tako z besedami kot fizično – tudi z dotiki, celo udarci – ali nas preplavljajo s svojimi čutenji, potem pridemo do ideje, da je vedno bolje imeti večji osebni prostor ter drugega ne pustiti preblizu, saj nas sicer lahko rani, prizadene ali kar pogoltne. Tesno ob drugem namreč lahko otrok izgubi sebe. In ko ta otrok odraste, si želi ohraniti samostojnost, tudi formalno. Ne želi formalno pripadati nikomur, temveč ostaja na varni razdalji. Po drugi strani pa imamo lahko nekoga z izkušnjo velikega hrepenenja po odnosu, po stiku. Kot otrok je lahko zaman čakal na to, da ga bodo drugi opazili, mu nudili zavetje in varnost, ga vzeli k sebi in tudi s telesno bližino pomirili. Tak posameznik lahko zaman išče pripadnost pri družini, pri starših in si želi biti z drugim kar najtesneje povezan. Bolj kot odrašča, bolj odločno in lahko tudi grobo zahteva povezanost z drugim, si je neizmerno želi, po njej hrepeni. Tak človek bo mnenja, da lahko sam sebe v polnosti razvije šele takrat, ko nekomu pripada, ko je z njim povezan in ko ga drugi ščiti. Vendar tako prvi kot drugi posameznik izhajata iz svoje otroške perspektive in si želita zaživeti drugače ter preseči pretekle izkušnje. Preseganje pretekle izkušnje pa pomeni tudi drugačen pristop k reševanju težave. In če kot otrok zaradi intenzivnosti doživljanja nismo sposobni slišati tudi drugega, pokazati empatije, smo v odraslosti, v enakovrednem odnosu, to sposobni narediti.  Če pa partnerja ne spregovorita o svojih najnežnejših občutjih iz otroštva ter drug drugega ne slišita v svojem strahu pred tem, da ga bo drugi nadvladal oz. da bo drugi ostal zunaj pred zaprtimi vrati, do rešitve ne moremo priti. V vsakdanjem življenju so največkrat moški tisti, ki bi želeli imeti manj intenzivne in čustveno naporne odnose, medtem ko bi ženske želele več povezanosti, več čustvene izmenjave in več tudi formalne pripadnosti. In ravno te teme se večkrat pokažejo pri skupni odločitvi za zakon, pri odločitvi, ki je skupna in je zanjo potrebno soglasje obeh partnerjev.

Poroka je pomembna tudi zato, ker se s tem korakom oba partnerja zavestno odločita za ustanovitev svoje lastne družine, medtem ko njuna primarna družina tako postane manj pomembna. Prevelika navezanost na starše, spori ali druge zamere do staršev lahko odločitev za poroko še bolj otežijo.

Ko spregovorimo o otroku, je ravno tako treba vedeti, da le-ta prinese v odnos veliko novega, terja preureditev vlog in več zadolžitev in napora obeh staršev. Ženska je ob rojstvu zelo vpeta v vlogo mame, medtem ko je lahko moški v svoji vlogi očeta v prvih mesecih manj obremenjen, zato doživlja  strah, da svoji partnerki ni več tako pomemben, da ga je otrok izrinil. Takšna in podobna vprašanja lahko zamajejo partnerstvo. Vkolikor pa sta partnerja drug do drugega razumevajoča in si v skrbi za otroka pomagata, pa ju le-ta lahko še bolj poveže in utrdi njun odnos. Vedno pa moramo poskrbeti tudi zato, da se partnerstvo povsem ne podredi starševstvu. Da torej tako oče kot mama ne skrbita zgolj za otroka, medtem pa pozabljata, da morata ohranjati energijo tudi za njun medsebojni odnos. Zato tudi otrok ne more biti predmet ultimata, temveč goreča želja obeh staršev. In več kot je strahu in neizrečenih besed, hrepenenj in jeze v partnerstvu, tem teže bosta prevzela vlogo staršev ter ob tem znala dobro poskrbeti tako za otroka, za njun odnos in tudi vsak zase.

Gospa, se lahko o vseh teh temah pogovorite s svojim partnerjem? Koliko lahko tudi vaš strah zaradi nepripadnosti povzroča prepreko, da bi si otroka želeli tako močno kot on? Izberite primeren trenutek, ko boste imeli dovolj časa in ne boste razburjeni. Skušajte biti jasni in iskreni, ter istočasno sposobni prisluhniti njemu. Spregovorite o sebi in o vašem doživljanju povezanosti in pripadnosti s partnerjem In bodite pripravljeni slišati njegovo stisko ob formalni povezanosti. Iskren pogovor in medsebojno sodelovanje pri pomembnih odločitvah, kot sta poroka in rojstvo otroka, lahko tudi vas siceršnji odnos postavi na povsem druge temelje.

Želim vam čim več konstruktivnega sodelovanja! Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja