Pobeg iz zakona

Pozdravljeni! Še nikoli nisem pisala na takšne forume, ker se mi je to zdelo neumno. Zdaj pa sem v taki situaciji, da ne znam iz nje in tudi nobeden od bližnjih mi ne more pomagat, zato se obračam na vas. Sem mati dveh otrok, ki stopata v puberteto. Z možem sva poročena že dolgo, ampak zadnji čas živiva narazen, ker skupaj več ne zdrživa. Ne vem kako mi je uspelo, da sem se poročila z njim, ker po mojem se je spremenil v pravo žival. Žali me, dere se name, sploh ne govori več normalno. Bila sem ljubosumna, želela sem si veliko pozornosti od njega, želela sem se tudi sprostiti, spiti kak kozarček. Mogoče sem se preveč zapustila, nisem dovolj verjela v naju. Ampak on je postal drug človek. Me je varal, tepel tudi. Sem se branila kolikor sem se lahko, pa ni nič pomagalo. Še huje je bilo. Potem sem odšla. In se tako vsaj za nekaj časa rešila njega in njegove mat, ki v vseh letih ni našla ene dobre besede zame. Ampak ni še konc. Najhuje je to, ker si morava deliti otroke. Sta en teden pri meni, potem pri njem. Tako dolgo ne bo šlo. Ko se vidimo se še vedno dere name, me zmerja z najgršimi besedami, se ga prav bojim. Sploh je bila kriza, ko je zvedel, da sem se dobila z drugim moškim. Pač malo sem začela misliti tudi nase, iti ven, pa mal športa in kaka kava z moškimi. Je to tako narobe? Ampak ko je bivši to zvedel, je dobesedno ponorel. Ni izbiral besed, tako me je napadel. Pa tudi žalil, kričal, imeli smo celo sceno pred vsemi iz bloka. In seveda pred otroki.

Otroka sta se spremenila odkar traja ta naša vojna.  Mlajši sin je najprej začel dobivati opomine v šoli, nato pa je spet močil posteljo. Starejši je cuker, vedno drži z mano, me ščiti, tolaži, mlajši pa je čisto po fotru. Žali me z zelo grdimi besedami, ki jih sliši od njega, trmari, kriči, ne uboga, noče nikamor več z menoj, groza!!!!!!! Sploh ga ne morem več krotit, tudi fizično sem šibkejša od njega! Velikokrat se jokam, ampak njega to niti malo ne gane. Kako naj ga spravim v red? kaj naj naredim? Prosim, pomagajte!

Nasvet naše svetovalke:

Spoštovana gospa!

Ne vem, kje bi začela. Vaša zgodba je zelo kruta, boleča in polna besa ter zavrnitve, ki ga čutite tako vi sami kot tudi v vlogi matere in žene. Lahko rečem, da gre za zlorabo – za zlorabo vas, za zlorabo vaših otrok. V odnosih, ki jih opisujete, zavzemate vloge, ki  vam ne pripadajo. In ravno tako ne pripadajo vašim otrokom.

V svoji nemoči in besu, ki ste ga doživljali v zakonu in ga še vedno doživljate ob možu, ste povsem izgubili svoje dostojanstvo. Ne vem, koliko se sploh še prepoznate, ko se opazujete, kako kričite, se fizično branite, preklinjate, jokate pred otroki, se spogledujete z drugimi moškimi …  Mogoče moje besede zvenijo »kritično«, ampak z njimi želim poudariti kako vaša situacija postaja vse bolj kritična in kot ugotavljate že sami, ne bo se spremenila kar čez noč, niti se ne bo spremenila sama od sebe. Vkolikor želite »preživeti« in pomagati svojim otrokom, ki vas zelo potrebujejo, boste potrebovali pomoč. Zelo težko boste namreč sami reševali spore z bivšim možem ter »krotili« sina, če pa vas je strah in nimate moči, niti da bi se branili! Najprej poskrbite za svojo fizično varnost! Ne bojte se poklicati policije, če vam bo bivši mož grozil ali bil kakorkoli do vas nasilen (vas blatil pred otroki, žalil, vpil na vas …). Obrnite se na center za socialno delo in jim razložite situacijo. Tudi oni se lahko povežejo tako s policijo kot z drugimi institucijami, ki jih potrebujejo ljudje v takšni stiski, kot ste vi. In, gospa, razmislite, če se ne bi raje umaknili v varno hišo, kjer boste fizično varni? Tudi stiki z bivšim možem oz. predaja otrok naj potekajo pod nadzorom. Obrnite se na bližnji center za socialno delo, kjer vam bodo znali svetovati.

Ko boste poskrbeli za fizično varnost vas in vaših otrok, boste korakali naprej, postopoma. Prvi koraki bodo verjetno težki, dvomili boste in strah vas bo. Zato poskrbite tudi, da boste imeli ob sebi osebo, ki ji zaupate (odraslo osebo in ne starejšega sina!). Poleg opore in spodbude, ki jo boste dobili v ustreznih institucijah, je prav, da razumete, kaj se vam dogaja, da začutite svojo stisko, stisko svojih otrok in da v sebi začutite moč in odločnost, da tej grozljivi zgodbi naredite konec! Svetujem vam, da poiščete strokovno pomoč, kajti brez nje se bojim, da ne boste zmogli. Kajti šele takrat, ko boste okrepili sebe, se znali poslušati in si zaupati, boste lahko v vedenju vaših otrok prepoznali stisko in ne zlobe, groze – to je klic na pomoč, ki se odraža na povsem neprimeren način. In ko boste pri sebi trdno vedeli, kaj bi si želeli, kaj pričakujete od moža/moškega, takrat se boste lahko tudi na drugačen način približali moškim in oni vam. In odnos boste gradili in izgradili drugače, kot ste ga z vašim možem.

Ko sedaj opisujete vedenje vašega bivšega moža do vas, vso grobost in ponižanje, ki ste ga doživeli ob njem, kaj je torej tisto, kar vas še vedno drži v zakonu z njim? Pravite, da ste še vedno poročeni, samo da ne živita več skupaj. Vam pa vsak stik z njim prinaša novo bolečino, strah, ker ne veste, kako bo reagiral, vas bo sramotil pred drugimi, ali čutite pravi gnus ob vsem tem, da se tako vaš mož kot vi ob njem, povsem razvrednotite. Ko govorimo o zlorabi, je najbolje iz nje oditi – vi ste odšli. Ampak grozo, nemoč in bes ter neprimerno vedenje s strani vašega moža ste odnesli s seboj. Dogaja se še vedno. Če tega ne doživljate v odnosu z možem, doživljate to isto v odnosu z vašim mlajšim sinom. In verjetno se z vsemi občutji bojujete tudi v sebi. Kako si pomagate, kako se pomirite – s pijačo? Z drugimi moškimi, s katerim hodite na kavo, zmenke, iščete pomoč v njih ? Koliko časa boste še to naprej dopuščali? Koliko imate občutek, da je vaše življenje sploh v vaših rokah? Bo vaš sin tisti, ki vas kliče v realnost in glasno opozarja na svoje potrebe in tudi na vaše, saj ste povsem zanemarili svoja čustva, svoje potrebe, osnovno nežnost in spoštovanje do sebe kot ženske?

Ne morete pa biti nežni do sebe toliko časa, dokler vam nekdo (najbolje strokovnjak) ne pomaga začutiti vso grozo in bolečino, ki jo nosite s seboj. In ne samo od časa vašega zakona, temveč že bistveno dlje, od vašega otroštva. Bolečino tiste majhne punčke v vas, ki išče svojo pozornost pri moških, od njih želi zaščito in varnost, dobi pa le bolečino in ponižanje. Koliko moških vam je obljubljalo pomoč in oporo, potem pa vas pustilo samo, vas prizadelo in še ponižalo obenem? Koliko ste se lahko zanesli na vašega očeta, mu zaupali, koliko varnosti ste čutili ob njem? Ali ste bili tudi pri vas doma pogosto napeti, niste vedeli, kaj lahko pričakujete od odraslih, od staršev? Koliko pozornosti sta vam namenila – tako oče kot mama? Sta znala pristopit k vam na nežen način, vas pomiriti in stisniti k sebi? Ste se lahko sprostili ob njima, povedali, kar ste čutili? Če se svojega otroštva ne spomnite, je to dodaten razlog, da se morate poglobiti vase in odkriti, kje so začetki vaših blokad, ki vam v odraslosti onemogočajo, da bi se branili pred vsem, kar sedaj doživljate. Ljubosumje, ki ga omenjate v pismu, namreč nakazuje, da ste imeli težavo z zaupanjem možu, da ste dvomili vase, če ste vredni njegove ljubezni in predvsem, da ste nehote pričakovali, da bo šel zakon po zlu. Ste se zapustili pravite, ste si pomagali s pijačo. Kako to, da niste našli besed za stisko, ki je v vas postajala vedno večja, dokler ni izbruhnila v tako silovitih »spopadih«, kot jih opisujete? To ne pomeni, da ste vi krivi za moževo varanje, kričanje, žaljenje in sramotenje. Nikakor! Govorim pa vam o tem, da ste bili do sebe zelo kruti, ker niste ukrepali že takoj na začetku. Se niste zavarovali pred žaljivimi besedami s strani tašče, niste spregovorili o tem, kako vas je prizadela, da niste poiskali pomoči, ko je vaš mož prvič prestopil mejo (vaš žalil, udaril, varal). Ali lahko najdete sočutje do te majhne punčke v vas, ki je kar otrpnila in čakala, da vihar mine, verjela, da bo boljše, se celo branila, da bi se zavarovala? Lahko namesto besa, ki vas žene, da dvignete glas, da kričite, da izgubite svojo dostojanstvo, ob tej majhni punčki v vas, ki je v svoji stiski tako sama, najdete do nje sočutje? Strokovnjak vam bo pomagal zdržati tudi napetost, solze ter težka čutenja pogrešanja, ki so v vas tako močna. Predvsem pa vam bo pomagal o tem govoriti – govoriti o stiski, o bolečini, in ne divjati, kričati in biti grobi. Kajti odrasli smo toliko zreli, da je prav, da za lastno razbremenitev uporabljamo besede in ne vedenje, ne pijače, ne spolnosti. Kajti vkolikor telo uporabljamo za pomiritev, ne govorimo o ljubezni, govorimo o zlorabi. In po spolnem odnosu, ki se zgodi brez občutij pripadnosti, brez obljube po zvestobi, z željo po razbremenitvi napetosti, občutimo še več praznine, še več žalosti in pogrešanja, še več bolečine. In ko pravite, če je kaj narobe, da se dobivate z drugimi moškimi na kavi? Tega odgovora vam jaz ne morem dati. Zelo težko pa boste razlikovali med moškimi, ob katerih bi lahko razvili najboljšo različico sebe, osebnostno zrasli, in tistimi, kjer bi se vsa groza, ki jo sedaj doživljate, samo ponovila, ne da bi začutili sebe in se ne zgolj prepričali, da ste ljubljeni, da vam ljubezen pripada, da ste lepi, uspešni … kar verjamem, da so vaše kvalitete. Dokler sebe ne začutite in se ne postavite zase, boste v moškem verjetno nehote iskali vašega rešitelja ali pa se maščevali kateremu drugemu moškemu, ki vas je v preteklosti prizadel. Tako eno kot drugo pa je verjetno daleč od vašega imenovanja ljubezni, ni res?

Moj namen ni, da krivite starše ali kogarkoli za vašo bolečino. Moj namen je, da sprevidite, da so občutja tako močna zato, ker jih še vedno gledate z otroškimi očmi in se kot majhen otrok ob tem počutite nemočni. Vendar kot odrasla ženska ste močni in lahko reagirate drugače, ne glede na nekatere vzorce, ki ste se jih naučili v preteklosti in vam trenutno otežujejo situacijo.

Tisto, kar je za vas trenutno najbolj boleče oz. ki najbolj kliče po spremembi, pa so, kot pišete, vaši otroci. Če vas vprašam, gospa, kaj bi vam pomagalo, da bi se lahko postavili pred vašega mlajšega sina in se ga ne bali? Kakšno oporo potrebujete? Vam bi pomagal občutek, da veste, da ste močnejši od njega in da vedno boste – on izhaja iz vas in vi mu s svojo nemočjo in jezo ter obupom dajete »municijo« za udarec, za kričanje, za grobost. In če bi vi ne igrali več na moč oz. premoč? Vi kot mama imate možnost spremeniti pravila vašega odnosa z njim. Če bi pristopili na sodelovalen način – in ne bi dopustili, da odnos preraste v merjenje moči. Če bi poskusili z dialogom? Ampak takšnim dialogom, ki ga vodite vi? Ne dopustite mu, da postane žaljiv, da dvigne glas. Umirite ga z besedami, umirite ga tako, da ste najprej sami mirni in hkrati čuteči. Povejte mu, da veste, da mu je nevzdržno, da veste, da mu je težko sprejemati, da z očetom več ne živite skupaj, da ga imate radi in da boste naredili vse, kar je v vaši moči, da ga zaščitite pred lastno jezo in jezo očeta, da razumete njegov bes in stisko, da pa boste do njega vi spoštljivi in isto pričakujete tudi od njega, kajti ne boste mu več dovolili, da se obnaša neprimerno in žaljivo, čeprav veste, da vam s tem sporoča, da je prizadet, jezen in besen, zmeden in nesrečen ... Kajti samo vi lahko pridete blizu svojemu sinu, ki tako intenzivno čuti vašo stisko. Samo vi lahko odkrijete njegovo bolečino, ki se skriva za grobostjo, ki vam jo kaže. Boste lahko vzpostavili dialog z njim? Mogoče ne uspete prvič, ampak vztrajajte in zaupajte si. Najdite pa tudi primeren trenutek, da se pogovorite z njim (ne takrat, ko bo izbruhnil, temveč takrat, ko bo umirjen, to je zelo pomembno). On vas namreč že dlje časa kliče v odnos, kliče po vaši pozornosti – ko je močil posteljo, dobival opomine, vas ni toliko prizadel kot sedaj, ko z vedenjem posnema svojega očeta. Je moral iti tako daleč, da opozori na svojo stisko? Povejte, da ga razumete, ampak ne dopustite mu, da z vami še naprej tako komunicira.

Predvsem pa je pomembno, da imata tudi vaša otroka zunaj družine možnost spregovoriti o svoji stiski, z odraslo osebo. Naj se posvetujeta s šolsko psihologinjo, učiteljico, trenerjem … Z nekom, kjer bosta lahko povedala, kako hudo jima je, izrazila svoje strahove in svojo jezo. In ne jokajte pred vašimi otroki, kajti s tem še dodatno kažete svojo nemoč in obup, ki ga otroka že tako čutita. In vam pri tem ne moreta pomagati, niti tega nista dolžna narediti! Kajti verjetno tudi starejši sin doživlja celo paleto različnih čustev, ki jih ne izrazi. Vse drži v sebi in vas ščiti. To je pretežka naloga za otroka, to je čustvena zloraba. Otrok ne more ščititi staršev, lahko pa žrtvuje svoje potrebe in se trudi v tej smeri. In tisto, kar je najhuje, je to, da se vaša sinova zaradi tako različnih vlog, ki jih igrata v odnosu do vas, niti ne morete medsebojno povezati in si biti v oporo. Gospa, vaša naloga je, da ju razbremenite teh vlog. Povejte starejšemu sinu, naj ga ne skrbi za vas, da si boste pomagali sami oz. s strokovnjakom, da bo vse OK in da ga imate radi. Kolikor boste to, kar boste govorili, tudi zares mislili in čutili, toliko se bo spremenilo sinovo vedenje do vas. Verjamem, da vam bo uspelo!

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja