Vzpostavitev preventivnih programom na področju krepitve duševnega zdravja

KONTAKT

Koordinacija projekta

RAZVOJNA AGENCIJA ZGORNJE GORENJSKE
Urška Luks, vodja projekta ANIMA SANA

Spodnji Plavž 24e, 4270 Jesenice
Telefon: 04 581 34 17
E-pošta: urska.luks@ragor.si
www.animasana.si

NORWAY GRANTS - povezava

Še dobro da imam hčer

21. september 2015 do NaN.  
Z hčerko imava težavo z možem. Poročena sva 15 let, pa še vedno se ne morem zanest na njega, ker ga ni nič doma in samo če rečem, da mi kaj ni prav spet gre in ga ni tudi dva dni. Pred leti naj bi imel tudi lubico, potem je ona prekinila ker je izvedela za naju on ji je prej rekel da je samski. Mož je pri vseh dobro zapisan ker rad pomaga in je zabaven, samo doma je drugačen. Midve mu nisva pomembne, še svoje starše bolj posluša kot naju. Živimo skupaj v eni hiši in vedno se govori samo grdo o sosedih in o tem kaj bo kdo rekel, tako da zgleda vse dobro ampak med 4 stenami je drugač. Moja hči je dobra učenka, bo šla kmalu na fakulteto. Mi pri vsem pomaga, pospravljat in delat, ker jaz imam tudi težave z križam in težko vse sama. Pa velik se lahko z njo pogovorim, ker nima fanta in je veliko doma. Dobro da jo imam. Ker mož me samo še jezi če je doma. Mislim, da bi se morali midve odselit. Kaj pa vi svetujete?

Nasvet naše strokovnjakinje:


Spoštovana gospa!


Vaše pismo je polno ne zgolj jeze, ampak pravega besa ter tudi nemoči in strahu, ki vas še vedno držijo v tej skupnosti. Kaj storiti? Si upate kar oditi skupaj s hčerko in zaživeti na novo? Kaj vas še povezuje z možem in zakaj vztrajate v odnosu, kjer se počutite povsem neslišano, zapostavljeno, zavrnjeno? Je bila prevara tista, ki vas je tako pretresla, da ste poiskali sogovornika in ga našli v hčerki?


V vaši družini so vloge članov zelo zamegljene, kar posledično pomeni, da iščete razbremenitev stiske tam, kjer tega ne morete dobiti. Tako vaš mož išče potrditev in priznanje pri drugih (pravite, da mu je mnenje sosedov zelo pomembno), ljubezen v odnosu s tujo žensko, čeprav ima doma vas, vi pa iščete poslušalca in nekoga, ki vas bo vzel resno in vam stal ob strani, v hčerki … In ne vi ne vaš mož še vedno nista zadovoljna v odnosu, v katerem živita – drug z drugim. Ali točneje, drug mimo drugega. Kajti, kot pravite, vaš odnos z možem funkcionira po principu jezen napad z vaše strani in umik in prekinitev stika z njegove. Temu bi se težko reklo srečno partnerstvo, kjer si mož in žena zaupata, kjer lahko drug z drugim delita svojo stisko, kjer drug ob drugem zdržita in znata svoja doživljanja ubesediti na način, da se slišita, kjer drug drugega toliko spoštujeta, da sta lahko iskrena …


Koliko uspete tako vi kot vaš mož prevzeti odgovornost za svoja vedenja, za svoje besede? Ko se v odnosu zgodi prevara, je to največkrat velik klic na pomoč in želja po izboljšanju trenutnega odnosa, ki ga partnerja ne doživljata kot ljubečega. In prevara je izhod v sili, kjer pa je odgovornost izključno na strani tistega, ki vara, in ne tistega, ki je bil prevaran. In partnerstvo se lahko ohrani in ponovno zaživi na način, da varajoči začuti ves gnus, vso krivdo in ves sram, ki ga prevara prinese s seboj. Če se oba partnerja odločita, da bosta ponovno zgradila zaupanje med seboj in postavila temelje bolj zdravemu in trdnejšemu odnosu, morata oba pogledati vase ter v svoji lastni življenjski zgodbi najti občutke prevaranosti, zapuščenosti, sramu in osamljenosti, ki jima jih je prevara ponovno prebudila. Če sama oz. v terapevtskem odnosu uspeta biti drug do drugega ranljiva, si deliti svoja najbolj občutljiva čutenja, se slišati in povezati v skupni stiski, lahko odnos ponovno zaživi in postane ljubeč. Vendar pa je predpogoj za to ta, da se oba partnerja odločita storiti ta korak, ki ni lahek. Vi pišete o možu, ki vam ne pove veliko o svojem doživljanju, ne prevzame odgovornosti za svoje vedenje, temveč se raje umakne. Potrditev pa išče zunaj vašega odnosa. Ali ste vi pripravljeni nadaljevati ta odnos? Ste pripravljeni zgraditi nove temelje odnosa z možem?


Poleg prevare bo moral vaš mož znotraj vaše hiše poskrbeti tudi za odnose z njegovimi starši. On je namreč tisti, ki jim bo povedal, da boste vi trije živeli po svoje in da njihove pomoči in usmeritev ne potrebujete. V kolikor boste potrebovali njihovo pomoč, pa jih boste za to prosili. Ne bo pa več dopuščal vmešavanja v vašo družino in medsebojnih prepirov med vami in njimi. Te razmejitve od njega upravičeno pričakujete, saj gospod kot odrasel moški ne živi več v svoji primarni družini, temveč ima z vami svojo lastno družino, za katero mora tako čustveno kot tudi fizično poskrbeti. Če tega ne bo storil, bosta v vaši hiši še vedno dva tabora, kjer se bodo »spopadi« in težka čutenja med vami in hčerko na eni strani ter moževimi starši na drugi kar vrstili. Mož pa se bo umaknil ali pa se pridružil staršem, ki se jim ne bi želel zameriti. Vendar to potem ni družinsko življenje, temveč eno samo trpljenje!


Kljub temu da sta vi in hči v »taboru« proti možu in njegovim staršem, pa morate vedeti, da vi in hčerka nista eno. Vaša hči je bila potisnjena v vlogo vašega poslušalca, tolažnika in svetovalca, ki pa je zanjo pretežka in zato pomeni čustveno zlorabo otroka. Čeprav vaša hči ni več otrok (iz napisanega sklepam, da je mladostnica, ki se že bliža polnoletnosti), pa si želi imeti oba starša, ob katerih bo oblikovala svojo identiteto, preizkušala svoje odločitve, se upirala starševski avtoriteti, raziskovala odnose zunaj doma in si gradila samospoštovanje na podlagi uspešnosti reševanja različnih razvojnih nalog, ki so za obdobje mladostništva značilne. Če pa bo hči zasedena z družinskimi težavami, bodo njene potrebe ostajale neslišane. Vaša hči v odnosu z vami nima enakovrednega položaja. In za kvaliteto odnosa, spoštovanje osebnih meja in zaupljivost v odnosu ste odgovorni vi kot mama. Ona vaših težav ne more rešiti, kar ste iz napisanega ugotovili že sami. Lahko vas posluša in sprejema vašo stisko, vaš bes in nemoč, ki pa ga ne more rešiti. Kaj pričakujete od nje v odnosu do očeta? Da se mu maščuje za vašo stisko, da išče kompromise med vami in njim, da ga skuša zadržati doma, ko se boste sprli z njim? Kaj počne ona z vsemi težkimi čutenji? Ima ona odraslo osebo, ki ji lahko zaupa in se tako vsaj deloma razbremeni, ali vse v sebi drži in tiho trpi? Tudi ona nekoč ne bo več zdržala tega pritiska, stiska se bo pokazala v obliki bolezni, neprimernega vedenja do drugih ali, kar je še usodneje – do sebe. Kajti sedaj je kot školjka, ki samo požira vaš bes, nemoč in drugo grozo ter se trudi preživeti. Istočasno se boji, da bi vas izgubila, da je ne bi več imeli radi, zato vztraja ob vas ves čas. Ker se boji za vas. Se vam ne zdi, da bi moralo biti obratno? Vi ste tukaj mama, ki mora poskrbeti za svojo hčer.


Istočasno, gospa, se morate zavedati, da vaši hčeri s tem, ko jo obremenjujete s svojo stisko, ki izvira iz odnosa z njenim očetom, očeta vzamete. Za vas je vaš mož nekdo, s katerim ste kot odrasla ženska podpisali poročno pogodbo, da boste z njim premagovali dobro in slabo. Vaša hči pa izhaja iz vas in iz vašega moža. Ona si ni izbrala očeta niti mame. In s tem, ko ji govorite slabo o njenem očetu (če ji to govorite), nehote žalite tudi njo. In tako kot vsaka hči (v otroštvu in kasneje v odraslosti) si tudi ona na podlagi odnosa z očetom ustvarja način vstopanja v odnose z drugimi moškimi, tudi s svojim bodočim možem. In bolj ko je odnos z očetom zaznamovan z zavrnitvijo, sramom in nasiljem, več bolečine bo ponotranjila mala punčka, ki v takem odnosu odrašča. In če bo v odraslosti iskala moške, ki bodo do nje zavračajoči, jo bodo sramotili in puščali samo, bo verjetno težko srečna. Ravno tako je tudi odnos z materjo za hčerke odločilen. Ob materinem zgledu si hči gradi identiteto, si oblikuje značaj ter samozaupanje. In bolj ko mati sliši hčerine potrebe, zna biti do nje nežna in senzitivna, bolj bo tudi hči zaupala sebi, prepoznala svoje potrebe, si jih drznila izraziti in si upala reči »ne« v odnosih, ki bodo zanjo neprimerni, grobi … Če pa se hči med odraščanjem uči poslušati druge, reševati tujo stisko, pozabiti nase in biti na razpolago drugim, potem bo tudi v odraslosti teže poskrbela zase in za svoje otroke.


Gospa, situacija ni tako brezizhodna, kot morda deluje na prvi pogled. Tisto, kar pa boste morali narediti, je, da boste poskrbeli zase. Poskrbeli zase tako, da si najprej poiščete odraslega sogovornika, ki mu boste zaupali in se lahko z njim pogovorili. Hči pa razbremenite te vloge, kajti v nasprotnem primeru ona odrašča brez obeh staršev. Torej ne govorite nič slabega o njenem očetu (mnenje o njem si bo hči ustvarila sama), ne jezite se nanj, ne osredotočajte se nanj ampak na vas in na vaš skupni čas s hčerjo. Starši namreč za otroka poskrbijo, mu pa ne povzročajo še dodatne stiske. Poglobite se v lastno življenjsko zgodbo in prehodite z nekom stiske in bolečine, ki so vas pripeljale do trenutnega stanja, ko vztrajate v odnosu z nekom, ki vam ljubezni ne daje, temveč vas pušča samo, zamenjano in zavrženo. Ko boste okrepili sebe (se torej ne boste počutili kot nemočno žrtev, boste razširili svojo socialno mrežo, si boste upali odkrito povedati svoje mnenje v družbi, se boste dobro počutili v svoji koži, si boste brez občutka krivde vzeli čas zase in razvili kak svoj hobi,…) se boste odločili, ali želite odnos z možem nadaljevati na drugačen način ali pa boste iz tega odnosa odšli.


Vaša hči se bo odločila po svoje, lahko bo odšla z vami, lahko se bo odločila drugače. Pomembno pa je, da bo spoznala, da boste lahko poskrbeli zase in da boste vzeli svoje življenje v svoje roke. Verjetno bo šele takrat upala tudi ona priti k vam po nasvet in oporo. Kajti opreš se lahko samo na močno mamo.


Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja


« nazaj na seznam
Ta spletna stran je nastala s finančno podporo Norveškega finančnega mehanizma. Za vsebino te spletne strani so odgovorni izključno projektni partnerji v projektu ANIMA SANA - (nosilec projekta: Razvojna agencija Zgornje Gorenjske) in zanj v nobenem primeru ne velja, da odraža stališča Nosilca Programa Norveškega finančnega mehanizma.