Čustvena oddaljenost

Imam eno vprašanje. Z možem sva poročena že 15 let. Imam ga še vedno rada, skupaj naju veže veliko lepih spominov, pa tudi 3 otroci, skupna hiša, avto, krediti… hočem pa reči, da sva se oddalila in da me to vedno bolj boli. Mož je vedno iste volje, sploh ne kaže veliko čustev. Pa tudi pogovarjava se bol malo, kot da bi bila vsak na svojem bregu. Z njim se ne da imeti različnih mnenj, pa da se jih usklajuje, vedno potrdi ali pa je tih. Če mu kaj rečem, se umakne in kuha mulo. Včasih ne govori z mano tudi cel mesec. Pred drugimi je zabaven, nasmejan in veliko govori. Ko sva sama je čemeren, umakne se in kar ponikne, jaz se sama ukvarjam z vsem, ko rečem, naj mi pomaga, pravi da kompliciram in da samo norim in vpijem. Ampak on se sploh ne odziva?! Mogoče bi moral iti k psihiatru?

Nasvet naše svetovalke:

Spoštovana gospa!

Zvenite zelo obupano in zelo jezno. Trudite se, da bi lahko vzdrževali svojo hišo, poskrbeli za vse tri otroke, bili pozorni, da je avto tehnično brezhiben, plačali vse položnice, ohranjali lepe spomine na vašo družinsko življenje, … Ampak v vsem tem ste tako zelo sami, neslišani in obupani. Kar kričali in jokali bi ter cepetali kot majhen otrok, ki so ga starši postavili pred vrata, da se malo »ohladi«. Grdo sem napisala tole zdaj, ampak v vas je toliko hrepenenja po odnosu, kjer bi lahko izrazili svoje mnenje, bili slišani in videni, kjer bi drugi – vaš mož v tem primeru – vaše potrebe prepoznal in jih vzel zares. Da vam ne bi bilo treba pritiskati nanj in mu očitati, da se je povsem umaknil, ampak da bi vas prestregel, začutil ko vam je hudo, našel pravo besedo za vas takrat ko bi podvomili vase, ... Njega pa ni in ni. Zaprl se je v svoj svet, kamor vas ne spusti. In bolj ko v čustvenem smislu trkate na njegova vrata, pa tudi z besedami, večkrat slišite zapah na drugi strani, ki vas še bolj loči od njega. In ostajate tam, jezni in prestrašeni, ter razmišljate, kaj ste narobe storili, da ste tako kaznovani, tako zapuščeni. Koliko imate občutek, da svojega življenja sploh ne živite polno, temveč da od jutra do večera samo izpolnjujete dolžnosti matere, žene, prijateljice, gospodinje, in pri tem želite imeti vsaj malo pomoči, ki pa je s strani moža ne dobite? In bolj ko se on umakne, bolj vi pritiskate nanj. Vedno bolj ste jezni, vedno manj ste potrpežljivi in vedno bolj grobe in neprimerne besede uporabljate. V bistvu pa vas vedno bolj boli in vedno bolj vas je strah te osamljenosti, ki jo v odnosu, kjer upravičeno pričakujete ljubezen in sprejetost, doživljate. Ampak gospa, ta močna občutja osamljenosti in zavrženosti, ki ju doživljate ob možu, niso odraz doživljanja odrasle gospe, ampak majhne punčke v vas. Kot nemočen otrok si želite, da bi vas mož razumel, potolažil in vam pomagal pri težkih občutjih. Pa ste prepričani, da je vse vaše razpoloženje in doživljanje odvisno od moževih reakcij?

V stiski pogosto želimo, da nam partner pride nasproti, da nam pomaga narediti korak k boljšemu počutju, k občutku sprejetosti in ljubljenosti. In ko namesto sprejemanja dobimo zavrnitev ali prazen prostor, nas to zelo boli. Želeti si medsebojne bližine je eno, na ustrezen način spregovoriti o svoji stiski in svojih hrepenenjih, brez da drugega obsojamo ali napadamo, pa je nekaj drugega.

Načina, kako z drugim vstopamo v odnose, se naučimo že v rani mladosti. Takrat kot majhen otrok čakamo, da nam starši zadovoljijo naše tako fizične kot tudi čustvene potrebe. Odrasli je tisti, ki otroku pomaga oblikovati čustveno vez, ki je odvisna od tega, koliko je v najnežnejši otrokovi dobi občutljiv na njegove potrebe (tako da začuti, kdaj se otrok ne počuti dobro), koliko je odziven pri zadovoljevanju le-teh (da se potrudi, da otroka potolaži, ko je le-ta v stiski) in koliko je v stiku sam s seboj (torej da ve, kdaj je jezen, kdaj žalosten, kdaj prestrašen. Kajti če se tega ne zaveda in z otrokom v naročju ta močna čutenja nehote prenaša na otroka, s tem otroka ne more pomiriti, temveč ga spravlja v še večjo stisko.). Otrok na občutke ločenosti od starša opozarja s klicem v svojo bližino (jok, vedenja iskanja skrbnika, oprijemanje, protest zaradi odsotnosti skrbnika). Dlje časa bo otrok ločen od starša, bolj glasno in odločno bo protestiral, dokler na neki točki ne bo obupal. Ta obup pri priklicu starša ali pa nepredvidljiv vzorec odzivanja starša se odraža v različnih oblikah navezanosti otroka. Kajti vzorci vedenja in čustvovanja, oblikovani v otroštvu, predstavljajo model po katerem oblikujemo tudi odrasle intimne vezi, v katere stopamo. Način tvorjenja medsebojnih odnosov in možnost zaupanja drugemu, tudi sebi, možnost izražanja sebe in drugega, to so vse kvalitete, ki jih starši otroka naučijo že s tem, kako oni do njega pristopajo. Kažejo mu tudi kako je potrebno komunicirati in se odzivati na potrebe drugega (z njunim medsebojnim odnosom) ter kako pomembno je, da prisluhnemo tudi svojim potrebam (koliko imajo radi sebe in si vzamejo čas za počitek, ko so utrujeni, čas za oddih, ko imajo bolno glavo obveznosti, …).

Da bi laže razumeli situacijo, poglejmo, kako nastanejo ti vzorci. Otroci katerim so starši, predvsem matere, na razpolago, prepoznajo njihove potrebe in jim jih zadovoljijo, razvijejo vzorec vedenja in čustvovanja, ki se mu reče varna navezanost. Ti otroci zaupajo staršem, se pustijo potolažiti ko so v stiski in si upajo raziskovati okolje, ko jih starši pustijo same (npr. V parku vidite otroka, kako se brezskrbno igra, kako priteče k mami ko se udari in pri tem glasno joka, mama ga potolaži, ga objame in pomiri, potem pa se otrok brez strahu ponovno igra naprej. Otrok se je naučil, da v stiski lahko priteče k mami, da ga ne bo še ona oštela kako je bil neroden in da mu je že prej povedala, da se ne sme igrati preblizu gugalnice,… In otrok se ne boji, da mama zanj ne bi imela časa če se ona med njegovo igro pogovarja s prijateljico ali katero drugo odraslo osebo). Vsi otroci pa nimajo takšnih izkušenj z mamami. Matere nekaterih otrok so bolj odklonilne, z otroki vzpostavljajo malo telesnih stikov (objemov, poljubov), zato ti otroci ob iskanju bližine z odraslim doživljajo kronični stres in zavrnjenost (npr. Ti otroci niso vajeni, da bi se stisnili k mami, njih se ne da potolažiti z objemom ali pestovanjem, pogosto zavračajo telesni stik. Predvsem pa so se naučili, da svoje stiske ne kažejo glasno. Naučili so se tiho potrpeti.). Zato razvijejo izogibajoč stil navezanosti, kar pomeni, da se redko sprostijo v odnosu z drugim, hitro doživljajo preveliko čustveno bližino, svoje težave pogosto odražajo v telesni bolehnosti (Odrastejo v posameznike, ki imajo veliko zdravstvenih težav, ki so se razvile zaradi zatrtih čustev – npr. težave z želodcem zaradi zadrževanja jeze, tike zaradi neizraženega strahu, …). Podobno stisko doživljajo otroci, katerih matere so pretirane vsiljive. Jemljejo jih v naročje, ko si one želijo otrokove bližine in to ni otrokova potreba, otroke pretirano objemajo in poljubljajo, tako da se otrok počuti zelo preplavljenega s to nežnostjo, ki mu je odveč. Po drugi strani pa so otroci, ki jih matere pogosto puščajo same ali jim nudijo manj čustvene topline, temveč bolj fizično varnost, zaradi slabe odzivnosti na mater jezni. S svojim jokom pretiravajo, materi se upirajo, le s težavo se pustijo potolažiti. Ker so matere manj občutljive na čustva in potrebe otrok in vstopajo v odnos z otrokom glede na svoje razpoloženje, ti otroci na mamo ne morejo povsem računati. Zato razvijejo tako imenovan preokupiran stil navezanosti.

In ko ti otroci zrastejo, postanejo odrasli, ki so lahko še vedno nevarno navezani in imajo težavo z uravnavanjem čustvene bližine v odnosu. To lahko zgleda kot naslednji primer – npr. ko en partner pokaže stisko in potrebuje pomoč ( v službi naredi usodno napako in ga je strah odziva nadrejenega), se drugi partner odzove z ignoranco partnerjevega stresa (partner ni začutil, da je karkoli narobe in niti ni pripravljen poslušati kaj mu ima drugi za povedati), s povečano napetostjo in večjo čustveno oddaljenostjo ter umikom (ko drugi le sprevidi, da je nekaj narobe, se umakne in želi, da ga drugi s svojim stresom ne obremenjuje). To je razlika od varno navezanih partnerjev, v odnosu katerih velja, da se en praviloma odzove na potrebe drugega z empatijo in sočutjem, da partnerja nimata težav s kazanjem čustev drug pred drugim in da oba v stiski znata drug drugemu pomagati, se drug na drugega opreti in še vedno ne dopustita, da drug drugemu s težavami uničita razpoloženje (V prej opisanem primeru, bi partner drugega poslušal, ga skušal pomiriti in skupaj z njim iskal rešitve, kako lahko storjeno napako popravi. Spodbudil bi ga, da se z nadrejenim pogovori, …. Nikakor se ne bi počutil nemočnega, nespametnega, ne bi ga bilo sram priznati svoje težave oz. šibkosti). Zrela odrasla partnerja morata torej najprej razlikovati med svojim doživljanjem in čustvovanjem ter doživljanjem in čustvovanjem drugega. Odrasli, ki je odraščal ob starših, ki niso kazali svojih čustev, ki so bili preveč vsiljivi, ali so otroke obremenjevali s svojimi, odraslimi težavami, se čustveno napetim odnosom raje umaknejo, saj se bojijo, da bodo s tem še sami doživeli stisko, kot jo doživlja odrasli ob njih. Po drugi strani pa odrasli, ki so odraščali ob starših, ki se niso veliko ukvarjali z otrokovimi čustvenimi potrebami ali so se morali za odnos s staršem zelo truditi, razvijejo občutek notranje praznine in neprimernosti. Ker bi se želeli povezati s starši, razvijejo t. i. čustveno lakoto, ko zelo močno hrepenijo po močni čustveni povezanosti.

Vendar to ni prava čustvena bližina med dvema osebama, temveč prav občutek, da sta si dva blizu takrat, ko sta eno. Čustvena lakota ustvarja občutek, da se lahko ob združitvi z drugim razbremenim svoje otroške bolečine in drugemu dopustim, da me osreči. In bolj ko preokupirano navezani partner pritiska na izogibajoče navezanega partnerja, bolj se mu ta umika. Oba se počutita ogrožena, sama, jezna in zavržena. To hrepenenje drug po drugem lahko ostaja, medtem ko sta partnerja vsak na svojem bregu, oba razočarana in prizadeta. Vendar rešitev ostaja in je seveda mogoča. Nikoli nismo obsojeni na način vzpostavljanja odnosov, ki smo se ga naučili v otroštvu. In tudi vi in vaš mož niste.

Vse to vam nisem napisala zato, da boste diagnosticirali sebe, svoje starše ter moža in njegove starše. Niti zato, da boste pri starših iskali krivdo za vaše trenutno doživljanje. Želela sem le osvetliti, kako pogosto se nam lahko zgodi, da zdrsnemo v občutja, ki niso značilna za odrasle posameznike, temveč za majhne otroke, ki želijo, da jim drugi pomaga biti srečen in zadovoljen. Kar pa nam drugi v odrasli dobi ne more nuditi.

Ustavite se torej, gospa, in nehajte pritiskati na moža, ker se vam bo sicer vedno bolj umikal. Poglobite se vase in odkrijte, kaj čutite ob možu in kako doživljate ta njegov umik. Povejte mu to z besedami, ne s kritiko in obtoževanjem, saj on ni kriv, da ga vi tako doživljate (npr. Vedno ko bi se želela pogovoriti s teboj, ne kažeš zanimanja za moja čustva. Takrat se počutim kot da ti je povsem vseeno zame, kot da sem ti odveč. Razmišljam o tem, da me ne ljubiš več.). In tudi vi niste krivi ali neprimerni, da se vam je on začel umikati. Le prevzeti bo treba odgovornost za svoja doživljanja in preveriti, kaj lahko naredi vsak sam (npr. Če se počutim povsem neljubljena ker mož nima časa za pogovor z mano ravno ta trenutek, to nujno ne pomeni, da me mož ne sprejema, temveč da tudi jaz želim o sebi govoriti točno ta trenutek! Mogoče lahko s svojo potrebo malo počakam in se pogovoriva zvečer na skupnem sprehodu). Predlagam, da spregovorite o svojem doživljanju, o svojih hrepenenjih (npr. Res bi želela, da odločitve glede preživljanja počitnic sprejemava skupaj. Povej kam bi se ti želel odpeljati in zakaj, jaz pa ti povem, kaj so moje želje. Potem pa iščiva rešitve, ki bodo všeč obema. Ne želim, da se ob različnih mnenjih le kregava, ali pa da se samo strinjaš brez da me sploh poslušaš do konca). Vkolikor bo to za moža še preveč oz. se bo čutil napadenega, se obrnite na strokovnjaka in tam boste našli način, kako za svoje otroške potrebe lahko poskrbite sami. Kajti mož vam ne more nuditi tistega, kar ste kot otrok potrebovali od staršev. Tega vam on ne more in ni dolžan dati (ker otroka mama vzame v naročje, ga lahko brez besed potolaži z objemom in otrok se čuti ljubljenega, sprejetega in potolaženega. Ko smo odrasli pa iščemo najprej besede, da svojo stisko, pričakovanja, potrebe izgovorimo, iščemo primeren trenutek, da jih podelimo z drugim in iščemo tudi ustrezen način sporočanja, da drugemu ne očitamo in se nanj ne jezimo. Sporočamo tako, da govorimo o sebi, kaj čutimo in o čem razmišljamo). Morali pa se boste, tako vi kot on, naučiti stopati v odnos na drugačen način.

Veliko veselja in sreče lahko najdemo v tem, da se ob svojih odločitvah, v svojem vedenju in izražanju počutimo dobro. Če je naše razpoloženje in naša samozavest odvisna od reakcij drugih oseb, se nam dokaj slabo piše. Vedenja drugih se namreč ne da nadzorovati in niti ne kontrolirati.

Takrat, ko se boste počutili srečno, izpolnjeno in ko boste znali poskrbeti za svoje potrebe sami, takrat boste s povsem drugačnimi pričakovanji vstopili v odnos z možem. Tudi on bo namesto ogroženosti pred vašim pritiskom reagiral drugače in prilezel »iz svoje votline«. Takrat boste ob njem (in ne z njim) lahko razvili najboljšo možno različico sebe in boste zadovoljni sami s seboj. Ne boste več potrebovali njegove potrditve, njegove neposredne bližine in odzivnosti, da se boste počutili ljubljeno. To boste našli v sebi. Torej pogumno naprej in ne obupajte, dokler ne dosežete osebnega zadovoljstva in sproščenosti v odraslih odnosih.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja