Nezvesti mož

Imam eno vprašanje in sicer ali lahko možu po prevari zaupam, da se to ne bo več ponovilo? Je bil res iskren in žalosten, da ga je zavedla. Verjetno je bila malo kriva tudi pijača, saj so bili na službeni zabavi. Moj mož je sicer zelo dober družinski človek, poročena sva 5 let. Zame je še vedno sanjski moški, ki me je odpeljal iz propadle družine, kjer sem bila res nesrečna. Živela sem namreč z mamo in očetom, sama. Oče je občasno prihajal domov v rožcah, tudi do mame ni bil nežen. Jo je tudi udaril. Ona je jokala, prosila, nato je zbolela. Veliko sem bila ob njej, skrbela sem zato, da so bili skuhani obroki, da je bilo malo pospravljeno in sem res upala, da se nekoč odselim in zaživim normalno. In ko sem spoznala moža sem vedela, da je mojih solz konec. In sem srečna z njim. Samo sedaj sem se ustrašila, ali mu zaradi prevare lahko še zaupam?

Odgovor naše svetovalke:

Spoštovana gospa!

Veliko stiske je čutiti v vašem pismu. Še vedno upate, da je vaš mož tisti, ki vas je rešil žalosti, solz in osamljenosti ter skrbi za druge, to vlogo ste namreč opravljali v svoji primarni družini. Da je vaš rešitelj in tisti, ki se mu lahko predate in vanj verjamete. Istočasno pa vas mučita strah in dvom, kaj če vas tudi on ne bo ponovno pustil na cedilu, vas izdal in osramotil? Kajti prevara nosi s seboj tudi ogromno občutkov sramu in gnusa. Kako lahko objamem človeka in se mu prepustim, ko vem, da me je prevaral, ko je prelomil najino zvestobo in se je ob prekomernem pitju pustil zapeljati drugi ženski? Vprašanje je težko in pridobiti zaupanje nazaj ne bo potekalo tako hitro, kot si mogoče želite. Kajti bolj ko se boste zgolj trudili, da bi pozabili in zaživeli enako kot pred prevaro, bolj vas bo notranje razjedal občutek izdajstva in zamenjanosti, ki ste ju ob prevari doživeli.

Otrok, ki se razvija in uči od staršev, kaj pomenijo medsebojno spoštovanje, nežnost in toplina ter po drugi strani kdaj drugi prestopi našo mejo, nas rani in prizadene, je zelo občutljiv na medsebojni odnos med njim in svojim staršem. Bolj ko je odnos topel, bolj ko so starši občutljivi in odzivni na njegove potrebe, tem hitreje se otrok nauči, da drugim lahko zaupa, da se na druge lahko zanese in tudi bolj verjame, da bodo drugi njegove potrebe vzeli resno. Postopoma se nato starši umikajo in otroka učijo, kako postati čim bolj samostojen in se znati postaviti zase. To pomeni, da zna opozoriti nase, ko je v stiski (najprej z jokom, kasneje z vedenjem, nato se svoja čustva nauči ubesediti in pove, da je jezen, žalosten, prestrašen), da vztraja, da so njegove potrebe slišane (npr. če sta starša usmerjena na svoje delo in nimata dovolj časa za otroka, ko ga prezreta, takrat ko potrebuje njuno pomoč), da zna postaviti mejo, ko je njegovo telo ogroženo (se umakne, ko ne želi, da ga imamo v naročju, da noče, da ga umivamo, ko se že lahko sam, da želi sam jesti in pojesti toliko, da je sit …), in da ima ob raziskovanju okolja ob sebi odrasla človeka, ki ga spodbujata, verjameta vanj in sta mu v oporo, ko ju potrebuje. Koliko opore in razumevanja ste vi dobili doma, gospa?

Ne želim vam postavljati retoričnih vprašanj, saj ste sami povedali, da je bilo pri vas doma veliko napetosti, da sta bila prisotna alkohol in nasilje, ki ste ju kot otrok doživljali ob agresivnem očetu. Oče je tisti, ki daje otroku varnost in ga nauči, kako se postaviti zase. In če je oče namesto vir varnosti za otroka nevaren in nepredvidljiv, bo otrok vso krivdo in grozo, ki jo doživlja ob njem, ponotranjil in nehote sebe krivil za očetovo ravnanje. Želel bo pomagati, želel bo zaščiti družino in s tem tudi sebe, vendar varnosti ne bo mogel dobiti. In predvsem občutek, da drugim ne moreš zaupati, je lahko za otroka tudi v odraslosti usoden. In če ste, tako kot pravite, vi zaživeli šele ob možu, ste se ob njem lahko sprostili, ste lasten občutek varnosti prepustili njemu. Vendar kot odrasla oseba ste vi tisti, ki se »morate« najprej naučiti sami poskrbeti zase. Šele ko boste znali poskrbeti zase in se boste ob tem počutili močno, šele takrat ne boste več upali na to, da vas bo rešil nekdo drug. Pa čeprav je to vaš mož! In s tem da se opirate na moža, postajate od njega na nek način odvisni, vašo srečo in optimizem polagate v roke njemu, poleg tega ste zato tudi bistveno bolj ranljivi.

Ko je vaša mama, namesto da bi poskrbela za otroka, ostajala nemočna, se umaknila v svoj svet in s svojo neaktivnostjo nehote dopušča očetu, da je bil tudi nasilen in svoje odvisnosti od alkohola ni prekinil, ste vi kot otrok doživljali predvsem strah, občutek nezavarovanosti in osamljenosti, tudi sram. Sram je namreč tisto čustvo, ki ga otrok doživi ob prekinitvi stika s skrbnikom ali pomembnim odraslim ravno v trenutku, ko najbolj potrebuje njegovo pomoč. Starši, ki se ob tem umaknejo, pustijo otroka na cedilu. In več ko je bilo v vašem otroštvu situacij, ko ste namesto zaščite od staršev dobili grobost ali ste bili izpostavljeni situacijam nasilja med dvema odraslima, več sramu, tudi gnusa ste doživljali ob tem. In kot nemočen otrok niste imeli druge izbire, kot da ponotranjite ta sram, tudi gnus in izkušnjo kršenja osebnih meja ter se na vse pretege še vedno trudite, da bi stik s starši obdržali. Kajti za otroka je zelo ogrožajoče, če se doživlja, da je ločen od staršev. Tako ste stik s starši iskali na način, da ste vi skrbeli zanju (da je bilo skuhano, pospravljeno … Mogoče ste celo hoteli zaščititi mater pred očetovimi udarci, žal besedami ali pa ste iskali načine, da bi oče le prenehal s pitjem). Vsekakor pa to pomeni čustveno zlorabo otroka, kajti ne samo da vaše potrebe niso bile zadovoljene in so bile vaše meje kršene, celo vaše družinske vloge da so bile obrnjene.

In ko sedaj gledate sebe v odnosu z vašim možem, koliko sramu čutite ob tem, da se je gospod napil in vas prevaral? Koliko gnusa čutite? Ali se lahko zavarujete na drugačen način, kot da se želite prepričati, da se bo gospod spremenil in se to njegovo vedenje ne bo ponovilo? Kajti za prevaro in za prekomerno pitje tisti dan/večer je odgovoren gospod sam. Nobena ženska ga ne more zapeljati, če se on odloči biti vam zvest in če čuti, da vam pripada. Nihče ga ne more opiti, če sam ni pripravljen dvigniti kozarca in zaužiti alkohola oz. se ustaviti takrat, ko čuti, da je bilo dovolj. Vaš mož je odrasel človek, ki bo moral sam odgovarjati za svoje vedenje. Ne vem, koliko sramu in gnusa tudi on čuti ob tem svojem početju. Kajti čutenja, ki smo jih kot otroci doživljali ob starših in nismo mogli narediti nič, saj so bili starši odrasli in mi od njih odvisni, postanejo del nas, del naše psihične strukture. In tako pogosto srečamo ljudi, s katerimi si delimo podobna občutja. To pomeni, da lahko dva posameznika, ki sta v otroštvu doživljala podobna čutenja ob starših in sta jih ponotranjila, sedaj nehote vzpostavita med seboj odnos, kjer si na nek način taista čutenja »podajata«, jih preigravata. Lahko se najtesneje povežeta takrat, ko drug drugega sramotita, ko drug drugemu povzročata bolečino, ko sta drug na drugega jezna … In ti odnosi so tako polni bolečine, zavrženosti in prave groze, vendar so zelo stabilni. In čeprav na boleč način, se takšni pari zelo trudijo, da svoj odnos ohranjajo.

Kaj torej lahko storite? Najprej se ustavite in se prenehajte ukvarjati z vašim možem, temveč se posvetite sebi. Kaj čutite ob prevari? Kaj čutite ob možu? Kdaj ste z njim najtesneje povezani in kdaj imate občutek, da sta na različnih bregovih? Koliko lahko živite svoje življenje po svojih željah in svojih ciljih, koliko pa sledite smernicam moža oz. drugih? Kajti v sebi imate ogromno moči, ki se je verjetno v polnosti ne zavedate. Preživeli ste otroštvo, ko ste bili prepuščeni sami sebi, ko ste morali skrbeti za druge. Sedaj ste odrasli. Znate skrbeti za druge, a pa ste se naučili poskrbeti tudi zase? Kako boste skrbeli zase v naslednjih dneh, mesecih, letih? Kaj boste počeli – sami – da se boste ob tem počutili živo, polno elana in navdušeno nad svojih vedenjem, počutjem? Kaj vas veseli? Odgovornost za vaše počutje in vedenje je samo vaše! Bolj ko boste živeli sebe, več boste lahko prispevali tudi k funkcionalnemu in ljubečemu odnosu. In bolj ko boste okrepili sebe, bolj boste lahko zaupali tudi drugemu.

V vaši življenjski zgodbi je ogromno bolečine, ki je še vedno zelo močna, tudi če ste se naučili, da je ne čutite. In glede na ravnanje vašega moža verjetno tudi on doživlja stisko, ki jo je umirjal z alkoholom, v objemu z drugo žensko. Koliko bolečine lahko delite z njim, ste z njim iskreni? In koliko lahko računate nanj, da vam bo povedal za svoje šibkosti, svoje boleče občutke, pred katerimi se je umaknil od vas, v omamo (vsaj tisti večer)? Kajti šele ko bosta vi in vaš mož začutila, kaj prevara pravzaprav pomeni in kako globoka razpoka je nastala v vajinem zakonu zaradi nje, se boste lahko za trdno odločili, da si tega ne boste več dovolili. Odgovornost za prevaro je povsem moževa, tako vi kot on pa se morata odločiti, kaj bosta naredila z vajinim zakonom. Kakšen odnos si želite in koliko medsebojne povezanosti in ljubezni ter spoštovanja si želite izkazovati, je odvisno od vas.

Ampak pri prebolevanju prevare ne gre zgolj za solze in obžalovanje, da bi drugi popustil in pristal k nadaljevanju odnosa. Gre za spoznanje, da je bilo porušeno zaupanje med vami in da je potrebno postaviti nove temelje odnosu. Vaš mož bo moral začutiti, kako vas je ob tem prizadel, kako gnusno in ponižujoče je bilo to vedenje z njegove strani. Da bo začutil gnus svojega vedenja sam pri sebi, ne glede na vaš odziv, na vaše solze ali vašo jezo. Do tega, da začutimo tista čutenja, ki so del nas, pa jih ne čutimo in se jih ne zavedamo, nas najlažje pripelje partnerski psihoterapevt, ki vam ga vsekakor priporočam. Le-ta vas bo uspel voditi in tudi zavarovati pred tem, da vas bolečina povsem oblije in ohromi, kot ste to že doživljali kot nemočen otrok. Tega vam ni treba doživljati ponovno v odnosih, kjer si zaslužite ljubezen!

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja