Prazno gnezdo

Ostala sem sama, še tretja hči se je odselila, čeprav sem ji povedala, da se tako kot doma ne bo imela nikjer. Stregla sem jo, ji kuhala in se z njo redno pogovarjala. Vse mi je zaupala in zato vem tudi, da ne bo srečna s svojim fantom. To sem ji tudi povedala. Ni me poslušala, tako da bo očitno morala sama priti do nekaterih spoznanj. mož pravi, da sem preveč pritiskala na vse, in hotela vse vedeti, zato so vse tri šle od doma. No, glede odnosa s hčerami mi mož težko očita, saj sem zanje skrbela ves čas, on pa je bil zaradi dela velik odsoten in jih že skoraj poznal ni več. Enkrat je celo pozabil na rojstni dan od starejše hčere! Zanima me, kako pomagati otroku, da vidi, da veza zanjo ni perspektivna in da bo pri njem doma težko shajala?

Nasvet naše svetovalke:

Spoštovana gospa!

V pismu je čutiti vašo jezo in začudenje – kako je mogoče, da ste se tako trudili in razvajali vašo hči, ona pa se je vseeno odselila od vas. Ostala je praznina, kot da ste opeharjeni za velik vložek dela in energije ter ste ostali praznih rok.

Niste povedali, koliko so stare hčere in kdaj so odšle od doma. Ne moremo namreč umetno postavljati meja, kdaj je mladostnik prestopil mejo zgodnje odraslosti, ko naj bi zaživel po svoje. Končanje izobraževanja, prva zaposlitev ter posledično finančna samostojnost se v današnjem času pomikajo proti tridesetim letom. Tudi če vaše hčere še niso dopolnile tridesetih let, to še ne pomeni, da niso dovolj zrele za samostojno partnerstvo in svojo družino. Bolj ko boste želeli preprečiti odhod od doma, bolj ko boste pritiskali nanje s slabo vestjo, bolj verjetna bo vaša prognoza – da se bo hči v partnerstvu opekla, da bo prišla nazaj domov, razočarana, prizadeta ter polna gneva. Ampak ali si želite, da se vaša prognoza izpolni? Bi res želeli za vsako ceno, da pride hči domov in da niste sami?

Gospa, vi ste mama, ki ne more ostati brez svoje hčerke/svojih hčera, tudi če se odselijo na drugi konec sveta! Sigurno ste tista, ki ji stoji ob strani takrat, ko jo ta potrebuje, ko jo vpraša za nasvet, ko jo prosi za pomoč v kakršnikoli obliki. Vseeno pa se tukaj zastavlja vprašanje, kaj vas najbolj boli – to, da ste ostali sami doma, brez najmlajše hčere, ali to, da se bo po vašem mnenju opekla pri partnerjevih starših? Vkolikor je vaša največja bolečina praznina, ki je ob njenem odhodu ostala doma, se prosim ustavite! Otroci so del vašega življenja, vi boste vedno ostali mama svojim hčeram, vendar tista mama, na katero bodo lahko ponosne in bodo vedele, da jih spremlja in misli nanje, da je mama, ki jim v življenju omogoči razmišljati s svojo glavo, čutiti svoja čutenja in ne stiske staršev ter si oblikovati svoje vrednote ter življenjske cilje. In ko bodo hčere pripravljene, bodo odšle po svoji poti, si oblikovale svoja partnerstva, svoje družine, pri čemer pa bodo imeli vaša vzgoja in vaši in moževi načini povezovanja z njimi ključno vlogo. Bolj ljubeče in sprejemajoče, z večjim upoštevanjem njihovih potreb ste stopali v odnose s svojimi otroci, bolj ljubeča partnerstva si bodo sklepali tudi oni. In bolj si boste želeli ostati v stiku z njimi ter jih tudi fizično prikleniti na dom, bolj se vam bodo upirale, na silo bežale v odnose, ki jih boste vi precenili kot nesprejemljive zanje, kar zelo verjetno tudi bodo. Ob pritisku na otroka, naj ostane doma ob staršu, da le-ta ne bi bil sam, lahko govorimo o čustveni manipulaciji starša nad otrokom, tudi če je ta že odrasel. Starši namreč v katerikoli starosti lahko uveljavljajo in izkoriščajo moč nad otrokom, ki jim je bila dana kot staršem (če se starši potrudijo, vedno lahko pridejo čustveno blizu svojemu otroku, vedno najdejo pot do njegovega srca), medtem ko obratna pot ne velja. Zato pa je tudi odgovornost za odnos večja na strani starša. In če poznate svojo hči, če jo čutite, veste, da dejansko trpi ob tem, da bi vas razočarala, da bi naredila nekaj, kar bi vas bolelo. In bolj ko ste ji to potrjevali, teže ji je bilo oditi, pa če vam je to priznala ali ne. Zelo verjetno pa je odšla zgolj fizično, medtem ko bo čustveno z vami še vedno tako močno povezana, da bo zrelo in spoštljivo partnerstvo težko živela. Kaj je torej potrebno treba z vaše strani?

Gospa, spustite jo!

S tem boste naredili prvi korak, ampak vaša pot k sebi se šele začenja. Vi ste kot mama – ki pomaga svojim otrok neposredno, fizično, s tem da jim kuha, pere, stoji ob strani tudi finančno in zanje skrbi kot takrat, ko so bili od nje še povsem odvisni – svojo nalogo zaključili. Razvojna naloga staršev, da poskrbijo za svoje mladoletne otroke, je s tem zaključena. In težava se pojavi, če je bila v vašem življenju ta naloga tako pomembna, da so vse ostale stvari, pomembni koraki ostali daleč zadaj. V tem primeru se sedaj lahko soočate s pravo praznino, občutkom, da ste opeharjeni, nevredni, »neuporabni«. Nikakor! Še vedno lahko tudi za otroke naredite veliko – ko in če vas bodo za pomoč prosili, najprej pa se boste posvetili sebi. Kje so vaše potrebe – ki niso vezane na družbo in skrb za otroke? Koliko časa posvetite svojemu delu in svoji karieri oz. če ste že upokojeni, koliko interesov imate in kdaj imate čas za svoje konjičke? Koliko se je med skrbjo za otroke že natrgala vaša vez z možem? Pravite, da je bil v otroštvu vaših hčera veliko odsoten in ste bili vi več z njimi. Koliko ste ga takrat pogrešali in ste zato vso svojo energijo usmerili v skrb za otroke? Ste jim bili ves čas na razpolago in se trudili, da bi jim ugodili? Ampak pozabljali pa ste nase in tako ste nehote pričakovali pozornost in pohvalo za ves vložen trud. Ste ga dobili? Tudi če ste ga terjali od otrok (kar je za otroke pretežka in nemogoča naloga), vam ga oni ne morejo in niso dolžni dati. Energijo za skrb za otroke bi lahko črpali iz partnerstva, iz lastnega zadovoljstva, ki pa je povezano z vašimi zadovoljenimi psihološkimi potrebami (zaupanjem vase, veseljem nad svojim delom, radostjo ob pogledu na stvari, ki ste jih dosegli, v katerih uživate …). Sklepam pa, da ste se počutili osamljeno in zapostavljeno, kar so vaše hčere sigurno čutile, ko ste prihajali do njih in jim nudili kar čim več, da bi vam le predstavljale ustrezno družbo. Kot sem že napisala, hčere vam notranje praznine, pogrešanja in občutka vrednosti ne morejo zapolniti. Ne more vam ga niti vaš mož, ki ga v pismu omenjate zgolj v kritiki, da je bil veliko odsoten in da njegovih besed zato ne morete jemati resno.

Ostanite torej pri sebi. Kaj lahko vi sami naredite, da se boste počutili polno, da bo imelo vaše življenje, ne glede na prisotnost in odsotnost najožjih družinskih članov smisel in da boste zadovoljni? Kajti hrepenenja, da drugi poskrbi za vas, vam daje občutek vrednosti, se lahko ob njem počutite polni in srečni, so stara. Segajo v vaše otroštvo, kjer so vaši starši imeli to moč, da vam zgolj s svojo prisotnostjo dajejo občutek varnosti, z nežnimi besedami, objemi pa občutek ljubljenosti in vrednosti, ko so si vzeli čas za vas, ko ste skupaj preživljali pomembne družinske dogodke … Vkolikor le-tega niste bili deležni, je tukaj ostalo otroško hrepenenje po stiku, po potrditvi in sprejetosti, ki vam ga kot odrasli ženski drugi več ne more dati. Nima več te moči. Kot odrasla gospa si ga boste morali dati sami. Zato poskrbite zase in poiščite stvari, ki vas veselijo, ki jih radi opravljate, ob čemer se počutite zmagoslavno, veselo, izpolnjeno! In šele s tem boste lahko brez otroških pričakovanj pristopili k svojemu možu, ki verjetno na nek način tudi čaka, da se vrnete nazaj v odnos k njemu, iz katerega ste verjetno odšli takrat, ko ste svoj čas posvetili predvsem skrbi za otroke. Vaš odnos do sebe in do življenja se bo spremenil. Vi pa ste v vlogi mame vztrajali vse do zdaj, ko so se hčerke odselile, vaše partnerstvo pa je ostalo zgolj še na papirju. Kaj boste storili, da ga boste obudili?

Razvoj družine poteka po določenih smernicah. Od partnerstva, ki nam obudi občutke velike povezanosti, prave simbioze z izvoljenim, ob katerem se počutimo, kot da bi ga poznali že celo življenje in se v vsem odlično dopolnjujemo in dobro poznamo (faza zaljubljenosti) pa vse do zrelega partnerstva, kjer sta partnerja sposobna medsebojnega dogovora in sklepanja različnih kompromisov, ko spoznata, da sta dva individuuma, vsak s svojimi željami in potrebami, ki bi jih želela zadovoljiti tudi znotraj partnerstva. Ko si znotraj partnerstva pridobita občutek medsebojne povezanosti in trdnosti, ko si upata biti ranljiva in drug z drugim delita svoje strahove, dvome in jasna pričakovanja drug od drugega, pričneta pripravljati prostor za otroka. Ne zgolj fizični prostor, temveč tudi čustveni prostor. To pomeni, da bosta zmogla svoje potrebe nekoliko umakniti in se posvetiti nebogljenemu bitju ter ga nato tekom otroštva voditi do vedno večje samostojnosti. Istočasno pa skrbita ne zgolj za svoje starševstvo, torej skrb za otroka, temveč tudi drug za drugega, za svoje partnerstvo. In ko otroci odrastejo, se lahko ponovno vrneta v njune začetke, oba bogata z novimi izkušnjami, ki sta si jih pridobila kot starša, ter vesela, da imata zopet več časa zase in za svoje interese, skupne in vsak svoje. Otroci so del razvoja vsakogar, naloga, ki jo večina odraslih z veseljem opravi, nato pa se, obogateni z različnimi izkušnjami, posvetijo ponovno bolj sebi in svojim potrebam. V tem času pridejo še druge preizkušnje, skrb za ostarele starše ali druge naloge, ki zahtevajo več časa in pozornosti. Vendar ves ta čas pa je potrebno, da ne pozabimo na sebe in na svoje potrebe. Kje ste ostali v tej zgodbi vi, gospa? Koliko besed in čutenj še vedno niste podelili s svojim možem, ki se je umaknil iz vašega odnosa, kjer ste skrbeli zgolj za otroke? Zdaj je čas, da se ponovno vrnete k njemu in k sebi.

Vaši hčeri pa je prav, da poveste, da ji zaupate, da je izbrala partnerja, s katerim bo lahko razvila ljubeč odnos. S svojim zgledom, kaj ljubezen je, pa ji boste največ pomagali. Torej ne s pogojevanjem, temveč s sodelovanjem.

Verjamem, da boste našli veselje in prijeten trenutke z možem, po katerih ste že dolgo hrepeneli. In prihaja čas, ko boste zadihali in si rekli, kako dolgo že nisem imela toliko časa in energije za tisto, kar mi veliko pomeni!

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja