Vzpostavitev preventivnih programom na področju krepitve duševnega zdravja

KONTAKT

Koordinacija projekta

RAZVOJNA AGENCIJA ZGORNJE GORENJSKE
Urška Luks, vodja projekta ANIMA SANA

Spodnji Plavž 24e, 4270 Jesenice
Telefon: 04 581 34 17
E-pošta: urska.luks@ragor.si
www.animasana.si

NORWAY GRANTS - povezava

Preveč različna

29. marec 2016 do NaN.  

Rab bi vam predstavil težavo,ki me mori. In ne vem ali naj grem ali kaj. Imam punco, sva se šele spoznala. In sva si zelo različna, čeprav se zelo ljubiva. Mi imamo doma kmetijo, smo preprosti, jemo vse, se ne sekiramo, mogoče so moji družinski člani tudi zanjo sploh - predebeli in ne športni. Ampak znamo delat in nam ni težko prijet za kakšn opravilo. Moja punca je čisto druga. Pri njej doma so vsi zelo fini. Pa zelo drugače živijo in se hranijo. So vegiji ali vegani, saj ne vem. Jedo samo solate pa bučke, pa nič drugega. In ves čas je debata samo o hrani. Pa vse je za njih nezdravo. Ona sploh pravi da bomo od normalne hrane vsi umrli, pa dobli holesterol pa ne vem katere vse bolezni. In pri njih je samo važno da je zdravo, ne mastno in bog ne daj živalsko. Sploh ne vem kako naj se obnašam. Vse kar jem se ji gabi, jaz pa tudi ne morem samo solat jest. Pa tudi sicer je zanjo pri nas vse umazan in primitivno, pa vse jo moti. Zanje sem en navaden kmet, ampak pravi da me ima rada. Jaz jo mam tudi, sam tolk je zanjo vse slabo, nezdravo. Ne vem če sploh kaj normalnega jé. Pa me zanima če bi midva sploh lahko živela normalno? Sva si preveč različna?

 

Nasvet naše svetovalke:

 

Spoštovani gospod!

 

Vaše pismo govori o veliki razliki med vami in vašo simpatijo, partnerko, ki ste jo spoznali pred kratkim. Kar nekaj grenkobe in sramu, tudi nemoči je zaznati v vaših vrsticah. Razberem lahko, da kamorkoli pogledate, vidite zgolj razlike med njo in vami in vaš strah, če ima takšna veza sploh prihodnost, narašča. Dobila sem občutek, da nimate ničesar, na čemer bi lahko sploh gradili. V zmedi pa istočasno pravite, da jo ljubite, in da ona ljubi vas.

 

Ker pravite, da ste se pred kratkim spoznali, je verjetno beseda ljubiti se zelo močna. Bolj prav bi vaš odnos lahko opisali z zaljubljenostjo. Torej močnimi čustvi, pred katerimi se ne morete ubraniti, tako vi kot ona, in vam je težko biti ločeni, ne misliti drug na drugega, hrepenite drug po drugem, tudi po objemu, poljubu, dotiku, ... Vaša doživljanja so zelo intenzivna. Ko govorimo o ljubezni, je ključen doprinos tudi sprejemanje drugačnosti drugega, pa medsebojno spoštovanje in iskanje skupnih poti. Vi pa opisujete, da se ji gabi vse, kar vi jeste, da ste zanjo vi in vaša družina preveč močni, nešportni … Tukaj bi težko rekli, da gre za medsebojno spoštovanje in sprejemanje različnosti, ni res? Bolj je čutiti kot pritisk na vas, da sprejemate način življenja in prehranjevanja njene družine, če želite, da bo veza obstala. Ali pretiravam?

 

Zanima me tudi, kje ste se spoznali, kaj je tisto, kar ste začutili ob njej in ona ob vas, da vas tako privlači in vi njo? Vedno, ko se zaljubimo, ko želimo iz tega odnosa zgraditi ljubezen, je pomembno, da vemo, katere lastnosti drugega oz. kateri občutki ob drugem so tisti, ki nas bodo ohranjali ob izbrani osebi, da bomo lahko ob njej razvili najboljšo različico sebe. Torej imeli spodbudo in možnost, da svoja močna področja razvijemo, da jih raziskujemo, da živimo res tisto, kar smo – in ne da se zgolj prilagajamo in želimo ugajati svoji izbranki. Ravno tako si želimo, da bo veza plodna, da bomo lahko razvili zdravo partnerstvo, nudili spodbudno in predvsem čim manj stresno in napeto družinsko vzdušje tudi svojim otrokom. Kaj je bilo torej pri vašem odnosu do partnerke tako pomembno, kar vas je prepričalo, da je partnerka oseba, s katero želite vzpostaviti globlji odnos, ki jo boste ljubili in razmišljali o vaši skupni življenjski poti?

 

Bolj ko boste spoznavali njo, vedno več se boste lahko naučili tudi o sebi. Ko boste ugotovili, kaj je tisti »magnet« pri njej, da si želite biti ravno z njo, pa si boste morali odgovoriti tudi, glede česa se v odnosu nikakor ne mislite prilagajati (npr. zvestoba, odkritost, način služenja denarja …) in si brez enotnosti na teh področjih resne veze ne morete predstavljati in katere so stvari, ki ste jih pripravljeni skupaj z izbranko šele raziskati, iskati skupne poti in kompromise (npr. preživljanje skupnega časa, nekatere osebne navade, preživljanje praznikov …). V določeni meri se partnerju »moramo« tudi prilagoditi, kajti sicer je vseeno, če živimo sami. Če moj partner namreč ne živi samega sebe in ne razmišlja s svojo glavo, temveč mi slepo le sledi v vseh mojih muhah, odločitvah in prepričanjih, potem je občutek isti, kot če bi živeli sami, iz tega odnosa nič ne pridobite, se le malo lahko naučite. Pa tudi večno prilagajanje drugemu ne bo šlo. Slej ko prej se eden od partnerjev ni pripravljen več ukloniti željam in zahtevam drugega, pričnejo se prepiri, ki lahko vodijo celo do ločitve. Ali pa postane partner, ki se prilagaja, tako zagrenjen, nemotiviran za ohranjanje odnosa, jezen na drugega, kar se lahko kaže v tem, da naenkrat odide, zboli, drugega prevara … Večno prilagajanje nima prihodnosti, vsaj ne v konstruktivnem in ljubečem odnosu, ki si ga pa zagotovo želite. Kaj vam torej preostane?

 

Ali ste se o medsebojnih razlikah že pogovorili in predvsem, koliko časa in pogovora ste namenili vašemu skupnemu planu, kako te razlike premostiti? Vedno lahko najdemo rešitve, kompromise in odgovore, ki bodo zadovoljili obe strani. Iskati pa morate le vašo pot – torej vaš skupni pogled na hrano, na stil življenja, na delo … Te odgovore si boste morali priskrbeti vi in ona in ne smejo biti zgolj kopija načina življenja vaših primarnih družin. Medsebojno zrelo partnerstvo lahko ustvarimo takrat, ko se odločimo za lastno pot, za lastne vrednote, način življenja in prepričanja. Če zgolj posnemamo svojo dosedanjo družino, ne preverimo, če so nam posredovani in naučeni vzorci sploh ustrezni, potem z velikim delom sebe niti nismo odšli od doma in vstopili v svoje lastno partnerstvo, v svojo lastno družino. Namesto tega še vedno živimo, vsaj v čustvenem smislu, v svoji primarni družini, s svojimi starši in sorojenci ter se zgolj borimo proti družini svojega partnerja. In ta borba, dokazovanje kdo ima prav in kdo se moti, ali je boljša domača živalska hrana ali presna, vegetarijanska hrana, zgolj načenja našo ljubezen do drugega in nas dela nesrečne.

 

Vprašanje, ki bi si ga bilo vredno zastaviti, tako vam kot vaši partnerki je naprej predvsem – koliko močno si želita ohraniti vaš partnerski odnos? Koliko ste vi pomembni njej in ona vam, ne glede na hrano, stil življenja, odnos do športa … Samo če ste vi pripravljeni 100 % sebe vložiti v vaš skupni odnos in ravno tako ona svojih 100 %, takrat lahko oba zgradita odnos, ki bo samo vaš in v katerem lahko govorite o medsebojni ljubezni in spoštovanju. Če se torej vi in ona odločite, da ste si toliko pomembni, da ste pripravljeni v odnosu vztrajati in se truditi za medsebojno sožitje, potem se morate vprašati tudi – kako hitro in kako »zares« ste pripravljeni oditi od doma? Oditi v fizičnem smislu in tudi čustveno. Torej selitev v skupno stanovanje, sobo, študentski dom, kjer boste zgolj drug z drugim iskali rešitve vašega skupnega življenja. Tudi če si finančno ne morete privoščiti svojega stanovanja, pa si verjetno lahko zagotovite prostor znotraj vaše hiše, kamor drugih (razen partnerke) ne spustite in kjer ste vi sam gospodar. Ali ste pripravljeni na področju hrane eksperimentirati – torej vi poskusiti tudi več zelenjave, manj termično obdelane, ona tudi kaj živalskega, preživeti dan drugače kot do sedaj? Bi lahko zdržali možen pritisk s strani staršev in sorojencev, da se vrnite nazaj in živite znotraj vaše vloge, ki vam jo predpisuje vaša družina?

 

Da se lahko  postavite na lastne noge, morate opustiti tudi prepričanje, neke vrste vaš ideal trenutnega življenja pri vas doma: da torej vaša družina živi tisto »pravo« življenje, pošteno dela, se »pravilno« hrani, ne živi v stresu … Na podoben način bo morala tudi vaša partnerka preveriti in opustiti misel, da njena družina edino ve, kako se zdravo prehranjevati, kako je potrebno pripraviti hrano, kakšen je pravi videz drugega, koliko naj bi tehtal, … To je pogled njene družine na zunanji svet. Ona si bo morala, tako kot tudi vi, z odhodom od doma izoblikovati le svoje videnje.

 

Res pa je, da odhod od doma pogosto spremlja tudi negotovost, strah pred novim. Iz sorazmerno varnega okolja odhajamo v svet, kjer se moramo na nek način postaviti na lastne noge, si oblikovati lastna prepričanja in se na svoj način soočati z prihajajočimi izzivi. Naša negotovost se lahko odraža na način, da se zelo oprimemo drugega in ga posnemamo v strahu, da bi preizkusili nekaj povsem novega, se prepustili. Druga možnost, s katero lahko pristopimo do drugega je tudi, da ga skušamo prepričati, da je vse, kar vem, v kar verjamem in čemur sledim tisto, kar sem se naučil od svojih staršev, svoje družine. In da bom lahko s partnerjem živel na enak način, kot sem živel znotraj svoje družine. Ne ena in ne druga skrajnost pa največkrat ne drži. Dva posameznika prineseta s seboj vsak svoj pogled na svet, ki ga v skupnem življenju skupaj dograjujeta.  Predlagam torej, da se s partnerko temeljito pogovorite o stvareh, ki so vam pomembne. In tudi o tem, kaj boste za vajin skupni odnos naredili. Ravno tako boste morali preveriti kaj je tisto kar resnično moti vašo partnerko pri vas (in ne kaj moti njeno mamo oz. njeno družino) in obratno (je mnenje o tem, da je vaša družina idealna, delovna, živi brez stresa, … vaše, ali meni tako kdo drug od vaše družine, vi pa niste povsem prepričani o vsem tem)? V skupnem pogovoru boste spoznali, da je hrana le en simptom medsebojnega strahu, nezaupanja, ki preizkuša trdnost vaše odločitve za skupno pot. Zato je dokler niste tako vi kot ona odločeni, da bi želeli ostati skupaj povsem brezpredmetno, da iščete medsebojne recepte, kako boste jedli in na kakšen način boste hrano pripravili. Vaša neodločenost in strah pred globljo povezanostjo se lahko sicer pokaže v drugačni preobleki  (npr. v prepiru o tem kje boste živeli, ali boste hodili k maši, kako pogosto boste hodili domov, …).

 

Pogovorite se torej brez obsojanja, skušajte slišati drug drugega. Ko se boste znotraj sebe umirili in sprevideli, da je zgolj strah tisti, ki vam situacijo slika tako črno-belo, da je ob tem nemogoče narediti nekaj konstruktivnega, boste pričeli v odnosu pripravljati varen prostor, kjer boste lahko drug drugemu v oporo. Če boste sami pri medsebojnem pogovoru in iskanju skupnih poti zašli v slepo ulico, vsekakor priporočam, da si poiščete strokovnjaka, ki vam bo pomagal na način, da vas bo povezal ravno takrat, ko boste imeli občutek, da ste sami, nerazumljeni, na drugem bregu.

 

Vkolikor se odločite za ohranitev odnosa, je pomoč strokovnjaka lahko zelo dobra bližnjica do medsebojnega razumevanja in preseganja odnosa, v katerem se borite za moč in premoč.

 

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja

 

 

« nazaj na seznam
Ta spletna stran je nastala s finančno podporo Norveškega finančnega mehanizma. Za vsebino te spletne strani so odgovorni izključno projektni partnerji v projektu ANIMA SANA - (nosilec projekta: Razvojna agencija Zgornje Gorenjske) in zanj v nobenem primeru ne velja, da odraža stališča Nosilca Programa Norveškega finančnega mehanizma.