Imam težavo s sinom. Do mene je grob, uporablja kletvice, me odrine in mi govori kurba. Odkar sva šla z možem narazen je še hujše. Mož je pil, do mene bil nasilen, pobijala sva se 10 let. Bila sem tepena, pa prekleta, pa ni hotel jesti moje hrane, ali pa ga ni bilo doma po cele dneve, zvečer je prišel, najprej vse kritiziral potem bi pa seksal. In je bilo res grozno če se nisem strinjala. Otrok je vse to poslušal, tudi sobo smo imeli skupaj, je vse tudi videl. Star je 12 let. Zdaj vem, da ni bilo prav, prej sem skušala držat družino skupaj. Pa ni šlo. Sploh ko sem se zaposlila je bilo vse huje. Pritiski z moževe strani so se stopnjevali, nisem mogla drugač kot oditi. Skupaj z otrokom. Pomagala mi je terapevtka, ki me je držala gor. Vsi drugi so bili proti men. Ampak zdaj ne zdržim več. Bivši mi še grozi, pravi da me bo ubil, ločena še nisva. Sin pa je vedno bolj podoben njemu, bojim se ga. in vse bi naredil za očeta. Hodi k njemu, mu govori čez mene, mu nosi malico iz šole, pa zadnjič mi je vzel denar iz predala in ga verjetn nesel očetu. Mislim da ni dobro da otrok hodi k njemu, ampak kaj naj naredim? Strah me je zanj, tudi zase, sama sem. Kaj naj se obrnem, ali se bo to kdaj nehalo, ali bo sin prerasel? Res me skrbi.
Nasvet naše svetovalke:
Spoštovana gospa!
Vaše pismo govori o veliki grozi, strahu, nemoči in tudi žalosti, ki vas je povsem prikovala na mesto, kjer zgolj opisujete, kaj se dogaja, in ste povsem nemočni, da bi tok vašega življenja spremenili. Odšli ste od nasilnega moža, otroka ste vzeli s seboj. Sedaj pa, namesto da bi zadihali in pričeli življenje živeti, se vam drama samo nadaljuje in še celo stopnjuje.
V vašem pismu govorite o nasilju, o pravi zlorabi, ki je ranila tako vaše telo, vaše dostojanstvo in vplivala (ter še vpliva) tudi na vaše samospoštovanje, vaše čustvovanje. Nasilje se ni končalo z vašim odhodom iz zakona, pač pa je v vašem vsakdanu še vedno zelo prisotno – tako s strani bivšega moža (grožnje, ustrahovanje) kot s strani sina. Vaš mož je bil nespoštljiv, grob, prestopil je vse vaše meje in vzel v svoje roke tudi vaše odločitve, si lastil vaše telo. Njegovo vedenje je bilo povsem neprimerno, lahko rečem tudi kaznivo (nasilje, siljenje v spolnost, žalitve …). Vztrajali ste 10 let v tako zlorabljajočem odnosu in verjamem, da vam je bilo težko oditi. Zato bi na tem mestu najprej zelo pozdravila vašo odločitev, da naredite konec temu nasilnemu odnosu. Ogromno poguma in energije ste potrebovali za ta korak, ki je vse prej kot lahek. In želim, da začutite, kako veliko dejanje je bil odhod iz nasilnega odnosa. Pravite, da ste imeli terapevtsko pomoč, ki vam je bila v oporo, da ste naredili ta korak. Se lahko tudi sedaj obrnete na terapevtko, ki vam bo pomagala, da naredite konec nasilju, ki se nadaljuje in nad katerim imate več moči kot v odnosu do nasilnega moža? Glede na trenutno situacijo, boste oporo strokovnjaka potrebovali.
Tisto, kar gospa najprej morate narediti je, da poskrbite za svojo fizično varnost. Obvestite center za socialno delo, da vam bivši mož grozi. Pokličite policijo in če ne gre drugače, se boste umaknili v varno hišo, skupaj z otrokom (mladostnikom). Pozanimajte se na CSD-ju, ali v nevladnih organizacijah (npr. Društvo za nenasilno komunikacijo, Ženska svetovalnica, Zavod EMMA, Beli obroč, ...), kje lahko dobite tudi zagovornika, ki vam bo pomagal. Verjamem, da se počutite bolj varni kot takrat, ko je mož živel z vami v istem stanovanju, vendar v vašem primeru o pravi varnosti še vedno ne morete govoriti. Ne bodite tiho in ne čakajte, da bo mož prenehal groziti. Nasilje ne izzveni samo po sebi, temveč nasilnež potrebuje jasno mejo in žrtev zaščito.
Ko govorimo o nasilnem odnosu, je prav tudi, da izpostavimo nekatera dejstva v zvezi s tem. Prekinitev nasilja in odhod iz nasilnega odnosa nista le stvar razumske odločitve. Ko doživljamo nasilje, se v našem telesu sproži ogromno reakcij, ki telo skušajo zavarovati pred bolečino. Sproščajo se stresni hormoni (kortizol, adrenalin), ki telo pripravijo na boj ali umik. Torej aktivno soočanje z virom ogroženosti. Tretja možnost telesnega soočanja z grozo in nevarnostjo, ki je del nasilja, pa je, da telo enostavno »zamrzne«, se ne premakne fizično, mogoče lahko zgolj drgeta, medtem ko se posameznik čustveno in miselno umakne iz situacije, pravimo, da disociira. S tem pa nasilja ne ustavi. Ob fizičnih poškodbah in ranah, se telo brani z lastnimi endorfini, ki ublažijo bolečino in so lahko tudi zasvojitveni. Več bolečine nam je povzročene, več endorfinov sprošča naše telo, lažje dosežemo samopomiritev, žrtvi nasilja že poznani otopel občutek. Zaradi telesa, ki je vedno manj odzivno na bolečino (ima višji prag bolečine), se moramo sami prisiliti, da nasilju naredimo konec in ne čakamo, da se bodo spremembe zgodile same od sebe.
Otrok, ki je priča nasilnim odnosom, odnosom, kjer se ne spoštuje osnovnih meja drug drugega, doživlja stalno grozo in strah. Le-ti lahko prerasteta v njegovo osebnostno potezo. Tako se bo otrok tudi v odraslosti že ob majhni tesnobi odzval na dva nasprotujoča si načina – s terorjem ali s pretiranim občutkom ogroženosti. Posledice nasilja, ki ga otrok doživlja ali mu je priča, so zelo podobne. Otrok, ki spremlja nasilje, poleg strahu, sramu in žalosti doživlja še ogromno nemoči in besa, saj žrtvi ne more pomagati. Predvsem pa se počuti krivega in neprimernega, nevrednega. In to svojo zgodbo živi naprej. Vaš sin je bil priča grobim odnosom, sedaj v obliki »storilca« nasilja ponavlja enako dinamiko. Na ta način on sedaj stopa v odnos z vami. Vendar na tem mestu je treba poudariti, da je otrok kljub njegovim vedenjem žrtev nasilja in da je zato tisti, ki kliče po tem, da ga odrasli usmerijo in naučijo drugačnih odnosov. In vi gospa pri tem lahko naredite zelo veliko! Najprej ga je treba ustaviti in mu ovrednotiti, kaj njegovo vedenje pomeni. Razložili mu boste, da je to njegovo vedenje povsem neprimerno in da ga ne boste več tolerirali. In čeprav ste ga dolgo doživljali s strani njegovega očeta, ga pri njem ne boste prenašali, ker je nedopustno in boleče! Ne boste se spuščali v kritiko njegovega očeta, ampak boste govorili o nasilju kot takem, ki je škodljivo. Pred njim njegovega očeta ne boste blatili, čeprav veste, da je bilo njegovo vedenje vredno vseh kritik. Otrok mora najprej dobiti izkušnjo, ki je drugačna od nasilne, kjer torej ne gre za reakcijo pritiska in umika, sramotenja in nepredvidljivosti ter kjer vlada pravilo močnejšega. Čeprav moramo vedeti, da v nasilju nadvlada močnejši le navidezno, saj so nasilneži v sebi zelo negotovi, polni strahu in občutkov neprimernosti Verjetno vaš mož in tudi sin v sebi čutita strah, grozo, tudi pravi gnus in občutek ogroženosti, zaradi katerega reagirata na povsem neprimeren način. Koliko imata oba, tako sin kot mož, dostop do teh težkih čutenj, verjetno ne veste. Vendar pri sinu lahko naredite veliko, da se bo teh občutkov zavedal in postopal drugače. Kajti tudi vsi »storilci« nasilja so največkrat v nekaterih odnosih bili žrtve ali so žrtve še sedaj, samo da tega uvida nimajo (npr. otrok, ki je žrtev nasilja, je lahko nasilen do vrstnikov, medtem ko je s strani starejših vrstnikov tudi sam deležen nasilja. Podobno lahko starši, ki so žrtve nasilja v nekaterih odnosih, nehote do otrok izvajajo nasilje na način, da se ne odzivajo na njihove potrebe, temveč jim vsiljujejo svoja vedenja in svoja razmišljanja … ). Tisto, kar je pomembno, pa je, da boste vi sina naučili drugačnih odnosov, pri tem mu boste močna opora in spodbuda. In predvsem tista varnost, kjer bo dobil izkušnjo, da tudi če se odziva neprimerno, ga boste ustavili, in tudi če pokaže svojo ranljivost, žalost, strah, ga boste prestregli in mu pomagali, da izstopi iz kroga močnih čutenj, ki jih doživlja kot pretežka zanj.
Da pa boste sina lahko ustavili, se ga morate najprej prenehati bati. Če je fizično močnejši od vas, boste poiskali nekoga, ki vam bo pomagal, da ga ustavite (prijatelja, sorodnika, znanca, soseda). Če ne gre drugače, boste poklicali policijo, o njegovem vedenju obvestili center za socialno delo.
Vaš sin potrebuje izkušnjo, da se ga ne bojite in da njegovega vedenja več ne boste tolerirali. Kajti vi ste tisti, ki to (s pomočjo drugih ali brez nje) lahko naredite. Vašemu sinu daje moč in navidezno nadvlado nad vami vaš lastni strah. In samo vaša neustrašnost in trdnost, ki se bosta pokazali v vašem vedenju, ga bosta lahko ustavili. Začeli pa boste z vprašani - Kako to, da ne zmorete biti trdni in odločni v odnosu do sina? Koliko pri tem, ko nekdo grobo pristopi do vas, vas žali in je nasilen, izgubite občutek, da ste odrasli in se počutite povsem nemočni in nebogljeni? Kot majhen otrok, ki potrebuje zaščito drugega. Gospa, koliko te zaščite in nežnosti ste bili vi deležni kot majhna punčka? Kakšni so bili odrasli moški v vašem življenju takrat, ko ste bili od njih odvisni? Ste imeli tudi kot otrok izkušnjo, da se na moške ne morete zanesti, da so lahko nepredvidljivi, grobi, celo nasilni? Da imajo težave z odvisnostjo, ali kake druge težave, in se jim zato ne da zaupati? Če to drži, boste najprej potrebovali pomoč zase, da se osvobodite ukoreninjenega strahu v vas, ki izvira iz vaše pretekle zgodbe. Le tako se boste znali v ogrožajočih in za vas stresnih situacijah »trezno« odločiti, poklicati na pomoč, znati prepoznati ogroženost in poiskati pomoč ki vam je dostopna (npr. na policiji, na CSD-ju, v nevladnih organizacijah, …). V okolici imate veliko ljudi na katere se lahko obrnete in vam bodo pomagali, da dobite občutek moči, ki jo kot odrasla oseba imate, nazaj!
Da boste lažje razumeli vaše močno doživljanje strahu, poglejmo še par dejstev iz vidika razvoja možganov. V zgodnjem otroštvu, ko se nam možgani in spomin šele oblikujejo, se razvijeta tudi dve pomembni možganski strukturi – amigdala in hipokampus. Amigdala je tista, ki se močno odziva na vse situacije, kjer zazna grožnjo, močan strah. V tem primeru močno reagira in telesu sporoča, da je potrebno hitro ukrepanje. Šele kasneje, pri starosti približno treh let, se razvije tudi hipokampus, ki nam pove, kaj se dogaja, kdaj, koliko časa traja omenjena izkušnja … In več ko imamo v otroštvu izkušenj, kjer je bilo naše telo ogroženo, prestrašeno in nezaščiteno, bolj močno se je naučila reagirati naša amigdala, medtem ko hipokampus ni imel možnosti, da bi omenjena vedenja povezal v koherentno zgodbo, ki spada v točno določeno situacijo, ki je sedaj del preteklosti. In ko v odraslosti doživimo podobne občutke strahu in groze, se amigdala ponovno močno odzove, medtem ko ji hipokampus ne uspe »pojasnit«, da je njen odziv pretiran in za odraslega človeka nepotreben. Da je del pretekle zgodbe, ko je bil otrok ob teh čutenjih v določeni težki situaciji res ogrožen. Zakaj vam to pišem?
Ko doživite s strani drugega nasilno vedenje, ki vam je že iz preteklosti poznano, se vaše telo zelo močno odzove - močno se prestrašite in vaše telo reagira se zelo boji, trese, zamrzne in kar pusti, da je drugi nasilen, žaljiv, grob,… Takrat zaradi odziva lastnega telesa razumsko in čustveno ne uspete razločiti, koliko je drugi res nevaren za vas. Poznate pregovor – Kogar je kača pičila ta se boji zvite vrvi? Strah je tako glavno vodilo, ki prevzame kontrolo nad našim vedenjem, razmišljanjem in čustvovanjem. Ob podpori strokovnjaka boste uspeli bolj jasno preceniti situacijo v kateri se boste v odnosu s sinom znašli in ukrepati bolj preudarno. Vaš sin ni enako nevaren za vas kot vaš bivši mož, ali kot mogoče kdo drug od odraslih v vašem življenju. Vašega sina lahko ustavite, mu postavite mejo in od njega zahtevate, da žaljivih besed več ne uporablja. In ne boste mu tudi pustili, da bo brez posledic še naprej grob do vas. Če bo šel preko meje, vas udaril, odrinil, odšel od doma, boste poklicali policijo. In to mu lahko tudi poveste. Povejte pa mu le tisto, kar boste zagotovo izpolnili, če se on dogovorjenega ne bo držal. Šele ko ga boste ustavili in ga s svojim zgledom učili, kako naj v odnose vstopa, boste zanj naredili največ. Bodite torej vi do njega spoštljivi, ne rušite njegovih meja (npr. ne vzemite njegovih stvari, ne delajte namesto njega njegovih nalog, šolskih zadolžitev, ne dovolite, da vam vzame denar, ne hodite mu v sobo ne da potrkate, ne silite ga s hrano …) in skušajte biti vi tista, ki vodi odnos z njim in ne obratno. Vaš sin potrebuje drugačno izkušnjo zase, drugačno izkušnjo odnosov.
In potem je tukaj še vaš bivši mož. Spet velja isto – ko se ga ne boste bali, ko boste prepričani, da si zaslužite varnost in da je njegovo vedenje neprimerno, boste dobili pomoč – od policije, od centra za socialno delo, nevladnih organizacij, dali boste prijavo na sodišče, … In drugi vam bodo verjeli in vas zaščitili, ker boste vi verjeli sebi. Če storite nekaj v afektu (npr. klic na policijo), v strahu, negotovo, lahko tudi na drugi strani dobite manj primeren odziv (npr. da se vam ne verjame, se obrača vaše besede, pride pomoč prepozno …). Tako da boste morali začeti pri sebi.
Opolnomočiti sebe, verjeti sebi, začutiti vso bolečino in strah, pravo grozo, ki vas stisne v kot in pripomore k temu, da se ne smete braniti, da kar otrpnete ne glede na to, ali je pred vami odrasla oseba ali vaš otrok. Šele ko nasilja ne boste več doživljali kot majhen otrok, šele takrat se mu boste lahko postavili po robu. In pomembno je, da ne klonete, ampak vse zadane cilje izpeljete do konca (torej ne grozite z vedenjem, ki ga potem ne izpolnite, ne odnehajte, preden se neprimerno sinovo vedenje ne ustavi, ne ignorirajte ostrih besed bivšega moža in ne čakajte, da se bo umiril sam …). Poskrbite tudi, da bo vaš odnos na papirju urejen (da se boste torej ločili, če ste se odločili, da z njim ne boste več živeli).
Povedali ste tudi, da vas zelo boli, da se sin postavlja na stran očeta, in da se je kot zarotil proti vam. Otrok se vedno trudi, da bi imel ob oba starša, da bi se razumela in da bi lahko medsebojno sodelovala. In po občutku otrok ve, kateremu staršu mora biti bolj naklonjen, če ga noče izgubiti.
In bolj ko se vaš sin boji, da bo oče z njim prekinil stik, da se mu bo na nek način odpovedal, da ga ne bo maral, da ga bo ignoriral ali da bo tudi do njega grob, bolj se bo trudil in se mu skušal približati. To je tisto, kar najbolj boli, vem. In bolj ko boste vi ljubeči, bolj bo čutil ob vas varnost, čutil bo, da vas ne bo izgubil in da ga imate radi in vam bo zato lahko »pokazal« svojo najbolj ranjeno plat sebe. Le-ta se trenutno kaže v obliki agresije in neprimernega vedenja, ki je zelo podobno vedenju njegovega očeta. Na reakcije moža ne morete vplivati, prav pa je, da opozorite center za socialno delo, da se bojite pustiti sina pri njem. In da želite, da se tudi z njim pogovorijo. Po drugi strani pa vi lahko spreminjate le vaš odnos do sina. Bodite torej odločni in mu ne pustite, da krši vaše meje. Ustavite ga vsakič, ko bo izrekel neprimerno besedo, ko bo dvignil glas, ko bo osoren.
Istočasno pa je prav, da ste mu v oporo in mu daste vedeti, da vas ne bo izgubil, da ga imate radi. In starejši ko bo, bolj si bo lahko priznal in spoznal, da je vedenje njegovega očeta neprimerno in da ste vi tista, ki mu izkazujete brezpogojno ljubezen, kot mama otroku, ki ga ima rada in je del nje. S tem ga boste tudi naučili drugačnih odnosov in ljubezni, ki jo bo le na ta način uspel kasneje pokazati svoji partnerki in svojim otrokom.
Srečno!
dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja