Perfekcionizem

Še ena, ki ji ni vseeno, kaj rečejo v šoli za njenega otroka: Sin hodi v 4. razred in zadnjič mi je na govorilnih učiteljica rekla, da se boji iti domov, če slučajno dobi 4. Jaz ga nikoli nisem tepla ali maltretirala, če je dobil 4. Tudi kazni ni dobil. Je pa res, da vem da zmore dobiti dobre ocene, če se uči. In zakaj je to tak problem, če želim da dobi 5? Tudi sama sem zahtevna do sebe – poleg vodstvene pozicije v firmi, sem večinoma jaz tista, ki skrbim za gospodinjstvo, pa za sinovo šolo, pa še izobražujem se na fakulteti, ... Veliko delam in sem zahtevna do sebe in seveda tudi do drugih. Ali je to perfekcionizem – in če je, je to kaj slabega?

Nasvet naše svetovalke:

Spoštovana gospa!

Kar začudeni ste nad izjavo razredničarke vašega sina. Da ste označeni kot zelo zahtevni, kot tisti, ki pritiskate na sina tako zelo, da se boji iti domov, če ne dobi odlične ocene. Vi pa mu ne grozite, ga ne kaznujete, ne »ogrožate« kljub kakšni štirici, ki jo sin občasno prinese domov. Veste pa, da bi se lahko naučil za več, in mu daste vedeti, posredno ali neposredno, da to od njega tudi pričakujete. Drži?

Zahtevnost do sebe in posledično tudi do drugih je lepa čednost, ki je pri Slovencih na splošno zelo dobro sprejeta. Prav z veseljem delodajalec vzame v službo nekoga, ki se vedno trudi za več in ni nikoli povsem zadovoljen in ga vsaka kritika usmeri v še večjo požrtvovalnost in željo po doseganju postavljenih kriterijev. Posledično lahko delodajalec od nekoga, ki stremi k vedno boljšim rezultatom in ki vedno le hlepi po več in bolje, tudi zahteva vedno več, uspehi in dosežki se vrstijo, kvaliteta storitev raste, cena lahko posledično tudi. Pri tem pa res ni nič slabega, boste rekli.

Tudi t. i. pozitivni del perfekcionizma je v očeh drugih viden kot zaželen, saj prinaša predvsem korist in odlično  izpeljane delovne naloge, konstantno motivacijo za doseganje višjih in zahtevnejših ciljev. Ko že  govorimo o pozitivnem: tisti, ki si zastavi visoke, a realistične cilje, ki je motiviran k izboljšanju svojega dela, je kritičen in želi kar največ angažiranosti tudi od drugih, lahko doseže velike uspehe in doprinese veliko pozitivnih zaslug za poslovni uspeh posameznega podjetja. Nekako drugače pa se ob njem počutijo njegovi domači, njegovi partnerji in predvsem njegovi otroci.

Za kaj gre pri vsem skupaj? Perfekcionizem lahko označimo kot osebnostno lastnost, za katero pa ne moremo reči, da je genetsko določena, temveč je naučena. Je močna težnja k popolnosti, pri čemer si perfekcionist postavlja zelo visoke cilje, je do sebe in tudi drugih pretirano kritičen, prepričan, da mora vse naloge narediti popolno, brez napak. Strah pred napako ali neuspehom lahko pri teh ljudeh izzove stalno življenje v napetosti, anksioznosti ter stresu. Ob tem ne smemo pozabiti na negativni vidik perfekcionizma, ki ga posameznik doživlja, čeprav mogoče o tem glasno ne govori – za doživljanje strahu, napetosti in manjvrednosti ob tem, da ne uspeš naloge izvesti odlično, temveč zgolj povprečno. Povprečje za perfekcionista pomeni neuspeh, povsem porazen rezultat. Za perfekcionizmom je največkrat skrita nizka samopodoba, dvom o lastnih sposobnostih, rigidnost (npr. pri vztrajanju v določenih ciljih, čeprav ne prinesejo toliko pozitivnega kot terjajo časa in energije) v odnosu do sebe in tudi do drugih. Perfekcionistom lahko spontani medsebojni odnosi predstavljajo stisko, saj živijo v svojih planih, merljivih ciljih lastnih dosežkov ter tudi niso navdušeni nad »neučinkovito izrabo časa«. Pri medosebnih odnosih pa je najbolj kritično predvsem dejstvo, da so zelo strogi do drugih in tudi do sebe. Nagnjeni so h kritiki in težko pohvalijo nekoga. Vedno najdejo nekaj, kar bi lahko bilo še boljše. Absurdno pa je tudi to, da so istočasno to ljudje, ki si od drugih želijo potrditve, sprejetosti, in se z odlično opravljenim delom drugim pravzaprav dokazujejo. Ujetost v malenkostih, pozornost na stvari, ki bi jih še lahko izboljšali, perfekcionistom vzameta veliko časa, kar jih še dodatno obremeni, sodelavce, pa tudi delodajalca, pa razjezi. Negativno plat perfekcionizma tako predstavlja predvsem strah, da posameznik svoje samospoštovanje oceni glede na uresničevanje pretirano visokih ciljev, sicer pa se počuti manjvredno in nesposobno.  Perfekcionizem je lahko vezan tudi na ozko področje (npr. delovne naloge v službi, uspeh pri športu, študiju …), kar je manj obremenjujoče, kot pa da se posameznik konstantno ocenjuje na vseh področjih in od sebe želi odličnost na vseh področjih.     

Perfekcionisti so večinoma ljudje, ki si željo uspeti v življenju in se ves čas borijo s tem, da ne bi bili v svojih očeh prepoznani kot »zgube«, saj »ne morejo« biti povprečni. V njihovih očeh so lahko le zelo uspešni ali neuspešni. Srednje kategorije nimajo in zato je njihov stres še večji. Stres, ki ga zaradi strogosti do sebe doživlja večina perfekcionistov, se lahko odraža kot občutek krivde zaradi ne dovolj dobro izpeljane delovne naloge, nizko samospoštovanje, pesimizem, depresija in druge psihične težave (obsesivne misli, kompulzivno vedenje, motnje hranjenja, težave v spolnosti …).  V določeni meri je pomembno, da nismo hitro zadovoljni z vsem, kar naredimo mi in kar naredijo naši najbližji. Ravno zato vas razumem, da bi želeli svojemu sinu najboljše, kar pomeni tudi, da v šoli da vse od sebe in od pouka odnese kar največ, se dobro pripravi za preverjanje in posledično doživi uspeh tudi ob dobri oceni. Vendar vkolikor je v ozadju skrit strah pred neuspehom in bolj ali manj odkrito prikazan pritisk na drugega, težko govorimo o sproščenem vzdušju, ki je za doseganje presežka predvsem na učnem, kognitivnem in ustvarjalnem področju potreben in za otrokovo udejstvovanje potreben. In predvsem prinaša želeno učno učinkovitost in otrokov optimalni vsestranski razvoj.

Iz vašega pisma je razbrati, da veliko delate in delate dobro (s sinom se skupaj učite, sin dobiva večinoma odlične ocene, ste uspešni v službi, opravljate vodilno funkcijo, ste visoko učinkoviti doma pri gospodinjskih opravilih in tudi v študiju, za katerega ste se odločili ob delu). Prvo vprašanje, ki se mi poraja ob tem, je – pred čim bežite? Zakaj potrebujete toliko obveznosti, da še dihate težko? Koliko časa dnevno si vzamete zase – da ga preživite sami s seboj, brez delovnih obveznosti, brez lastnega ali tujega vrednotenja, brez pritiskov, neodvisno do vnaprej postavljenih ciljev?

Koliko časa imate, da se sprostite, se zabavate, preberete kako zanimivo knjigo, greste na sprehod v naravo, v kino, gledališče, …? Koliko časa porabite za stvari, ki se spontano pojavijo v vašem dnevu? To so stvari, ob katerih si napolnite baterije in se iz srca tudi nasmejete. Ali je ves vaš dan do minute planiran in predvsem z vaše strani ocenjen kot uspešen ali neuspešen glede na vnaprej postavljene visoke cilje? Ali bi vam »brezdelje« predstavljalo stisko in bi se ob tem počutili nekoristno, manjvredno? V tem primeru si lahko sami odgovorite, da perfekcionizem oz. tiste lastnosti le-tega, ki jih opažate pri sebi, niso zgolj ustrezen odziv na delovne in druge zahteve vas samih do vas in vaših sodelavcev, sina …

Ravno tako je prav, da se tukaj vprašate, koliko časa si vzamete za vaše partnerstvo. Niste napisali, ali ste poročeni, samski, živite s partnerjem. Koliko enakovrednih, prijateljskih odnosov imate, v katerih se lahko sprostite in drugemu povsem zaupate? Največkrat so to partnerski in prijateljski odnosi. Kajti manj ko imamo teh odnosov, bolj bežimo v plane, delo in druge merljive zadolžitve, ob katerih se počutimo uspešne in »učinkovite«, predvsem pa ne osamljene in razočarane. Koliko ljubečih enakovrednih odnosov imate in kaj lahko od njih dobite?

Še vedno drži, da je pomembno pri zahtevnosti do sebe v smislu samouresničenja (kot bi rekli temu, da iztisnemo iz sebe najbolje in da se ukvarjamo s stvarmi, v katerih uživamo in kjer lahko dosežemo vrhunske rezultate ne glede na neposredno »unovčenje« rezultata neke dejavnosti, ki se ji posvetimo) videti tisti pozitivni vidik, ki vas motivira, da daste vse od sebe in da imate pred seboj cilje, ki jih dosegate ter ob tem doživljate notranjo zadoščenje. Temu jaz niti ne bi rekla perfekcionizem. Nujno pa je, če ostajamo pri pozitivnem, da se znate tudi ustaviti in se ne utopiti v deloholizmu (na kateremkoli področju), pretiranem osredotočenju na neke detajle ali da se ne zgubite v svojih planih.

Ko govorite o odnosu do sina, je prav, da se potrudite in niste hitro zadovoljni, pomembno pa je, da veste, da ima vaš sin lahko drugačen odnos do šolskega dela in do svojih zadolžitev kot vi. In bolj ko čuti vašo konstantno napetost, tesnobo in željo po odličnosti, bolj beži od tega vzdušja in od te odličnosti. Mogoče bi ravno zato želel biti zgolj povprečen in se potruditi »ravno prav« po njegovo. Mogoče so ravno ocene tiste, s katerimi vas želi jeziti in vas vabi v odnos z njim. Kajti ko se z njim učite in se trudite, ste vsaj z njim – niste nekje v službi, na izobraževanju, za štedilnikom

… Vendar vedite, da bi vseeno raje videl, da se z njim igrate, greste kam v gore, na bazen, kot pa da se srečujete predvsem za knjigami. Tisto, kar vam lahko otrok sporoča, je, da ne želi iti po vaši poti in da mu življenje v konstantni napetosti ni prijetno. Ste se z njim že kdaj pogovorili o tem?

Kaj bi za vas pomenilo, da bi se manj učili z njim, da bi njegove ocene prepustili bolj njemu? To ne pomeni, da bo zato uspeh rapidno padel. Ne verjamem. Bo pa sin spoznal, da so ocene njegove in da so seveda boljše takrat, ko se bolj potrudi. Prej mu boste tudi prijazno razložili, da postaja vedno večji in da mu boste šolsko delo zato vedno bolj prepuščali. Ravno zato, ker verjamete, da lahko veliko več naredi sam, se boste postopoma umikali od njegovega šolskega dela. S tem se prepričate, da ne bi vaš umik od nalog in učenja razumel kot kaznovanje njega in vaše nezanimanje zanj! Vsak otrok in tudi vaš sin pa si želi biti uspešen in imeti dobre ocene. Če pa se mu bo zataknilo pri razumevanju učne snovi oz. pri posamezni nalogi, vkolikor ne bo prepričan v svoje znanje, pa naj bo on tisti, ki vas bo prosil za pomoč. Ampak ocena pomoči, ki jo potrebuje pri svojem šolskem delu, naj bo njegova. Tudi ocena, pridobljena v šoli, naj bo njegova. In bolj ko bo uspešen sam, brez vaše pomoči in predvsem brez občutka pritiska in konstantne napetosti, ki jo doma verjetno doživlja, bolj se bo učil in bolj bo pripravljen se potruditi za dobre ocene.

Verjamem, da vam ni vseeno, kako se vaš otrok počuti, in da nanj namerno ne pritiskate. Ravno tako verjamem, da ne boste sedaj šli povsem v drugo skrajnost in vam bo vseeno, kakšno oceno prinese domov. Pogovorite se z njim in predvsem bodite čim bolj iskreni – povejte tisto, kar čutite, in ne govorite eno, mislite pa drugo (npr. da mu rečete, da ne boste »komplicirali« zaradi štirice, pa tega v resnici ne mislite). Odločitve ne zgolj za ocene, pač pa tudi za druga področja v njegovem življenju pa boste morali tako ali tako postopoma vedno bolj prepuščali njemu.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja