Sin upornik

Zanima me, kaj naj naredim s sinom? Star je 11 let, hodi v šesti razred. Iz šole me kličejo ves čas, da je moteč, da ne posluša, da se med poukom samo zafrkava, pa moti druge. So ga pošiljali iz razreda, pa ni nič pomagalo. Dobil je že dva vzgojna opomina, ocene so padle. Če se ne bi z njim učila, bi imel popravni izpit. Doma je tudi nemogoč, včasih samo še kričiva drug na drugega. Imam zahtevno službo, tako da mi je še sin samo kaplja čez rob, ne zmorem več! Partner je veliko zdoma, ima takšno službo. In ko pride domov je tudi zmatran, s sinom se ne ukvarja, pa saj ga razumem – ampak potem je vse na meni! On bi ga včasih najraje udaril, vendar tega ne pustim. Ampak sama pa tudi ne vem več kaj naj naredim?

Nasvet naše strokovnjakinje:

Spoštovana gospa!

Ja, težko vam je ob sinu, ki tako glasno opozarja nase, ki ga je tako težko pomiriti in motivirati za šolsko delo, medtem ko ste vi zasuti z delom v službi in istočasno ste za vzgojo večji del časa sami. Kako nemočni, jezni in besni ste lahko! In predvsem, kako strah vas mora biti za naprej – vaš sin bo z novim šolskim letom vstopil v sedmi razred, ocene bodo vedno bolj pomembne zaradi vpisa na srednjo šolo, on pa niti med poukom ne sledi in ne posluša, kje so šele domače naloge in učenje. Kako bo kot tak lahko uspešen v bodoče? In predvsem, ali bo nadaljeval svojo »kariero« v nabiranju vzgojnih opominov, ki mu očitno ne pridejo do živega?

Vaš sin vstopa v obdobje mladostništva. To je čas, ko morajo starši znati brati med vrsticami, kot radi rečemo, torej dešifrirati mladostnikova sporočila podobno kot v obdobju zgodnjega otroštva, ko otrok še ne zmore komunicirati z besedami. Čeprav vam lahko sin govori, da vas ne potrebuje, da ga pustite pri miru in da mu »ne težite«, vas istočasno zelo potrebuje! Potrebuje vašo vztrajnost pri postavljenih mejah, potrebuje vaš zgled, kako reševati kompleksne in čustveno naporne situacije in, predvsem, potrebuje zagotovilo, da vam je pomemben. Njegovo doživljanje je intenzivno, njegove ideje o svojih zmožnostih in sposobnostih nerealne, njegov občutek za resnost situacije, v kateri se znajde (slabe ocene, vzgojni opomin …), pa zelo podcenjen. Zato vaš sin nujno potrebuje vašo prisotnost in pomoč. In ne samo vašo, temveč tudi očetovo. Kajti obdobje mladostništva je istočasno obdobje oblikovanja posameznikove identitete, kjer imajo očetje za sinove ključen vpliv.

Kje torej začeti? Vašega sina je najprej treba vzeti zelo resno ter mu v njegovi stiski pomagati. Koliko besa in nemoči čutite ob njem? In pravega obupa, ko ne zmore zdržati med poukom in slediti navodilom učitelja? Lahko z njim spregovorite o teh občutkih? Mu daste čas, da najde besede, in vztrajate v pogovoru toliko časa, da se pomiri? Z njim se boste pogovorili takrat, ko bo v dobri koži in ne ravno po klicu iz šole. Čas počitnic je zato zelo primeren. Naj vam pove, kaj ga moti, kaj mu povzroča stisko in kako jeznega in nemočnega se ob tem počuti. Spregovorite tudi o drugih situacijah in o njegovem doživljanju, ne zgolj o šoli in o težavah tam. Pogovor naj bo resen, sin naj vam torej prisluhne, istočasno pa bodite pozorni, da slišite tudi njegovo mnenje, in ne da mu želite na dokaj avtoritaren način zgolj sporočiti kaj ga čaka v naslednjem šolskem letu, če se stvari ne bodo izboljšale. Situacija doma in v šoli je namreč zelo različna, saj je v razredu ves čas na očeh njemu pomembni skupini vrstnikov, kjer se na svoj način dokazuje in si ustvarja določen imidž, ki ga je kasneje zelo težko spreminjati. Vaš sin mora dobiti jasno sporočilo, da vam je pomemben in da ste njegovo doživljanje vzeli zelo resno. V času počitnic se z njim povežite predvsem na drugačen način – v skupnih aktivnostih, športnih dejavnostih, izletih, piknikih … Mladostnik potrebuje občutek pripadnosti družini, ravno tako pa tudi čas zase, svojo zasebnost. Če vas torej ne bo pustil v sobo takrat, ko boste želeli z njim govoriti mu povejte, da boste pri pogovoru vztrajali, ker vam je on in njegovo doživljanje pomembno. Dogovorite se za pogovor še v istem dnevu, izbere naj si čas, ko bo pripravljen. V koliko ne bo sin pristopil do vas, pa boste to storili vi. Nikakor pa ne vzemite njegovih besed dobesedno. Če bi vas torej zavrnil, da bi se vi dejansko umaknili in čakali, da se vam opraviči.

Poleg razumevanja, zaupljivega odnosa ter sočutja pa boste nujno morali sinovemu vedenju jasno postaviti meje in pri njih vztrajati. Skupaj s partnerjem se uskladite, vaše zahteve poenotite in dorečeno od njega dosledno zahtevajte (katere so njegove domače zadolžitve, kakšne zadolžitve ima v šoli, kdaj si lahko vzame čas zase, da vam mora vsakodnevno pokazati domače naloge, da ne boste tolerirali več klicev iz šole …). Za postavljanje meja in vztrajanje pri njih boste potrebovali dovolj energije, še sploh v primeru, da se je vaš sin do sedaj že zelo »navadil«, da vaše zahteve niso jasne, da ste pri vzgoji bolj vi tisti, ki od njega nekaj zahtevate in da ob njegovem vedenju težko ostajate mirni. In ko ne boste izgubili kontrole nad seboj in ne boste nemočno kričali nad njim ne glede na njegovo vedenje (tudi če bo jezen, loputal z vrati, preklinjal ali ne bo hotel kositi z vami), bo vedel, da mislite resno. Če pa vi kričite nanj, vaša avtoriteta pade, njemu pa s tem priznate, da je nemogoč, da se ob njem ne da zdržati in da mu niste kos. V tem primeru ostane sin brez staršev, kar je zanj še bolj grozno. Starši, ki mladostnikove stiske, upora in preizkušanja meja ne zdržijo, so mladostniku slab zgled, poleg tega jih on ne zaznava kot tako močne, da bi se lahko nanje oprl takrat, ko oporo najbolj potrebuje. In mladostnik bo meje preizkušal tako dolgo, dokler ne bo prepričan, da ga boste ustavili. Če meje dopustnega mladostnik ne doživi znotraj družine, lahko v skrajnem primeru išče mejo zunaj družine, v šoli z vzgojnimi opomini, izključitvijo, na ulici s kaznijo, celo priporom …

Past, v katero se starši lahko ujamejo, je v tem, da se bojijo postaviti jasne meje in ob njih vztrajati. Kajti želijo si, da bi jih imeli mladostniki radi. Radi jih seveda imajo, čeprav iz njihovih ust starši tega v času pubertete ne bodo slišali. Preveč popuščanja in prilagajanja izrečenim potrebam mladostnika lahko pomeni zanj preveč svobode in s tem tudi preveč odgovornosti, kar pa je v najstniških letih zanje pretežko. Mladostniki seveda potrebujejo pogovor in skupne dogovore s starši, ki se jih potem držijo tako oni kot starši. In starši jim z zgledom kažejo, da so dogovori pomembni, saj na njih gradijo medsebojno zaupanje. Če starši preveč popuščajo, pa se zgodi, da naenkrat več ne zmorejo mladostnikovih zahtev in svojo nemoč in jezo pokažejo na način, da se zelo razjezijo, vpijejo, lahko celo udarijo. Lahko pa se tudi tako prestrašijo, da se otroku odpovedo, mu ne postavljajo več zahtev, temveč ga enostavno prepustijo samemu sebi. Te velike spremembe pri vzgoji so za odraščajoče mladostnike zelo zastrašujoče, podobno kot bi izgubili tla pod nogami, saj ne vedo, kaj od staršev lahko pričakujejo. Preveč popustljiva vzgoja je največkrat reakcija staršev na njihovo vzgojo iz primarne družine, ki pa je bila največkrat ravno obratna. V mladosti so bili ti starši vzgajani veliko bolj strogo, s pretiranimi zahtevami, z malo pogovora in dogovorov ter predvsem z zahtevo po poslušnosti. Tako jim je ostala v spominu grenka izkušnje lastnega otroštva in njihove vzgoje, ko so se počutili, da so se starši odločali namesto njih, da jih niso razumeli, da so bili preveč strogi, da si niso vzeli časa zanje … In ko so nato sami postali starši, želijo vzgajati ravno obratno. Ne vedo pa točno, kako. Zato so največkrat preveč popustljivi, otroku in mladostniku dajejo ogromno svobode, mu puščajo odločitve, ki so zanj pretežke, ter ga istočasno prikrajšajo za neke jasne usmeritve in navodila, ki pa jih za zdrav razvoj otrok in kasneje tudi mladostnik nujno potrebuje. Problem nastane tudi takrat, ko starši nehote iščejo potrditev in priznanje od svojega otroka. Lahko se spustijo na nivo njegovega »prijatelja«. Vendar v tem primeru otrok odrašča brez staršev, s prijatelji, s katerimi ima enakovredne odnose. Z njimi se zabava in preživlja prosti čas, ne more pa pri njih najti enake varnosti in opore, kot to lahko najde pri odraslih, pri starših.  Zato je namesto starševstva prijateljstvo s strani staršev za otroka škodljivo! Odnos med starši in otroki mora biti neenakovreden, starši so mu avtoriteta, ga vodijo in usmerjajo ter mu postavijo meje zato, da se znotraj njih lahko počuti varnega. Ravno tako mu z mejami pomagajo, da se uči iz lastnih izkušenj. Kajti če se dogovorimo, da bo mladostnik sam prevzel odgovornost za prekoračitev meje (bo ostal pri dedku in babici med jesenskimi počitnicami ter se učil, da bo popravil oceno, bo med vikendom prepisoval manjkajoče naloge, medtem ko bodo starši na smučanju …) in skušal popraviti, kar je naredil narobe, bo s tem dobil občutek, kako pomembne so njegove odločitve ter se bo naučil prevzemati odgovornost za svoje vedenje. Starši pa morajo istočasno prevzeti odgovornost za vse, kar mladostniku obljubilo (tudi za kazen). Kljub temu da se mladostnik uči prevzemati odgovornost za svoje vedenje, sprejemati odločitve zase, si išče svojo vlogo znotraj skupine vrstnikov, kar je zanj zelo pomembno, pa so zanj starši še vedno ključne figure. Mladostnik tako išče varnost tudi na način, da se čustveno močno odziva na stisko staršev. Kajti če sta oče in mama napeta, jezna, frustrirana in tega ne pokažeta, potem bo on hitro naredil nekaj »narobe«, da se bosta razjezila nanj in se tako sprostila. Ob sproščenih starših se bo mladostnik bolje počutil, vendar bo s tem pridobil še eno sporočilo, da je nemogoč, naporen in da je staršem lahko v breme. Kar pa za njegovo samopodobo ni najboljše sporočilo. Zato je tako pomembno, da starši zaupajo vase in so v pogovoru z mladostnikom  umirjeni. Da znajo svoja čustva in doživljanja pomiriti v medsebojnem pogovoru, do mladostnika pa pristopijo usklajeno in z jasnimi pričakovanji. S tem mu dajejo zgled, kako reagirati v stresnih in čustveno napornih trenutkih, kako pomiri sebe, kako najti besede za svoje doživljanje.

Ker ste veliko pisali tudi o težavah v šoli, predlagam, da se intenzivno povežete z učitelji, razredničarjem/ko in drugimi strokovnimi delavci v šoli. Tako vi kot vaš partner. Pogovorite se z njimi,  dogovorite se za redno spremljanje sina in njegovega šolskega dela. Kajti vaš sin potrebuje jasno sporočilo o tem, da s šolo sodelujete, da imate do njega enaka pričakovanja (glede šolskih nalog, učenja, pisanja projektov, raziskovalnih nalog …) ter da ne boste dopustili, da ponovno popusti. Dogovorite se tudi za urnik domačega dela za šolo (torej kje dela naloge in kdaj, komu jih pokaže, kdaj je njegov čas za učenje, ali ga boste vi oz. oče izprašal pred preverjanjem …). Učenje in naloge so del navade in tukaj boste morali vztrajati toliko časa, da bo vaš sin to navado ponotranjil, pa čeprav boste morali na začetku sedeti zraven, ko jih bo delal. Ravno tako je sodelovanje s šolo pomembno tudi zato, da učitelju/ici poveste, kako vaš sin reagira doma, kako ga pomirite in kako ga vi motivirate za opravljanje svojih dolžnosti. Zelo pogosto namreč mladostniki od odraslih terjajo odziv na enak način tako doma kot v šoli. In če se je sin naučil, da od vas dobi veliko pozornosti takrat, ko se obnaša neprimerno (je jezen, nesramen, grob, moteč), bo tudi v šoli skušal pozornost odraslega pridobiti na enak način. In s sodelovanjem s šolo se boste tako vi kot oni naučili, kako pristopiti, da ga boste kar najhitreje lahko pomirili in mu s svojim zgledom pokazali spoštljivost in korektnost.  Tudi spodbuda in pohvala ob sinovem napredku ne bosta odveč.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja