Vzpostavitev preventivnih programom na področju krepitve duševnega zdravja

KONTAKT

Koordinacija projekta

RAZVOJNA AGENCIJA ZGORNJE GORENJSKE
Urška Luks, vodja projekta ANIMA SANA

Spodnji Plavž 24e, 4270 Jesenice
Telefon: 04 581 34 17
E-pošta: urska.luks@ragor.si
www.animasana.si

NORWAY GRANTS - povezava

Kako pomagati hčerki (težave z vrtcem)

28. julij 2015 do NaN.  

Foto: Alenka Klinar

Potrebujem nasvet psihologa!

Imam 6 letno hči, ki hodi v vrtec že tri leta. Ves čas so težave, ki pa se v zadnjem času stopnjujejo. Doma joka in pravi, da noče več v vrtec. Pravi, da jo nihče ne mara in da se nočejo igrati z njo. Pa vzgojiteljica naj bi jo ves čas opominja in izpostavlja, če je preglasna. Vzgojiteljica pravi, da želi ves čas uveljavljati svojo voljo in da je tudi do otrok gospodovalna, da jim včasih tudi vzame igračko. Se mi ne zdi ravno verjetno. V tem letu je bila veliko bolna, tako da je ostajala doma. K sreči živiva blizu vrtca in tudi jaz imam večinoma delo doma. Sicer doma nimava težav, je glasna, nasmejana in rada uveljavlja svojo voljo. Mogoče je tudi malo hiperaktivna? Se z njo veliko pogovarjam in včasih jo je kar težko motivirati, da pospravi za sabo. S sosedovima deklicama nima težav, vedno se skupaj igrajo. Je pa res, da je ona bolj močna in da po navadi prevzame vodilno vlogo v igri. Ali mislite, da bi jo prepisala v drug vrtec? Šolanje sem letos odložila, ker se mi zdi prav, da se moji hčerki pusti še eno leto otroštva. Hvala za vaš nasvet!



Nasvet naše svetovalke:


Spoštovana gospa.


V vašem pismu je začutiti kar precej zmede, dvoma ter strahu. Kaj se dogaja z vašo hčerko? Kako to, da so otroci tako kruti do nje? Pa še vzgojiteljica je proti njej! Ali sploh lahko pobegne od tega »terorja«, ki ga ona doživlja v vrtcu, vi pa doma, ko gledate njene solze in ne veste, kaj lahko naredite? Pravite, da ste se odločili, da ji podaljšate obdobje v vrtcu, tako da ji olajšate še en prehod – prehod v šolo. Na tem mestu me zanima, kakšna so vaša pričakovanja od šole. Povezujete šolo z zahtevami, ki otroka prikrajšajo otroštva? Ampak ali je otroštvo res samo brezskrbno igranje in prilagajanje okolja otroku ali verjamete, da se mora tudi v otroštvu otrok nekaj naučiti ter izpolniti določene razvojne naloge (vključevanje v skupino, sledenje avtoriteti, izražanje svojih potreb z besedami, samostojno oblačenje, obuvanje, hranjenje …)? Prehod v šolo bo za vašo hči še toliko težji, če se ga boste vi bali in dvomili v to, da bo zmogla v šoli funkcionirati tako, da bo kar najbolj uspešna in predvsem tudi znotraj razreda sprejeta.


Pravite, da se njene težave stopnjujejo predvsem v zadnjem letu, ko je bila zaradi bolezni tudi več odsotna. Sklepam, da pogostost bolezni povezujete s slabimi odnosi v skupini. Ko otrok doživlja stres, je posledično porušeno hormonsko ravnovesje v telesu, njegov imunski sistem ne opravlja svoje funkcije optimalno in otrok je veliko bolj dovzeten za različne okužbe. Vaša hči torej dejansko doživlja v vrtcu stres, ki se kaže v večji bolehnosti. Kako ste poskrbeli za njeno telesno blagostanje? Je jedla dovolj vitaminsko bogate hrane, v rednih obrokih, je uživala manj sladkorja, je dovolj spala, imela reden dnevni ritem in predvsem pila dovolj vode? Ko zboli telo, je treba najprej poskrbeti za telo, nato sledi še čustvena razbremenitev otroka in opolnomočenje na način, da se v podobnih situacijah lahko kar čim bolje sama brani pred boleznijo in stresom.


Iz napisanega sklepam, da so pričakovanja do vaše hčerke doma in v vrtcu zelo različna. Doma ste sami z njo, zelo ste skrbni, tako da vam je ona na prvem mestu, pomagate ji pri pospravljanju igrač, veliko se pogovarjate in verjetno tudi pregovarjate z njo (če vas ne uboga), ji razlagate stvari in ji pustite, da se svobodno izraža. V vrtcu je zaradi večje skupine otrok, ki so si med seboj različni, situacija precej drugačna – otroci morajo pospraviti za seboj, imajo določeno dnevno rutino, vzgojiteljica se jim ne more tako posvetiti, kot se jim lahko starši, otroci se morajo držati navodil in predvsem morajo biti pripravljeni na veliko več prilagajanja in sodelovanja. Sklepam, da ima vaša hči tukaj veliko težav. In ker na veliko frustracij in omejitev ni vajena, se njeno telo odzove z izjemnim stresom, kar botruje ponavljajočim se zbolevanjem. Kako lahko ob tem vaši hčerki pomagate?


Najprej se konkretno pogovorite z vzgojiteljico. Kako se vaša hči odziva v skupini, kako sodeluje z vrstniki – ali se vključi v igro samo takrat, ko jo vodi (kot ste povedali tudi za igro s sosedovima deklicama), ali se je zmožna prilagoditi in slediti navodilom drugih vrstnikov. Kako reagira, če je v igri poražena ali če njena igrača ni najboljša, če ni naredila najlepše risbice, če njen izdelek ni bil razstavljen … ? Kako reagira v sporu z drugimi otroki – začne hitro jokati in se umakne ali lahko rešuje spore tudi z dialogom (sama ali s pomočjo vzgojiteljice)? Ali je zamerljiva, občutljiva in izjemno dvolična, torej prevzame vodilno vlogo ali pa prekine komunikacijo in se umakne, osami? Se zna vključiti v skupino tudi takrat, ko ni jasnih navodil, kaj morajo otroci v tem času početi? Ob teh odgovorih boste začutili, kako dobro vzgojiteljica vašo hči pozna, ali vaša hči na podoben način reagira tudi doma in koliko stresa doživlja v vsakdanjih interakcijah v vrtcu. Vi vašo hčer najbolje poznate, jo čutite in veste, kdaj lahko zajoka zato, ker želi pritegniti pozornost odraslega, in kdaj je res v stiski, ki je sama ne zmore rešiti, joka iz obupa in strahu, se počuti zavrnjeno … Potem povejte vzgojiteljici, kako jo vzgajate doma. Na kašen način ji vi postavite meje, kako ji predstavite vaše zahteve, kako pristopite, da vas sliši in sledi vašim navodilom … Kajti otroci najlažje sledijo odraslemu takrat, ko do njih pristopa na njim najbolj domač način. In ta način je pristop, ki ga otroci poznajo od doma. Ob tem pogovoru z vzgojiteljico boste tudi sami spoznali, koliko se vaša domača vzgoja lahko razlikuje od pričakovanj vrtca. V tem primeru vam predlagam, da skušate od nje pričakovati toliko, kot se od otrok te starosti pričakuje v vrtcu (pospravljanje za seboj, samostojnost pri čim več opravilih, izražanje potreb z besedami …). Tudi doma je potrebno hčerki postaviti jasne meje in zdržati njen protest, ko ne more uveljaviti lastne volje (npr. če želi s kredo risati po sosedovih garažnih vratih ji tega absolutno ne boste pustili, čeprav bo jokala in cepetala, ter vam rekla, da jo ne marate in ji nič ne pustite!). Iz pogovora se lahko od vzgojiteljice veliko naučite in doživite svojo hči kot bolj »veliko in samostojno«, kot ste mogoče sprva mislili. Predvsem pa je pomembno, da pridobite vzgojiteljičino zaupanje. Kajti tako ona kot vi želite vaši hčeri najboljše. In tako ona kot vi skušate na čim bolj prijazen in ustrezen način pristopiti k otroku in mu pomagati, da postane čim bolj samostojen in sposoben sodelovanja z vrstniki. To je najboljša popotnica tudi za prehod v šolo.


Predlagam tudi, da se z vzgojiteljico pogovorite o vašem razmišljanju glede menjave vrtca. Hči naj vam čim bolj konkretno opiše, s kakšnim vedenjem, besedami so ji vrstniki in vrstnice dali vedeti, da je ne marajo. Kako je prišla do teh zaključkov? Posploševanja so v tem primeru zelo neprimerna in predstavljajo tako za vašo hči kot za vas samo še večji stres in nezaupanje do vrtca. Zgodbo tudi preverite pri vzgojiteljici, saj lahko otroci situacijo doživijo veliko bolj čustveno intenzivno, kot se je v resnici zgodila. Naj torej pove konkretno, kaj se je zgodilo, vi pa vztrajajte, da se v vrtcu vsi vpleteni otroci skupaj z vzgojiteljico pogovorijo. Pri reševanju težav in učenju vživeti se v drugega, si lahko otroci pomagajo z različnimi socialnimi igrami – igra vlog je na tem mestu zelo primerna. Če se situacija ne razreši, prosite vzgojiteljico tudi za skupen sestanek s starši vpletenih otrok. Situacija namreč nikoli ni povsem črno-bela. Vaša hči pa se mora tako kot vsi otroci naučiti tudi sprejeti določeno mero frustracije ter se spopasti z različnimi mnenji, drugače mislečimi otroki, potrebami drugih … Naučiti se mora, da umik na način, da ostane doma in se izogne stresorju, ni nikoli ustrezna rešitev. Kajti v tem primeru zamuja priložnost, da bi se lahko z otroki povezala, premostila težave, se učila znotraj socialnih interakcij reagirati kar čim bolj ustrezno, sodelovalno. Če pa se v teh situacijah umakne, odnese stres s seboj domov in naslednjič se ji je še teže vključiti v skupino, postaja še bolj ranljiva in še manj gotova vase. In čeprav tega ne pokaže, je lahko glasna in navidezno »gospodovalna«, a v sebi polna dvoma ter nehote išče potrditve drugih, njihovo sprejetje. Zanjo pa je pomembno, da potrditve ne išče pri drugih, temveč postane čim bolj samozavestna in odprta do drugih, sposobna komunikacije ter vzajemne igre.


Na vašem mestu tako hči nikakor ne bi prepisala v drug vrtec. Ona se mora naučiti sprejeti skupino ter najti svoje mesto znotraj nje, se do določene mere prilagoditi. Z menjavo okolja pa bo ponovno potrebovala čas, da se ustali, da sprejeme druge obraze (kar ji že tako ali tako sledi s prehodom v šolo), kar ji lahko predstavlja še dodaten stres. Poleg tega bo dobila sporočilo, da je umik ob stresu ustrezna rešitev – pa vi dobro veste, da to ni res! Kajti če boste hči želeli zavarovati na način, da ji boste vedno hoteli prilagoditi okolje v kar največji meri, ji s tem delate medvedjo uslugo. Okolje se tudi v odraslosti posamezniku ne prilagaja. Dlje časa ko je otrok preveč zavarovan, teže se mu je naučiti, da se včasih mora prilagoditi, da mora prenesti določene frustracije (tudi doma!), ki ne pomenijo, da je zato neljubljen, nesprejet in da ga nihče ne mara. Ta beseda je namreč zelo močna in si jo lahko odrasli, ki izhajamo iz svoje življenjske zgodbe in svojih izkušenj, drugače razlagamo kot otroci. Pomirite se najprej sami, stopite do odraslih oseb v vrtcu ter najdite uspešen dialog najprej vi. Dokler se boste vi v odnosu z vzgojiteljico borili in nehote ali hote iskali njene napake in nestrokovno ravnanje, toliko časa boste zelo težko pomirili vašo hči. Vi pa ji morate v prvi vrsti z zgledom pokazati in jo naučiti, kako se lahko pogovarja z drugimi na način, da obe strani zmagata.


Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja

« nazaj na seznam
Ta spletna stran je nastala s finančno podporo Norveškega finančnega mehanizma. Za vsebino te spletne strani so odgovorni izključno projektni partnerji v projektu ANIMA SANA - (nosilec projekta: Razvojna agencija Zgornje Gorenjske) in zanj v nobenem primeru ne velja, da odraža stališča Nosilca Programa Norveškega finančnega mehanizma.