Staromodna babica

Imam vprašanje glede vzgoje. Moja punčka je stara 4 leta in jo merka babica. Vrtec je predrag, laže mi je pustit otroka pri mami, ker me potem ne skrbi, da zbolel ali kam padel. Ampak se mi zdi, da je moja mama preveč staromodna za mojo punčko. Ne zna se pohecat, vedno je pomembno delo pa da je pospravljeno, moji hčerki  je tam dolgčas. Ne gresta nikamor, vedno iste igrače, iste igre. Moja mama je tudi dostkrat bolna, pa glava jo boli in mora biti bolj tiho, pa ji pomagat pospravljat. Ko pridem ponjo je vedno vse pospravljeno. Ali se sploh igrata? Ko jo vprašam, kako je pri babici, reče v redu. Sicer gre rada tja, ampak me je strah, da je ne vzgaja prav. Da se razumemo, odnosi med nama so dobri, samo zdi se mi, da je moja punčka zamorjena.

Nasvet naše svetovalke:

Spoštovana gospa!

Čutiti je, da ste v dvomu, kakšen odnos ima vaša mama do vaše hčere. Hči vam ne pove, da bi jo kaj motilo, vas pa kar stisne, ko pridete ponjo in vidite, da je vse pospravljeno, vse čisto, nikjer sledi o otroški razigranosti in veselju. In kar ne morete verjeti, da vaša hči pri babici preživlja dopoldneve, polne zanimivih dogodivščin, raziskovanja, igre in odkrivanja novih znanj. Kaj je tisti strah, gospa, ki vam brani, da bi raziskali, kako v bistvu potekajo hčerkini dopoldnevi pri babici? Kako to, da svoje mame ne morete vprašati, kaj počneta, kako se igrata, kako se odziva vaša hči …? Občutek imam, kot da ne smete vprašati, ker s tem tvegate materino jezo ali zamero, češ da ji otroka ne zaupate. Istočasno pa čutite hčerkino stisko, vidite, da ni več toliko veselja in sproščenosti v njej, da postaja zamorjena. Gospa, prebudite se! Kot da bi potrebovali mnenje drugega, da vam potrdi, kar čutite sami – da se vaša  hči pri babici očitno ne počuti dobro, da se je njeno vedenje tako spremenilo, saj pravite, da postaja zamorjena.  Kako lahko zdržite ob tem, ko vidite to spremembo pri hčeri? Kako da ne vztrajate in ne iščete razlogov, zakaj je do te spremembe pri hčerki prišlo oz. kako ji boste pomagali?

Gospa, kako bi vi opisali vaš odnos do hčere? Koliko se z njo pogovarjate, koliko vam zaupa? Ali prepoznate njeno doživljanje – veste, kdaj jo je strah, kdaj je sproščena, kdaj želi ugajati drugim …? Kajti očitno je, da si z njenim odgovorom, da je pri babici vse OK, ne morete veliko pomagati, ko pa vidite, da njeno vedenje ni skladno z njenimi besedami. Kaj čutite ob tem, ko vam reče, da je pri babici vse v redu? Čutite strah, nelagodje, bolečino …? Ali vam z besedo »v redu« želi sporočiti, da je več ne sprašujte o tem? Koliko slišite njeno stisko tudi v drugih situacijah oz. kako pogosto pri njej opazite neskladje med njenimi besedami in vedenjem/mimiko, ki vam jo kaže? Majhni otroci, predšolski, imajo pogosto težavo izraziti svoja občutja z besedami. Tega jih mora odrasli šele naučiti. Lahko je npr. otrok jezen, pa se bo zaprl vase in prekinil komunikacijo z drugimi, lahko bo kričal, lahko bo od jeze jokal … In odrasli je tisti, ki naj bi ta občutja, ki jih čuti ob otroku, spremenil v besede, npr.: »Vse je OK, razjezila si se zaradi tega, ker ti nisem dovolila skakati po postelji. Kako čutiš jezo v tvojem telesu – ti je vroče, čutiš v trebuščku, stiskaš pesti …? To je jeza, nič ni narobe z njo. Po postelji ti ne pustim skakati, ker se lahko poškoduješ, če padeš dol. Poleg tega v postelji spimo, skačemo pa na trampolinu, zunaj. Pridi, greva ven …!« Otrok se tako nauči, da čustva lahko izrazi, nauči se jih prepoznati in jim dati besede, ki ga razbremenijo. Poleg tega se čuti slišanega, istočasno pa ne more uveljaviti svoje volje, ker ga odrasli mirno in odločno ustavi. Koliko vi pomagate vaši hčeri najti besede za njena občutja? Koliko se potrudite in jo razbremenite, če vidite, da je v stiski? Nikar se ne zadovoljite s tem, da hči govori eno, njeno vedenje pa kaže nekaj drugega. Vztrajajte pri tem, da vam hči pove kaj več o tem kako preživi dan pri babici, kaj ji je všeč, kaj ji ostaja v spominu,… Ob pogovoru z njo boste začutili kako se hči počuti, lažje boste razvijali temo naprej, lažje se boste potem pogovorili tudi z mamo.

Ko govorimo o počutju vaše hčere pri babici, ne moremo mimo vzdušja, ki ga začutite tudi vi, ko pridete ponjo. Je to vzdušje napetosti, kjer je treba biti previden in tih, je treba pospravljati in čistiti, nikoli ne pustiti česa razmetanega, biti vedno urejen in zbran, pripravljen pomagati odraslemu, če bo to pomoč potreboval, če bo bolan …? Je to vzdušje, ki ste ga tudi vi doživljali ob vaših starših, ko ste bili majhni? Kje je bil vaš oče, hčerkin dedek, v tej zgodbi? Je manj vpleten v vzgojo, je odsoten, kakšen odnos imata babica in dedek? Niste ga omenili v vašem pismu. Vzdušje namreč ustvarjamo odrasli, otroci pa so tisti, ki v tem vzdušju bivajo, hote ali nehote. Otroci nimajo moči spremeniti družinskega vzdušja, pogosto nimajo niti besed, da bi ga opisali. Samo čutijo ga in ga sprejmejo za svojega, pogosto ga kasneje tudi v drugih odnosih iščejo, tudi soustvarjajo. Vi v to vzdušje sedaj vstopite kot odrasla oseba. Vkolikor je to vzdušje tudi vam poznano, ta hlad in napetost, strah pred tem, da boš naredil nekaj narobe, potem je prav, da veste, da vam kot odrasli ženski tega več ni treba zgolj sprejemati. Lahko nekaj spremenite. Ni vam treba hčere izpostavljati takšni vzgoji, kot ste je bili deležni sami.

Če je bila vaša vzgoja drugačna, vzdušje doma bolj sproščeno in veselo kot to, ki ga opisujete v pismu, potem se pogovorite z mamo, kaj se je zgodilo, da je sedaj tako zelo drugače. Mama verjetno ne misli, da je karkoli narobe oz. nima slabih namenov, zaradi lastne stiske ne zna pravilno oceniti, da to vzdušje za otroka ni ustrezno. Kakšna je materina zgodba, zakaj je postala zagrenjena, preveč pozorna na red in čiščenje, nekako rigidna … To lahko poznate ali pa ne. Žal pa boste mami pri njeni stiski težko pomagali. Lahko pa jo opozorite, da opazite njeno spremembo, da čutite, da ni srečna in da bi si morala tudi ona najti družbo, odraslega sogovornika, kjer bi se imela lepo, kjer bi se prepustila prijetnemu vzdušju. Istočasno pa ocenjujete, da njeno varstvo za hčerko ni primerno.

Nič niste napisali o tem, kakšen je vaš odnos do matere oz. kako se je le-ta spremenil, ko ste vi postali mama in ona babica. Si je ona želela varovati vašo hči, ste vi želeli, da bi namesto v vrtec raje ostaja pri babici? Pogovorite se z mamo o tem, kaj vam je pomembno pri varovanju vaše hčere. Da ne gre zgolj za čakanje na vaš prihod ponjo, temveč za čas, ko bi želeli, da se vaša hči nekaj nauči, da se počuti dobro, da razvija različne spretnosti, da se z poveže s svojo babico, … Ni napačno, če si zastavite skupaj z babico določene cilje, ki naj bi jih hči pri njej dosegla (tako glede osvojenih izkušenj, delovnih navad, spoznavanju okolja, in drugo).

In še vprašanje, kako vi vzgajate hčerko. Koliko sproščenosti in smeha je v vašem življenju? Se znate veseliti, zabavati in biti sproščeni? Kajti šele ko boste vi sproščeni in polni energije, boste lahko začutili, kako pomembno je to vzdušje za zadovoljstvo vaše hčerke. Ravno tako niste napisali, ali živite s hčerkinim očetom, vašim možem/partnerjem. Jo vzgajata oba ali ste za vzgojo sami? Ter tudi, ali imate vi odraslo osebo, s katero se lahko posvetujete o tem, kaj je dobro za vašo hči, o drugih vaših dvomih, strahovih v zvezi z vzgojo,… Kajti pri vzgoji ste prvi vi in dekličin oče. Glede na vašo vzgojo se bo vaša hči naučila tudi v bodoče soočati se z različnimi razvojnimi in drugimi nalogami, premagovati ovire, sprejemati odločitve, … Predvsem pa je potrebno, gospa, da bolj zaupate svoji intuiciji, čutenjem, ki jih doživljate tako ob materi kot ob hčerki. In kot odrasla gospa se lahko zavarujete in umaknete od težkih čutenj ob vaši materi, istočasno lahko pomagate svoji hčeri pri doživljanju stiske in strahu. Ne dvomim namreč v to, da želite vaši hčerki samo najbolje.

Napisali ste, da vaša hči ni v vrtcu zato, ker je bolj varna pri babici (nikamor ne bo padla, se ne bo prehladila …). Vseeno je prav, da veste, kako zelo je obdobje do 6 let za otrokovo izgrajujočo se osebnost pomembno. Predšolsko obdobje je čas, ko je otrok izredno dojemljiv za zunanji svet, tako za znanje kot za vzdušje, v katerem biva in ga vsrkava kot spužva. In zelo pomembno je, da je v tem času otrokovo okolje kar najbolj spodbudno, da se otrok počuti varnega in ljubljenega. Kajti občutek varnosti je zelo pomemben tudi za razvoj inteligentnosti otroka. Zgodnje učenje, sklepanje, povezovanje neznanih izkušenj z znanimi  je v predšolskem obdobju zelo intenzivno. Otrok tudi na podlagi širine besedišča ki ga uporabljajo ljudje v njegovi neposredni bližini, na podlagi izkušenj z različnimi materiali, z igro z zrelejšimi (največkrat starejšimi) vrstniki oz. odraslimi tvori povezave med živčnimi celicami v možganih, kar kasneje pripomore k njegovemu hitrejšemu razmišljanju, sklepanju, učenju … Otrok tako v tem času potrebuje čim več spodbud in predvsem sproščeno in čim manj stresno okolje. Glede na to, da je po tretjem letu vedno bolj socialno kompetenten ter odprt za odnose z vrtniki, ki postanejo zelo pomembni tako za igro kot za pridobivanje izkušenj sodelovanja ter medsebojnega dogovarjanja, komuniciranja z vrstniki, bi bilo zelo dobro, da hčerki omogočite stike z vrstniki. Kajti socialne veščine, ki se jih otrok nauči med vrstniki, mu jih odrasli zelo težko približamo. Odrasli namreč v odnos z otrokom vstopamo na drugačen način, smo za odnos odgovorni, medtem ko so odnosi z vrstniki  enakovredni, otrok se tukaj uči tudi prevzemati posledice svojih vedenj do drugega, prevzemati odgovornost za svoje besede, za vedenje … Zato je vrtec v tem predšolskem obdobju za otroka dobra priložnost, da se vsega tega nauči. Vkolikor otrok v vrtec ni vključen, bo zanj vstop v šolo bistveno težji kot za tiste, ki so se v odnosih z vrstniki že »udomačili«.

Pri vas pa vzdušje, kjer biva vaša hči, opisujete kot zelo drugačno od sproščenosti, družbe vrstnikov, igrivosti ter pridobivanja kar največje širine izkušenj. In ker je otrok zelo odprt za doživljanje čustev drugega, tudi babičino morebitno stisko zelo čuti. Tako kot vi kar ne morete vprašati, kaj se tam dogaja, čutite nelagodje, strah, mogoče tudi sram, kako močno ta čutenja doživlja šele vaša hči! In je povsem nemočna, ne ve, kako naj opiše vse, kar tam doživlja, kako strah jo je, ko je babica bolna in mora biti pozorna, da ni preglasna, ko ji mora pomagati čistiti, namesto da bi se sproščeno igrala in raziskovala svet okoli sebe. Kaj je tista neprimernost, mogoče sram, ki ju babica doživlja znotraj sebe, vidi pa jo okrog sebe kot umazanijo, ki jo je treba ves čas čistiti in pospravljati ? Kako boste vašo hči obvarovali pred tem vzdušjem in kakšno podporo potrebujete vi, da bi se z mamo o vsem pogovorili in vztrajali, da hči ne hodi več k njej v varstvo, dokler se situacija ne spremeni? Vkolikor boste težko postavili mejo materi, če se ob tem počutite nemočni in krivi, vam svetujem, da se pogovorite s strokovnjakom. Kajti tudi sami si verjetno želite biti ob svoji mami sproščeni, se z njo odkrito pogovoriti ne glede na njene reakcije. Vedite, da tudi vi lahko dosežete nasmejanost in sproščeno igro skupaj s hčerko in vašo mamo.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja