Nesramna sodelavka

Zanima me, če je to normalno, odraz razmer zaradi krize a kaj se dogaja v naših službah? Zaposlena sem v javnem sektorju, kjer je vedno več obveznosti, vedno bolj smo na slabem glasu, vedno bolj vsi pluvajo po nas kot da smo javno zlo in ne delavci. In potem so tukaj še težave na delu. Imam sodelavko, ki sem se ji zamerila. Je bistveno mlajša od mene, obnaša se kot da je šefica in je zelo arogantna, nikakor me ne prenese. Pri vodstvu ej dobro zapisana, zaradi tega, ker se je bojijo (je pomembna oseba tudi zunaj službe). Iritira me na vsakem koraku, zaradi narave dela moram veliko sodelovat z njo. Nje je sama hvala, bahanje, koliko naredi, moje delo kot da ni nič vredno. Tako sem razočarana in žalostna. Na licu mesta sploh ne morem govorit, rada bi ji marsikaj povedala, pa kar ne morem. Če bo šlo tako naprej ne bom dolg zdržala, službo pa nujno potrebujem!

Nasvet naše svetovalke:

Spoštovana gospa!

Kar nekaj zmede in dvomov je moč začutiti iz vašega pisma, pa seveda tudi strahu in zagrenjenosti. Pravite, da ste razočarani in žalostni. Mene pa zanima tudi, koliko ste besni in jezni ob vaši situaciji? Pravite, da delate, se trudite, pa svojega dela kar nekako ne znate unovčiti, tako kot bi se za dobro opravljeno delo spodobilo. Po drugi strani je tam sodelavka, ki zaradi prestrašenega vodstva uspe svoj prispevek pri delu veliko bolj unovčiti, ga pokazati kot pomembnejšega, večjega od vašega. In ta sodelavka vas ne spoštuje in z vami ne sodeluje, temveč vam meče »polena pod noge«. Vi pa ste žalostni in razočarani? Ob tem bi me zanimalo tudi, kakšno je vaše telesno počutje. Koliko ste utrujeni, naveličani, koliko mogoče zaradi oslabitve imunskega sistema pogosteje zbolevate oz. trpite zaradi glavobolov? To vas sprašujem zato, ker v vašem doživljanju manjka jeza, ki bi postavila stvari na svoje mesto! Gospa, v službi se vam godi krivica! In to krivica tako na družbenem nivoju (pravite, kako ste na slabem glasu kot uslužbenka javnega sektorja) kot tudi na medosebnem (v odnosu do sodelavcev in vodstva) ter tudi na čisto osebnem (da ne morete začutiti jeze, ki bi vam dala več energije za postavljanje osebnih meja).

Javni sektor v tem času doživlja ogromno pritiskov, mediji prikazujejo javne uslužbence na različne načine in sedeva ljudje si o vsem dogajanju ustvarjajo sliko na podlagi različnih informacij, največkrat pa tudi na podlagi lastnih izkušenj. In slabih izkušenj ljudi tako v zdravstvu, na različnih uradih, v šolstvu ipd. kljub vašemu prizadevnemu delu ne morete preprečiti. Niti zaključke, ki jih posamezniki iz omenjenih situacij povzamejo. Vedno pa drži, da sistem (tudi javni sektor oz. posamezna ustanova javnega sektorja) lahko preživi toliko časa, dokler je v tej organizaciji zadosti delovnih in prizadevnih ljudi, ki jim ni vseeno za sodelavce, za uspešno opravljene delovne naloge ter za druge odgovornosti, ki jih kot institucija imajo. In poslabšanje razmer v javnem sektorju, večji pritiski z vseh strani ustvarjajo situacijo za tiste, ki se znotraj sistema borite za njegovo ohranjanje, še toliko težjo. Če bi bilo večini uslužbencev vseeno in bi si drznili delati slabo in počasi oz. se samo bahati, kaj da so naredili, narediti pa ne veliko, bi takšni sistemi brez zunanje pomoči razpadli. Tako da so vsi pritiski na javni sektor (kot tudi na druga podjetja) velika preizkušnja za vse zaposlene. Kajti vkolikor se zaposleni ne boste znali zavarovati in boste izgorevali, na račun vašega dela pa se bo lahko nekdo drug zgolj bahal s tem, koliko naredi in kako je pomemben, boste sistem ohranjali pri življenju. Seveda je vloga vodstva, da poskrbi, da so vloge in delovne naloge v organizaciji jasne in da se kvaliteta posameznikovega dela lahko preveri. Žal pa pogosto temu ni tako. Javni sektor kot način organiziranosti delovnega okolja pogosto predstavlja poligon merjenja moči med vodstvom (zunanjimi pritiski države) in zaposlenimi, kar se vedno pogosteje odraža tudi v odnosih med sodelavci. Merjenje moči pa je vedno odraz strahu, ki se kaže v pritisku, sprenevedanju, prelaganju odgovornosti … Kaj tukaj lahko storite vi, zase?

Pomembno je, da veste, da so odnosi, kjer gre za ustrahovanje ter merjenje moči, zelo naporni in da boste potrebovali sogovornika, pomoč, kjer si boste napolnili baterije, da se boste lahko sploh ohranili na delovnem mestu. Vkolikor je sodelavka zagrenjena in nezadovoljna ter želi svoje nezadovoljstvo s kritiko pripisati vam, se morate potruditi, da ji to ne bo uspelo. Kajti vi sami veste, koliko energije vložite v delo in pri čem ste uspešni, kje pa bi mogoče lahko opravili več oz. hitreje. To sami veste, kritike in negodovanja s strani sodelavke ne potrebujete. Vkolikor pa sodelavka pritiska na vas predvsem posredno, prek opravljanja, pritoževanja vodstvu, pripisovanja vaših zaslug sebi, to njeno vedenje govori nekaj o njej in ne o vas. Govori o njenem načinu soočanja s stvarmi, ki jih mogoče ne zmore, to je način uveljavljanja moči nad vami, tudi nad vodstvom s funkcijo tudi zunaj službe, njena nesposobnost sodelovanja in prevzemanja odgovornosti za svoje(ne)delo. Vaš del odgovornosti je, kako se boste postavili zase in koliko njenih očitkov ter neprimernega vedenja boste ponotranjili ali si pustili do živega, po domače rečeno. Ni vam treba potrditev za svoje delo iskati pri sodelavki. Vaše delo bo ocenilo vodstvo, ko mu ga boste predstavili. Ali lahko stopite do vašega vodje in mu razložite situacijo? Ne z obtoževanjem sodelavke, temveč z vašim občutkom, da vaše delo ni cenjeno, kljub temu da se zanj zelo trudite, če je možno, prikažite tudi rezultate. Vodstvo bo tisto, ki vam bo znalo pri tem svetovati oz. vas bo usmerilo. Vedeti pa morate, da tudi na odgovore vodstva ne morete vplivati. Vse, kar lahko naredite, je, da si izborite čas, ko boste lahko svoje naloge/svojo delovno uspešnost predstavili. In takrat, ko boste vi pri sebi prepričani, da ste dali vse od sebe in da ste delali dobro, ko boste brez strahu stali za svojim delom in ga lahko zagovarjali, takrat vas bodo tudi drugi ocenjevali drugače. Dokler pa boste dvomili, če ste se dovolj potrudili, če je vaše delo zadosti vredno, če ste naredili dovolj, toliko časa boste od drugih namesto potrditve dobili kritiko … Kakšno pomoč in okrepitev torej vi potrebujete, da boste lahko prepričani v svoje delo in delovno uspešnost ne glede na odzive sodelavke? Pomembno namreč je, da vi svoje delo opravljajte tako dobro, da boste vi z njim zadovoljni in da boste vašo kvaliteto dela brez slabe vesti zagovarjati tudi pri vodstvu.

In še nekaj. Dokler boste s sodelavko vztrajali na odnosu merjenja moči, boste verjetno zelo pod stresom. To je namreč njen način vzpostavljanja odnosov, sploh če s strani vodstva čuti podporo (pa čeprav ima podpora zaledje v strahu). Če se tudi vi spustite v odnos z njo na tak način, se ne boste počutili boljše. Ne dokazovanje njej, ne umik in kuhanje zamere, ne razmišljanje o maščevanju, ne pridobivanje somišljenikov in njenih »nasprotnikov« vam ne bo olajšalo situacije. Vi boste morali do nje pristopiti s sodelovanjem. Ji povedati, kaj doživljate in česa ne boste dopustili. Vendar govorite lahko samo o sebi. Da ne boste dopustili, da bodo njene besede pri vas padle na plodna tla, da zaradi njenih besed ne boste delali še več ali se dokazovali, da ne boste vzeli resno tistega, kar za vas ne drži, in da pričakujete, da bo tudi ona našla toliko poguma in se z vami iskreno pogovorila o stvareh, ki so vama začele odnos obremenjevati. Pogovoriti pa se boste morali takrat, ko se boste čutili dovolj močni, da se ne boste prestrašili njenih besed, njenih reakcij, njenih obtožb mogoče. Ter da se istočasno ne boste pustili odgnati v primeru, da sodelavka ne bo pripravljena prevzeti odgovornosti za svoje besede in vedenja ter da se bo pričela sprenevedati, odmikati od teme, se umakniti v tišino … Šele ko boste te osnovne razmejitve med tem, kar vi čutite pri sebi, in tem, česar vas je strah zaradi reakcij in vedenja drugih, postavili tudi v praksi in ko se boste čutili okrepljeni in prepričani vase, takrat je smiselno, da razmišljate o menjavi službe, če vam to delovno mesto ne prinese dovolj zadovoljstva in osebne izpolnjenosti. Kajti v primeru, da iz službe in teh strupenih odnosov »pobegnete«, se iz tega ne naučite veliko in zelo verjetno je, da se boste tudi v naslednji službi ali delovni organizaciji znašli v podobnih situacijah. Postaviti zase se boste namreč morali slej ko prej. Zaupanje vase in v svoje delo boste ravno tako nujno potrebovali, kamorkoli boste odšli in kjerkoli se boste zaposlili v bodoče.

Glede vašega razočaranja nad tem, da sodelavki na licu mesta ne zmorete nič reči, pa naj vam povem, zakaj. Ko imamo v situaciji povsem prazno glavo, ko ne najdemo pravih besed, se lahko kar tresemo, jecljamo ipd., govorimo o izjemnem stresu, ki ga doživlja naše telo. In glede na zgradbo in delovanje naših možganov lahko rečemo, da v stresu, kot ga vi doživljate v odnosu s sodelavko, možganski centri, kjer potekajo t. i. kognitivne funkcije – torej razmišljanje, sklepanje, iskanje ustreznih rešitev – sploh »ne deluje«. Tudi sam pretok krvi, zraka in energije, ki jo možgani potrebujejo za delo, do omenjenih centrov v prefrontalnem korteksu možganske skorje (pri čelu glave) niti ne pridejo. Bolj osnovni, primitivni deli možganov, ki si jih delimo z drugimi živalskimi sesalci, so v stresu tako aktivni, da je aktivnost v više razvitih delih možganov, prefrontalnem korteksu, zanemarljiva.  In zaradi stresa reagiramo kot živali v stiski – po principu boj ali beg (torej neko vedenje, akcija, prepir, obtoževanje ali pa dobesedni umik, umik v molk). Tretja možnost je tako imenovana »zamrznitev«, ki jo tudi živali uporabljajo v življenjsko ogrožajočih situacijah – da delujejo, kot da so navidezno mrtve in se s tem skušajo rešiti. Pri človeku pa je reakcija telesa zelo podobna kot jih opisujete vi. Mišljenje je torej ovirano, deluje, kot da ne veste točno, kaj bi v tistem trenutku, in lahko samo nemo ostajate v situaciji, kjer vas drugi »ogroža«. Da bi se torej lahko konstruktivno pogovorili s sodelavko, se morate najprej pomiriti, sprostiti in sploh znižati osebni stres do te mere, da boste lahko ubesedili vse, kar bi ji želeli sporočiti. Zato predlagam, da si vi izberete primeren trenutek in stopite do nje in da ne čakate zopet neke situacije, ko se bosta sporekli. Podobno tudi za pogovor z vodstvom. Če sebe ne boste zmogli umiriti do te mere, da bi se lahko konstruktivno pomirili, vam svetujem, da se pogovorite s strokovnjakom. Kajti odkriti bi bilo dobro, kako uspe sodelavki v vašem telesu vzbuditi tako močno stresno reakcijo. Katera občutja zavrženosti, nepomembnosti in nemoči vam prebudi? Sigurno gre za občutja, ki ste jih doživeli kot nemočni otrok in jih z občutji otroka še vedno doživljate. Sedaj pa ste odrasla gospa in boste morali najti mehanizem, kako se sami lahko pomirite v teh trenutkih, ki za vas kot odraslo osebo niso življenjsko ogrožajoči. Ta naloga je težka, zato boste potrebovali kar nekaj poguma. Ne dvomim pa, da vam ne bi uspelo.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja