Vzpostavitev preventivnih programom na področju krepitve duševnega zdravja

KONTAKT

Koordinacija projekta

RAZVOJNA AGENCIJA ZGORNJE GORENJSKE
Urška Luks, vodja projekta ANIMA SANA

Spodnji Plavž 24e, 4270 Jesenice
Telefon: 04 581 34 17
E-pošta: urska.luks@ragor.si
www.animasana.si

NORWAY GRANTS - povezava

Naporni prazniki

30. december 2015 do NaN.  

Verjetn bo slišati grozno, ampak imam občutek da nism edina. Enostavno, ves ta kapitalizem in to slavje ob vseh praznikih, pa shopping in vsa ta norija me ubija. Zdi se mi, da sploh več ne praznujemo ampak samo norimo. Tudi pri nas jetako in zato enostavno sovražim praznike. Z možem imava dva vrtčevska otroka, ki sta zelo naporna, in to še sploh med prazniki. In takrat je vedno vse na nogah, kuha se, peče, vsi norijo po hiši. Hiša je kot železnica, kjer se vse dere in nori po bajti. Imamo ogromno žlahte, tako on mož kot jaz in dogovorjeno je, da se zberemo pri nas in imamo ogromno pojedino. In to je res veliko ljudi, vsak nekaj prinese, ampak še vseen je treba skordinirat, pa pospravit vse, pa prinest stole, mize, pa še beštek in krožnike, pa seveda skuhat za tako maso odraslih in otrok. Želim si, da bi prazniki čim prej minili, utrujena sem že dva tedna prej. Enostavno mi to ni božič, niti prazniki. Pa tudi stane kar nekaj, pa vsak bi nekaj svojega jedel, ali pil. Pa še te razne diete in shujševalne. A mate kak nasvet kako si stvari spremenit, ker nimam več živcev se tega it.

 

Nasvet naše svetovalke:

 

Spoštovana gospa!

 

In vašega pisma je zaslutiti, kako močno imate vsega dovolj. Dovolj pritiskov, dovolj hitenja, dovolj vpitja in zadolžitev, ki jih je »treba« izpeljati. Treba sem dala v oklepaj, saj deluje vse skupaj za vas večja nuja in prisila kot določena delovna naloga v službi. In to še celo takrat, ko naj bi imeli čas zase, ko naj bi se umirili in se posvetili sebi in svoji družini, ko vam ne bo treba iti v službo, takrat je pred vami še večja preizkušnja kot ostale dni. Preizkušnja, ki od vas terja ogromno napora, prilagajanja, zadržane jeze (npr. zakaj moram vse to narediti jaz in zakaj mi nihče ne pomaga), strahu (ali bodo vsi zadovoljni, ali bom pripravila dovolj in koordinirala vse potrebno), napetosti ob vsem hrupu in množici ljudi … Boste rekli, še dobro da so novoletni prazniki le enkrat na leto. Ampak to ni tisto, kar si želite, je res? Želeli bi si praznovati v miru, brez vseh teh obveznosti, pa niti ne veste, če to lahko dosežete. In zato ste upravičeno besni na vse skupaj. Kaj lahko torej storite?

 

Kljub temu da se časi spreminjajo, da se je včasih božič praznoval zelo drugače kot danes, z veliko manj trušča in vika ter krika, bolj usmerjeno v družino, v druženje ob jaslicah, tudi v obiskovanju cerkve …, je danes novoletno in božično rajanje razpotegnjeno že v november, lučke so povsod, iz nakupovalnih centrov se sliši božična glasba, po drugi strani pa se nam zdi, kot da smo tistega pravega praznika kar oropani. Kako to?

 

Prazniki, ki prihajajo, prinesejo s seboj tudi določene preizkušnje, ki jih sprejmemo nehote. Praznično obdobje je tisto, ko smo več časa skupaj, ko si pridemo tudi čustveno bliže in ko si imamo čas povedati stvari, ki nas zbližujejo, medsebojno povezujejo in pokažejo drug drugemu, da smo si naklonjeni, da se imamo radi. Oče in mama sta tista, ki uravnavata vzdušje v družini, še posebej takrat, ko je celotna družina zbrana. In božič je predvsem družinski praznik. Praznik medsebojne povezanosti, iskrenega občutka sprejetosti in predvsem notranjega miru. In bolj ko smo se od svoje družine oddaljili, manj ko smo imeli med letom časa drug za drugega, več vsebin, tudi bolečih, se je nagrmadilo in bodo prišle na dan ravno takrat, ko bomo imeli drug za drugega več časa (npr. otroci bodo hoteli več pozornosti zase, ne bodo se želeli sami obleči, tarnali bodo, da jim hrana ni po godu …). Tako so prazniki, vsaj na začetku, dokler se tudi v družini drug z drugim ne uglasimo, bolj naporni kot drugi dnevi.

 

Tako kot pri vsaki stvari, ki nam je pomembna, tudi praznikov ne moremo prepustiti spontanosti. Vsak v družini bo prispeval svoj del, da bodo prazniki lahko potekali čim bolj usklajeno, brez neprijetnih presenečenj in prevelikega bremena za posameznika, torej za vas. Kljub temu da so vaši otroci še majhni, še ne hodijo v šolo, naj skušajo pomagati pri tem, da boste božič in praznike preživeli kar čim bolj polno. Koliko lahko pomagajo pri pospravljanju skupnih prostorov, predvsem svojih igrač in drugih stvari? Se sami oblečejo, umijejo, pomagajo pri okraševanju božičnega drevesca, pri pripravi prazničnih dobrot …? Ravno zato, ker so vaši otroci še majhni, še toliko bolj potrebujejo ob sebi umirjenega očeta in mamo. Ali jim znotraj trušča, vpitja ter tekanja, ki bolj spominja na izredno stanje, lahko zagotovite v sebi mirno mamo in očeta?

 

Vzdušje miru lahko starši zagotovimo v družini zgolj tako, da se sami najprej notranje umirimo. Da prenehamo hiteti, temveč se ustavimo in pogledamo, katere stvari so nam res pomembne. Kaj je tisto, kar nas z drugim res zbližuje. Pa to niso nujno lučke, božične pesmi in polna hiša sorodnikov ter zvrhana miza hrane. Lahko je to sprehod po gozdu, skupna družabna igra, medsebojni pogovor, kjer se spomnimo ganljivih trenutkov, objem, stisk roke, skupna priprava božičnih piškotov ali kake druge dobrote, pri čemer je namen skupen čas in uživanje drug ob drugem, ne pa kako bodo piškoti spečeni in če bodo slastni. Predvsem pa je pomembno, da tukaj vemo, kdo naša družina je in kdo bo tisti, s katerim želimo preživeti božič. Pravite, da imate moža in dva predšolska otroka. To je vaša družina. In za vašo družino lahko organizirate umirjen in topel božični večer, božični dan. Vsi sorodniki, razširjena družina, prijatelji, ki vnašajo ves ta nemir v vašo hišo, naj bodo v drugem planu. Tukaj je treba ločiti med svojo družino in trenutki povezanosti in bližine, ki jih želite doživeti in si jih zapomniti do naslednjega božiča oz. še dlje (tisto, za kar želite, da bi tudi vašim otrokom ostalo v spominu kot božič), in tisti drugi del – veselo, tudi naporno druženje s sorodniki.

 

Pri sprejemanju drugih, vaših prijateljev, znancev in sorodnikov v hišo je treba postaviti strukturo. Ne vem koliko vam bo uspelo to narediti že letos, saj so prazniki že pred vrati. Lahko pa se odločite, da so to vaši zadnji naporni prazniki in bodo vsi prihajajoči dela prosti dnevi, ko se boste družili s prijatelji in sorodniki, drugačni. Ko torej povabite ljudi v svojo hišo, jim je treba povedati, kdaj naj pridejo. Kdo bo kaj prinesel s seboj, saj ni treba vedno vam poskrbeti za vse. Dogovorite se torej kdo vam bo pomagal pripravljati hrano, solate, sladice, kdo bo poskrbel za pripravo prostora, kdo bo postavil vse stole, mize, kdo bo prinesel pijačo, ... S svojimi sorodniki boste govorili vi, z moževimi bo govoril mož. Medtem pa se boste vi najprej z možem dogovorili, kdaj bi želeli odpreti svoja vrata za njih in koliko časa ter na kakšen način ste jih pripravljeni gostiti. Kajti šele takrat, ko vi povabite nekoga v svoj dom, ste ga lahko tudi veseli. In šele takrat, ko vi poveste svoja pričakovanja glede pomoči in medsebojnega sodelovanja, so vam obiski lahko v veselje. Prej pa doživljate zgolj pritisk in napetost, saj je tako veliko stvari nedorečenih in zato za vas nepredvidljivih, napornih.

 

Z možem se pogovorite o tem, da ste sicer naklonjeni srečevanju in druženju z njegovo in vašo razširjeno družino (če to za vas drži), vendar ne na način, kot ste to počeli do sedaj. Torej druženje v bodoče lahko poteka tudi izven doma, med počitnicami, ne z vsemi vašimi in njegovimi sorojenci z družinami naenkrat, temveč ob različnih priložnostih (npr. z enimi preživite skupaj praznovanje rojstnega dne, z drugimi greste skupaj smučati, z nekaterimi taboriti med počitnicami, ali na morje). Tudi praznovanja so lahko enkrat v vaši hiši, drugič pri komu drugemu doma. Za nobeno praznovanje ni samoumevno, da mora biti pri vas in da morate biti vi gostitelj. Pa to ne pomeni, da jih zavračate. Ne, zgolj želite si izboriti prostor in čas, kjer bi se s sorodniki počutili dobro, kjer ne bi bili napeti zaradi vse organizacije dogodka oz. ne bi imeli na ramenih vseh stroškov praznovanja. Če boste torej prisluhnili sebi in se z možem zedinili, da tako kot vašim sorodnikom, tudi vam za praznike pripada oddih in sproščenost, potem boste to lažje zaživeli tudi v svojem domu.

 

Predvsem pa je pomembno, gospa, da se vprašate, koliko je medsebojno prilagajanje med prazniki odraz stiske, da si vi ne upate vzeti časa zase in se bojite, da bi se zamerili širši družini. Koliko je vsa ta hrana in vsa ta skrb za druge odraz želje, da bi vas sprejeli v moževo družino, tudi v svojo, da bi s tem dobili občutek, da jim pripadate, da ste sprejeti, da vas bodo pohvalili? Pa vi res tako zelo potrebujete ta občutek sprejetosti znotraj razširjene družine in res verjamete, da jo boste dobili z zvrhano mizo, ki jo boste za njih pripravili? Moževa družina vas bo ali ne bo sprejela kot njegovo ženo ne glede na to, koliko jih boste vi stregli za božič. V kolikor imate občutek, da se je potrebno pred moževo družino izkazati, se truditi za njih, kuhati in jih streči, bolj ostaja tukaj občutek, da ste zgolj s tem da ste tam, naredili premalo. Da se morate še izkazati, pokazati da ste dovolj dobri za moža. In če se vas nehote ceni toliko, kolikor boste moževi družini dali, je to tudi zanj žalitev. S tem nehote dobi sporočilo, da ne sprejemajo v družino nekoga, ki ga on ljubi in s tem tudi njega ne vzamejo resno. To so boleče vsebine in prav je, da se o tem z možem pogovorite.

Kajti sprejetosti v družino se ne kupuje s popolno hotelsko oskrbo za vse sorodnike.

 

Vse postavljanje, bahanje in prevzemanje odgovornosti za toliko ljudi, pomeni lahko predvsem eno veliko stisko in željo po sprejetosti, ki pa ni odvisna od vas in vašega vložka v smislu zvrhane mize dobrot. Tistega prostora v vaši družini, tiste topline, ki jo čutite drug do drugega, se ne da kupiti, niti se je ne da pričakati s polno mizo, z upoštevanjem vseh mogočih diet in drugih prehranskih navad. Povezanost družine temelji najprej na iskreni medsebojni komunikaciji, brez prikritih dvojnih sporočil (npr. da mislite eno, poveste pa drugo oz. priredite informacijo zgolj zato, da se drugi ne bi prestrašil tega, kar mu želite povedati.). Da ste do drugih lahko iskreni in spoštljivi hkrati, pa morate najprej seveda prisluhniti sebi in si priznati, koliko ste pripravljeni garati za praznike, koliko odgovornosti za slavje lahko prevzamete, kdaj ste utrujeni in si želite počitka … Najprej morate torej poskrbeti zase.

 

Ko pa govorimo o odnosih znotraj odraslih otrok v širši družini, izhajamo iz tega, koliko so bili starši sposobni poskrbeti za to, da so brezpogojno ljubezen kazali do vseh svojih otrok. Tako da otroci tudi kot odrasli čutijo, da so za starše enako pomembni in kot taki vsi brezpogojno ljubljeni. Vkolikor starši tega niso bili zmožni, je naloga za odraščajoče otroke bolj zahtevna. Prav je, da odrasli otroci v iskrenem medsebojnem pogovoru (predlagam da brez navzočih zakonskih partnerjev) sklenejo, da kljub razlikam, ki so jih mogoče občutili s strani staršev in njihovega pristopa tekom odraščanja želijo, da le-to ne vpliva na njihove odrasle odnose. Lahko se odločijo, da bodo medsebojno vzdrževali spoštljivo in ljubečo komunikacijo. Odgovornost za to pa nosijo vsi, enakomerno. Torej boste lahko z iskrenim pogovorom in vztrajanjem pri tem, da vi niste dolžni poskrbeti za druge, niti niste dolžni nuditi moževim sorodnikom svojega doma za železniško postajo in odigravanje vseh mogočih napetosti, tekmovalnosti in dokazovanja, naredili bistveno več za vse, kot pa da jim postrežete s polno mizo.

 

Želim vam torej, da bi vaš božič in vaši prazniki minili v znamenju čim večjega notranjega zadoščenja in umirjenosti. Poskrbite zase, da se ne boste obremenjevali z zunanjimi stvarmi (kaj postreči, kako pripraviti, ali imate vsega dovolj za goste), temveč da se boste osredotočili na svojo notranjost (kaj doživljate, kaj lahko storite, da si boste več zaupali, kako lahko vključite družino v skupno pripravo obeda, da boste imeli pomoč in da se boste ob tem sprostili, kaj bi želeli sporočiti otrokom ob tem vašem skupnem preživljanju prostih dni, …). In ko boste pri sebi vedeli, da ste naredili vse, kar je v vaši moči, da poskrbite za svoje dobro počutje, za svojo zmožnost iskrenega nasmeha in sproščenega pogovora tudi z drugimi, takrat šele ste naredili največ, da bodo vaši prazniki res praznični.

 

Vse dobro vam želim in srečno v novem letu!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja

 

« nazaj na seznam
Ta spletna stran je nastala s finančno podporo Norveškega finančnega mehanizma. Za vsebino te spletne strani so odgovorni izključno projektni partnerji v projektu ANIMA SANA - (nosilec projekta: Razvojna agencija Zgornje Gorenjske) in zanj v nobenem primeru ne velja, da odraža stališča Nosilca Programa Norveškega finančnega mehanizma.