Ženina panika

Zanima me, kam naj se obrne žena, ki ima težave s paničnimi napadi. Ker ima tudi zdravstvene težave, smo najprej mislili, da so težave s srcem, vendar so zdravniki rekli, da je psihično. Prične težko dihat, srce ji razbija, poti se in pravi da bo umrla. Res se bojimo. Ne znamo pomagat. Potem se zapre vase, pa ne govori, in potem se spet ponovi.  Vedno večkrat. Pa vedno ko je med ljudmi, tudi z družino. Ampak se že tako vseh izogiba, še bolj izolirat se ne more. Ne vem če je to rešitev. A bi zdravila pomagala? Saj k psihiatru je že šla?

Nasvet naše svetovalke:

Spoštovani gospod!

Kako težko vam je, ko opisujete to ženino stisko. Povsem ste nemočni, skušate najti način, kako ženo obvarovati pred doživljanjem vseh teh težkih čutenj, predvsem strahu in prave panike z vsemi pripadajočimi telesnimi senzacijami. Pa kar nikoli ni in ni dovolj. Vedno bolj se prilagajate, se ji prilagaja cela družina, ženina stiska pa kar ostaja. Vas to že prav jezi in se sprašujete, pa kaj se sploh še da narediti, saj je gospa tudi psihiatra že obiskala.

Panični napadi, kjer posameznik doživlja intenziven stres, ki se odraža tudi na telesu, so vedno bolj pogosti in veliko ljudi spremljajo v najbolj nenavadnih situacijah; največkrat tudi tam, kjer naj bi se počutili udobno in varno – npr. v družini, ob partnerjih, celo v intimnih trenutkih. Panika se lahko kaže kot srčni napad (spremlja jo hitrejše in močnejše bitje srca, povečan krvni tlak) ali kot dušenje (prizadeti težko diha, čuti tiščanje v prsih in njegovo dihanje zato postane vedno bolj plitko in hitro, kar stisko še poveča), kot slabost (kjer poleg slabosti posameznik lahko čuti tudi bolečine v trebuhu, siljenje na bruhanje, tiščanje na blato/vodo), kot močno potenje oz. hladno ali vroče oblivanje. Poleg naštetega jo spremljajo še vrtoglavica, drgetanje, občutki mravljinčenja, medtem ko prizadeti doživlja predvsem občutek izgube nadzora nad seboj, močan strah, da se mu bo zmešalo, da bo umrl, da bo kar vsega konec. Simptomi se hitro stopnjujejo, stiska narašča, posameznik doživlja intenziven občutek nevarnosti, ki ji ne more uiti. In največkrat se niti ne zaveda točno, kaj je pripeljalo do teh grozečih občutij in telesnih odzivov, vendar se v strahu, da bi se le-ti ponovili, prične vedno bolj izogibati vsem situacijam, ki jih s paniko povezuje. To umikanje pa lahko močno okrni njegovo življenje in življenje celotne družine, kar lahko povzroči, da se paniki priključijo tudi druge stiske (občutki zapuščenosti, depresivnosti, nemoči, temeljne ogroženosti in nezaupanja do zunanjega sveta).

Kaj sploh lahko naredite? Panični napadi so velika preizkušnja tako za tistega, ki se z njimi sooča, kot za celotno njegovo družino. Strahovi, ki so lahko prisotni tudi povsem na nezavedni ravni, tako popolnoma prevzamejo kontrolo nad človekom ter mu zaradi izjemnega stresa in preplavljenosti s stresnimi hormoni v tistem trenutku onemogočajo, da bi si z razumom lahko pomagal. Največkrat so torej napadi povezani s hudo stisko, do katere prizadeti pogosto z mislimi nima dostopa. Zato je takrat zelo pomembno, da ima oporo v nekom, ki mu zaupa. Boste zdržali to ženino stisko in ji stali ob strani?

Vaša žena in vsi odrasli, ki ji boste v oporo, si lahko pomagate na različne načine. Lahko si pomaga predvsem z umirjenim, globokim dihanjem takrat, ko dobiva občutek vedno večje stiske in vseh telesnih simptomov, ki sledijo (drgetanje, slabost, potenje, …). Osredotočena naj bo zgolj na vdih in izdih in naj bo pozorna, da je ogrožajoče misli ne preplavijo (npr. »konec je z mamo«, »ne že spet«, »meša se mi«, »joj, ne morem več dihat, dušim se« …). S t. i. STOP tehniko si lahko pomaga zaustavljati te misli na zavestni ravni in skuša vso pozornost preusmeriti na dihanje. Verjetno ji bo zelo pomagalo, da bo ob njej odrasla oseba, ki bo uspela ohraniti mirno kri in ji bo lahko prigovarjala in jo vodila, naj skuša le dihati in se odvrne od črnih misli. Pomagate si lahko tudi na način, da si preberete čim več gradiva o paniki in njenih simptomih; tako bo gospa vedela, da ko se bo napad ponovil, ga lahko obvlada, da ne bo umrla in predvsem, da si lahko veliko pomaga tudi sama. V pomoč so lahko tudi športne aktivnosti, predvsem joga in druge tehnike, kjer se lahko nauči avtogenega treninga ter drugih tehnik, kjer se sooča s svojim telesom, ki ji želi sporočiti vse groze, ki so v njem, in nima besed, da bi spregovorilo. Veliko se da pomagati tudi z izogibanjem kavi, alkoholu in kajenju, ki lahko občutke panike še povečajo. Skupaj si izdelajta plan, kaj lahko gospa konkretno naredi, ko se panika pojavi (koga lahko pokliče, se usede, si ponavlja določene pozitivne misli, kako se lahko umiri), tako da se bo čutila opolnomočeno. Z zdravljenjem pri psihiatru naj nadaljuje, priporočam pa tudi psihoterapijo. Zakaj?

Če pogledamo še nevrološki vidik paničnih napadov, se pomembne reakcije vršijo v limbičnem predelu možganov, ki je odgovoren za čustveni odziv nad zaznavanjem našega zunanjega okolja. Amigdala je del možganov, ki je odgovoren za zaznavanje močnih čustev, in njena aktivnost je največja takrat, ko se počutimo ogrožene. Amigdala sporoči avtonomnemu živčnemu sistemu (živčnim celicam, ki jih ne moremo zavestno kontrolirati), da je treba ukrepati, in to sproži telesne spremembe, kjer se telo odzove na način, da se lahko umaknemo, zbežimo, ali se pripravimo na boj, napad ali pa nas stres povsem ohromi. Amigdala je del možganov, ki ga imamo razvitega kot zelo majhni otroci in nimamo vpliva na to, kaj vse je sprožilo naše močne telesne odzive. Druga pomembna možganska struktura znotraj limbičnega predela je hipokampus, ki naša doživljanja zna umestiti v čas in prostor (torej nam sporoči, ali se neka nevarnost za nas res trenutno dogaja in moramo ukrepati, zbežati, se postaviti zase, utihniti ipd. ali pa smo se le spomnili nekega dogodka, ko smo bili v nevarnosti, npr. ko nas je lovil pes, ko smo imeli prometno nesrečo …). Problem pa nastane, ker se hipokampus v razvoju otroka razvije šele pri treh letih ali kasneje. Vseh čutenj v času pred tem, ko smo se počutili ogrožene ali smo imeli negativne izkušnje, si tako ne moremo zapomniti, niti jih ne prepoznamo na zavestni ravni. Istočasno pa se naš čustveni svet, naša amigdala, močno aktivira in sproži v nas pravo »katastrofo« ali smrten strah in druga zelo ogrožajoča čutenja ter telesne simptome, čeprav nimamo spomina, ki bi nam povedal, česa smo se tako prestrašili. Posameznik pa se lahko niti ne zaveda, kaj se mu dogaja, samo potegne ga v vrtinec močnega doživljanja, kjer izgubi kontrolo nad seboj … Eden od načinov odražanja stiske, ki ima izvore v zgodnjem otroštvu in jo prikličejo situacije, ki na videz nimajo nobene smiselne povezane s to stisko, je panika. Posameznik tako vedno znova nehote prihaja v situacije, ki v njem »sprožijo« ta težka čutenja. Kar ga sili, da se z njimi sooči kot odrasel človek, s pomočjo strokovnjaka.

Včasih se zgodi tudi, da kot odrasli doživimo zelo travmatične izkušnje (vojno, nasilje, zlorabo ali druge obtožujoče dogodke), ki so za nas tako boleče, da se zavestno pred njimi zavarujemo tako, da ne čutimo groze in težkih čutenj (strahu, sramu, ponižanja, prave groze), ki te dogodke spremljajo. Sprejmemo jih zgolj kot del življenja, na katerega skušamo namerno pozabiti oz. se v te spomine ne poglabljamo. Včasih nam jih na zavestni ravni tudi uspe pozabiti. Lahko pa o njih lahko celo govorimo, kot da so povsem vsakdanji dogodki, jih opišemo povsem brez občutkov strahu, groze, sramu. Vendar s tem travma ni razrešena in dogajajo se nam situacije, kjer vedno znova prihajamo do takih izkušenj, doživljamo močan strah, grozo, sram. Če se le-temu uspemo izogniti, se lahko zgodi, da se te travmatične vsebine, predvsem v obliki močnih čustvenih reakcij, pojavljajo pri naših otrocih, lahko celo vnukih (medgeneracijski prenos travme so znanstveno dokazali mnogi raziskovalci). Kajti zlorabljajočo izkušnjo lahko pustimo za seboj zgolj na način, da jo v varnem odnosu, ob opori strokovnjaka najprej podoživimo in se z njo soočimo. Doživeti in preživeti travmo pa pomeni, da jo doživimo na več nivojih – s čutili (kaj smo takrat občutili z vidom, sluhom, vonjem …), s sliko (imamo konkreten spomin na dogodek), vedenjem ob tem dogodku (kaj sem naredil takrat), močnimi čustvenimi vsebinami ter pomenom (zakaj torej se nam določene vsebine ponavljajo). Šele takrat se lahko v celoti razbremenimo, pustimo izkušnjo za seboj in začutimo, da nam le-ta izkušnja več ne more spodnesti tal pod nogami.

Ob doživljanju paničnih napadov tako posameznik čuti močne afekte (močna čustva), doživlja telesne simptome (slabost, tresenje, vrtoglavico), medtem ko zelo težko prepozna, kaj konkretno je sprožilo situacijo (zato se začnejo mnogim dogodkom izogibati), ne vedo, kako naj si pomagajo z vedenjem in zakaj so se tako odzvali (kakšen pomen ima ta močan čustveni odziv zanje). Obravnava panike je torej dolgotrajen proces, ki se ne more zgoditi brez motivacije posameznika in zaupljivega odnosa s strokovnjakom.

Iz povedanega sledi, da je gospa res v stiski in da je njeno doživljanje treba vzeti resno. Gospod, vi pa ste tisti, ki ji lahko pomagate, da bo namesto strahu ob vas začutila varnost in bo z vami spregovorila o svojem doživljanju in vseh strahovih, ki jih trenutno še ne zna umestiti. Niste namreč napisali, koliko ste se z ženo že pogovarjali o tem, kar doživlja in koliko ima sploh poguma, da bi raziskovala te vsebine, ki jo zaradi močnih čustvenih stanj vedno bolj hromijo v njenem življenju. Ne vem tudi, koliko ste vi pripravljeni z njo te vsebine deliti.

Vsekakor predlagam, da si poiščete strokovnjaka, ki vam bo stal ob strani in s katerim boste lahko raziskovali vaše doživljanje ob ženi in predvsem njeno doživljanje ob vas. Kajti vi ste tisti, ki ji lahko nudi največ opore in spodbude, da stopi na pot raziskovanja nje same ter posledično tudi vašega odnosa z njo. Mogoče boste tako vi kot ona našli v svoji življenjski zgodbi bolečine in strahove, ki ste jih vi ali pa vaši starši pometli pod preprogo in se s tem niste ukvarjali. Priporočam, da jih raziščete, se posledično medsebojno tesneje povežete in stopite korak naprej od strahov, ki vas bremenijo, na pot dobrega poznavanja sebe in obvladovanja vsebin, ki so vas ohromile in prizadele takrat, ko se še niste mogli braniti pred njimi.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja