Ločitev staršev

Jaz pišem zato k nimam komu povedat, bom pa znoru!!! Moja dva se ločujeta. Doma je eno samo rjovenje, kreganje pa tiha maša. Mami se boji, da ji bo ta star vse pobral in še označil, da ni gladka. Foter ima po mojem drugo. Mami ves čas najeda, bojim se, da jo bo ta star udaru. Skrivata si stvari, nikol ne vem kdaj kdo pride dam in kakšno bo stanje. Res nočem da se okrog govori, da sta moja dva znorela. Pa imela sta že te scene, sam zdej je slabš. Pa gadn mi je zarad valete in tega novoletnega sranja v šoli, a bosta šla kok si bosta dajala podtalne, da nam poj sam tm… A se da kej sploh narest?!

Nasvet naše svetovalke:

Spoštovani gospodič!

Drznila si bom uporabiti tikanje. Glede na to, da praviš, da je valeta pred tabo, sklepam, da obiskuješ 9. razred OŠ. Ta odgovor vzemi kot pogovor, spodbudila pa te bom, da si poiščeš tudi pogovor v živo, z nevpleteno osebo. Pomagaš pa si lahko s spodnjimi smernicami.

Namreč to, kar opisuješ, je res noro in verjamem, da se ti misli kar podijo po glavi. Doma je vedno bolj napeto, nepredvidljivo, ne veš, kako se odstraniti iz tega osjega gnezda. Ni ti vseeno za to, kar se dogaja, strah te je, ali bodo prepiri staršev imeli daljno ročne posledice, da se bosta ločila, ali pa se bo to turbulentno obdobje zaključilo na bolj miren način. Si ves čas napet, jezen in tudi prestrašen.

Vseeno pa je pomembno, da veš, da ti ne moreš vplivati na tok dogodkov med svojimi starši! Tvoja starša sta odrasla človeka, odgovorna sama zase, čeprav se lahko zaradi stiske obnašata kot dva »podivjana« otroka. Tvoja naloga pri tem ni, da jima pomagaš,  ker jima ne moreš. Tudi strahovi, da bo oče v primeru ločitve mami vzel vse premoženje in da ji bo nagajal tudi po tem, so zate nerešljivi in zato še bolj grozni. Mama se bo kot odrasla oseba pozanimala pri ustreznih inštitucijah (svetovalcih na CSD, brezplačno pravno pomoč nudi več odvetniških pisarn, kar nekaj informacij lahko najde tudi na spletu …), dobila bo prave informacije in podporo, lahko tudi zagovornika. Se bo že znašla, verjemi!

Tudi tvoj oče, ki ga gledaš, kako mogoče grobo pristopa do tvoje mame, ji želi nagajati, ima drugo žensko ipd., ne želi škodovati tebi, svojemu sinu! Tudi druga ženska, če resnično obstaja, je očetova odločitev in noben razlog s tvoje strani ni dovolj dober, da si jo je izbral. Oče ima svoje razloge za to določitev, na katere ti nimaš vpliva. Nikakor pa to ne pomeni, da gre za maščevanje tebi!

Tvoja starša bosta vedno ostala tvoja oče in mama, tudi če se bosta ločila in boste živeli ločeno. Tudi njun odnos do tebe se ne bo spremenil, do smrti boš njun sin. Prav tako te ne bosta prenehala imeti rada. To je zelo pomembno, da si zapomniš in da imaš v mislih takrat, ko ti je najhuje! Sedaj sta tako jezna drug na drugega, tako prizadeta, besna in po eni strani tudi nemočna, da vso energijo usmerjata v to, da bi drug drugega »premagala«, dokazala, da imata prav in da je drugi kriv za vse. Ampak njun spor je njun spor, ki pa tebe kot mladostnika med njima, zelo boli. Ne vem, koliko jima lahko poveš, če ju vidiš v umirjenem stanju, da je zate to zelo naporno in da te je strah, kako se bo izteklo, da si žalosten zaradi te situacije, da si jezen na njiju, ker vpijeta eden na drugega in si dajeta nizke udarce … 

Predlagam ti, da staršem skušaš čim več stvari povedati z besedami takrat, ko sta v umirjenem stanju. Mogoče tudi vsakemu posebej. Da želiš, da ne vpijeta drug na drugega pred tabo, ker to težko poslušaš. Če uspeš, ne kaži svojega razburjenja s tem, da loputaš z vrati, ne delaš domačih nalog, popustiš v šoli, izostajaš od doma, ne ješ, razbijaš, uničuješ predmete, si puliš lase, grizeš nohte, brcaš v steno … V teh in podobnih primerih boš škodil predvsem sebi, istočasno pa si lahko še ti domet jeze staršev, ki sta že tako zelo razburjena. Res, poskušaj čim bolj misliti le na sebe in na to, kar ti pomaga, da se počutiš bolje. Če to pomeni, da prespiš pri sošolcu ali sošolki, da narediš nalogo v šoli ali v knjižnici, da greš hodit v naravo, da greš v telovadnico brcat v boksarsko vrečo, da glasno poslušaš glasbo ipd., potem to stori! Prej pa staršema povej, kam greš in kdaj prideš, če te ne bosta slišala, jima napiši na listek in ga pusti na mizi. Drži pa se napisanega. Kajti če tega ne boš naredil, boš spet škodoval sebi, ker bosta onadva še bolj zaskrbljena in s tem povezano verjetno še bolj jezna.

Poleg tega je prav, da veš, da se ločitve in prepiri med starši dogajajo v več družinah, ne samo pri tebi doma. To pomeni, da to ni nekaj sramotnega in da obstajajo odrasli, na katere se lahko obrneš in ti bodo znali pomagati, saj so sigurno že pomagali komu, ki je to doživljal. Predlagam ti, da si najdeš eno osebo, ki ji zaupaš in ji lahko poveš, kaj se v družini dogaja. To ne pomeni, da tožiš starše in da si šibek. V tem je velika moč! Svetujem ti šolsko psihologinjo ali kako učiteljico, razredničarko, ki ti je pri srcu in imaš občutek, da ji stvari lahko poveš. Povej vse po vrsti, kaj se dogaja in kako se počutiš. Tukaj ti ni treba skrivati jeze in žalosti, tudi če boš jokal, ni nič narobe. Ti odrasli ti bodo pomagali tako, da te bodo pomirili, da ti bodo svetovali, najbolje je tudi, da pokličejo starše v šolo in jima povedo, kaj si povedal in kako ti je. Takrat boš lahko tudi ti izkoristil priložnost in boš staršem z oporo te učiteljice ali razredničarke ali psihologinje povedal, kako se počutiš in kaj vse doživljaš. Razredničarki povej že zato, ker boš imel mogoče kakšno stisko pri ocenjevanju, boš kdaj pisal slabše ali pa se ne boš dobro pripravil na spraševanje. Tega ti ne govorim zato, ker bi bila sigurna, da boš v šoli popustil. Nikakor ne! Želim samo, da v šoli poveš, kaj se ti dogaja, ker ti s tem učitelji lahko pomagajo, ti nudijo kako dodatno razlago, te vprašajo v času dopolnilnega pouka ipd. ali pa da zgolj vedo, da če boš slabe volje in neprespan, to ne pomeni, da si igral igrice celo noč, temveč da je tukaj v ozadju nek drug problem. Vse, kar počneš, pa skušaj početi v tvoje dobro. Če boš razburjen, če ti bo šlo vse na živce, če ne boš mogel prenašati koga v šoli (s komer si se mogoče do sedaj čisto dobro razumel), povej to tisti osebi, ki ji boš zaupal. Pravočasno se odstrani, skušaj se pomiriti ali pa pojdi k tej osebi na pogovor.

Da ti bo laže, lahko pišeš tudi dnevnik, pišeš o tem, kako se počutiš, ali pa se skušaš pomiriti s tem, da brcaš žogo, igraš solotenis, lahko igraš tudi igrice na računalniku ali tablici, ipadu … Pomaga tudi ustvarjanje z glino ali fizično delo s kamni, peskom, gradbenim materialom. Lahko pomagaš kakemu sosedu pri kakšnem delu, da se malo zamotiš in istočasno najdeš še enega sogovornika. S sošolcem lahko gresta ob vodo in mečeta kamne vanjo, lahko greš v gozd in tečeš, si glasen …  Predlagam pa ti, da poveš tudi kakemu sošolcu ali sošolki, ki ji zaupaš. To ne pomeni, da je s tabo kaj narobe ali da je tvoja družina čudna. To pomeni, da si ti v stiski, ker ne moreš vplivati na tvoja starša, ki se bojujeta drug proti drugemu in te je strah, kako se bo zadeva zaključila. In to, da si upaš povedati drugim, je znak poguma. Če ne želiš povedati  za kaj gre, lahko samo rečeš, da ti je doma nevzdržno in da bi rad več časa preživel v družbi sošolcev tudi popoldan.

Tvoja starša imata še vedno možnost, da se pogovorita, da spore in nesoglasja rešita po mirni poti. Ko bosta prenehala z bojevanjem, se bosta verjetno želela pogovoriti o osnovnih stvareh, tudi če bosta šla narazen. Takrat se lahko odločita za mediacijo, to je pogovor z nevtralno tretjo osebo, ki jima bo pomagala ohraniti dober odnos do te mere, da se ne bosta več prepirala, temveč da se razideta mirno. Ta oseba jima bo dala tudi ustrezne informacije, ki jih potrebujeta.  V kolikor se bosta ločila, se boste morali dogovoriti tudi glede tvojega doma – kje boš živel in koliko časa boš preživel z enim in koliko z drugim staršem. Na CSD-ju bodo vprašali tudi tebe, kakšne so tvoje želje. Ne obremenjuj se s tem sedaj, lahko boš odgovoril, lahko pa tudi ne. Pomembno je, da boš imel v šoli ali kjerkoli odraslo osebo, ki ji zaupaš in ki ti bo lahko pri teh odločitvah pomagala.

Boš videl, vse bo še OK. Čeprav zdaj zgleda noro, neobvladljivo in povsem kaotično, se bo uredilo. Med tem časom boš moral zdržati in kar čim bolj pomagati sebi. Tisto, kar lahko narediš sam, je – poskušaj najti dejavnost, stvar, ki te pomirja (in to niso cigareti ali alkohol!). Cigareti in alkohol ter druge opojne substance lahko na videz delujejo kot rešitev, v bistvu pa so zgolj trenutna razbremenitev, ki pa te daljno ročno poženejo še v večjo stisko. Lahko postaneš odvisen ali pa si ustvariš imidž nekoga, na katerega ne gre računati. Namesto tega raje najdi odraslo osebo, ki te bo razumela in ki ji boš lahko vse povedal, ona pa te bo zgolj poslušala, te pomirila in lahko tudi sodelovala pri pogovorih s starši. V šoli povej učiteljem in razredničarki, da bodo vedeli, da imaš trenutno slabše pogoje za šolsko delo. Zelo pomembno pa je tudi, da pokličeš na brezplačno številko TOM telefona: 116 111, Samarijan: 116 123, ali drugih telefonov, kjer se lahko z nekom pogovoriš tudi v popoldanskem ali večernem času. Obiščeš lahko tudi spletni portal To sem jaz. Boš videl, vse se bo uredilo!

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja