Med ženo in bratom

Tudi jaz imam vprašanje ker sem med dvema ognjema. Med ženo in bratom. Vse je bilo ok, sedaj pa ni več. Z bratom sva bla zelo blizu, skupaj sva hodila v hribe, na fuzbal, pa tudi na kak pir. Brat nima sreče z ženskami, jaz pa do zdaj tudi ne najbolj. Potem sem spoznal ženo, zelo sva se ujela in je zanosila. Zato sva se poročila, tko brez ceremonij, ampak da bo otrok zakonski. Žena je bila najprej normalna, zdej je res začela težit. Ves čas mi je za vratom, me kliče in teži. Brat pa tudi pravi, če sem ga čist odstavu, ker nikol nimam časa. Brat je zaposlen, žena ni, je zgubila službo ko je zanosila. Jaz delam kot sp, ampak ravno velik dela nimam. Brat mi je mal pomagal, sam zdej ko sta z mojo zapela, ne morem več računat nanj. Ne vem kaj naj naredim, oba pritiskata name. A sem bil preveč navezan na brata,ker drugač nimam družine, samo njega. Kaj naj nardim?

Nasvet naše svetovalke:

Spoštovani gospod!

Kar veliko stiske je začutiti v vašem pismu. Pritisk nad vami se stopnjuje, ne veste, kaj bi naredili. Tako brat kot žena bi vas rada imela le zase, vi pa naenkrat ne morete ugoditi obema.  Bolj ko se trudite, bolj imate občutek, da ne morete zadovoljiti obeh in ne morete biti istočasno na dveh mestih. Čas je, da se ustavite in ugotovite, kaj si vi res želite. Kajti če boste ves čas želeli ugajati drugim, boste ugotovili, da vas to stane ogromno energije, istočasno pa pri tem niste uspešni, saj ne morete zadovoljiti potreb drugih. In tako je najbolje, da skušate najprej zadovoljiti svoje potrebe, kaj pravite?

Iz vaše zgodbe se da razbrati, da ste si zelo blizu z bratom. Pravite, da vam je ostal od družine samo on. Ali to pomeni, da ste izgubili starše, druge sorojence ali pa da se z njimi ne razumete, niti ni pomembno. Je pa pomembno za vas. Vsi potrebujemo družino, na katero se lahko opremo, tudi v odrasli dobi. Želimo imeti nekoga, ki nas razume, ki nam po pravici pove, kaj si misli o naših dejanjih, o naših odločitvah, ki nam stoji ob strani pri težkih preizkušnjah … Manj podpore ko imamo zunaj družine, bolj se navežemo na družinske člane in jih v čustvenem smislu ne želimo izgubiti. Tako postopa tudi otrok, ki opravičuje svoje starše, svoje sorojence samo zato, da pridobi občutek, da ni sam.  Kar lahko pomeni tudi, da se postavi na njihovo stran takrat, ko bi jim moral reči, da se z njimi ne strinja. Gre za to, da otrok potrebuje varnost v čustvenem smislu, ki jo najde tudi v tem, da ima somišljenike v družini. Problem nastane takrat, ko je zaradi bolečine staršev ali njihove odsotnosti iz različnih drugih vzrokov prisiljen vzdrževati odnos s svojo družino na način, da se pusti zelo voditi in ne razvije svoje lastne identitete. S tem mislim, da ne razmišlja po svoje, ne čuti in ne zadovolji svojih potreb, kolikor so le-te različne od potreb primarne družine, temveč se prekomerno prilagaja. Sčasoma tako niti ne čuti več, kaj ga moti, kaj ga boli, temveč je usmerjen le na to, da čuti pripadnost družini na način, da se ji ne zoperstavlja, temveč ji sledi. Ne vem, koliko ste tudi vi z bratom razvili zelo intenziven odnos zato, ker ste potrebovali medsebojno podporo, ki je morda niste imeli s strani družine. In ne vem, koliko ste tudi vi razmišljali v dvojini – kaj lahko midva z bratom, in ne kaj si želite vi. In kako so se vaše poti začele razhajati ravno s tem, ker brat ni imel »sreče« z ženskami, vi pa nekaj časa tudi ne, potem pa ste se poročili? Kako je vaša odločitev za poroko vplivala na vaš odnos z bratom in koliko ste občutili, tako vi kot vaš brat, da ste nekako »prelomili« vajino zvezo, vajino doživljanje žensk, na katere se prej niti niste drznili navezati? Koliko krivde čutite, da ste brata kar zavrgli in da sedaj živite drugače kot on, imate druge zadolžitve in druge vloge? Med drugim ste mož in postali ste oz. boste tudi oče.

Sorojenci so ljudje, ki nam jih nihče ne more vzeti, so za vedno naši bratje oz. sestre. In tudi vašega brata vam nihče ne more vzeti. In ta prisila, ki jo doživljate, da se morate odločili bodisi za svojo ženo ali za brata, ni realna, čeprav vas zelo bremeni. Nihče ne more v vašem življenju nadomestiti brata, on bo ostal. Le odnos z njim se bo moral spremeniti. Če bi imeli družino in možnost, da bi sledili sebi že od mladostništva dalje, tega pritiska sedaj niti ne bi občutiti. Ker pa se v čustvenem smislu niste povsem odcepili od primarne družine, doživljate, da boste s spremembo odnosa brata izgubili. Predlagam, da o tem spregovorite z njim. Povejte mu, da ga ne želite izgubiti, vendar da ste se namerno odločili tudi za druge vloge, ki jih do sedaj niste imeli (za vlogo moža in očeta). Izpostavite tudi, da vam veliko pomeni, če lahko računate na njegovo finančno pomoč, ne more pa biti to še ena izmed stvari, ki vas sili, da se uklonite njegovim željam in vztrajate z njim v odnosu, ki ste ga imeli ped tem, ko ste spoznali svojo ženo.

Kajti tako vaša žena kot vi sta odrasli osebi, ki sta se za poroko odločili. Poroka je zavestna odločitev, s katero se odločimo, da bomo z drugim sklenili ne zgolj pogodbo, temveč tudi drugačen, bližnji odnos. To ni odnos, ki bi nam pripadal že sam po sebi (tako kot nam odnos s sorojencem, ki je brezpogojen – tudi če se odločim, da sem skregan z bratom ali s sestro, je on oz. ona še vedno moj brat oz. moja sestra), ampak je odnos, v katerega želim, zaradi ljubezni, ki jo čutim, vlagati svojo energijo, svojo naklonjenost, nežnost in predanost. To je odnos, ki ga moram zgraditi. In bolj ko sem iskren in bolj ko si pustim čustveno blizu s strani zakonca, bolj trden je lahko naš zakonski oz. partnerski odnos. Ne vem, koliko ste imeli občutek, da ste se za poroko in za vašo ženo res odločili ali se je situacija tako hitro odvila, da ste komaj sledili in je bila odločitev za poroko spet neke vrste »pritisk na vas«, saj je bil oz. je otrok na poti? Zelo krivično je do vas, da namesto veselja ob odločitvi za družino, namesto medsebojne povezanosti in ljubezni čutite predvsem napetost in strah, da boste naredili nekaj narobe.

Koliko lahko torej sami razpolagate s svojim časom in si tekom dneva določite koliko časa imate zase, to je čas, ko počnete stvari, ki jih delate z veseljem (npr. druženje z bratom, odhod z njim v hribe, k športu, … ). In seveda koliko vašega časa bo pripadalo vaši družini, ki ste si jo ustvarili in za katero ste dolžni skrbeti (torej ženi in otroku). Z ženo se pogovorite kdaj vas najbolj potrebuje in kako ste ji lahko v oporo. Tako da boste tudi vi znali svoj dan preživeti lepo po vrsti in ne, da boste ves čas samo v krču, kdo vas bo potreboval in kdaj.

Gospod, vaš zakon ni samoumeven in tudi ne bo obstal zgolj zaradi otroka, ki ga imate oz. ga pričakujete. Medtem pa vašega brata kot brata ne morete izgubiti, ker je za vedno vaš. Le odnos boste morali spremeniti – tako z bratom kot s svojo ženo.

Pa vas vprašam drugače – koliko lahko zaupate ženi, se z njo iskreno pogovarjate? Kdaj čutite, da ste ji najbolj blizu? Se lahko ob njej sprostite in ji poveste, kaj čutite do nje in kako vas bremeni tudi odnos z bratom? Ona seveda namesto vas odnosa z bratom ne more spremeniti, lahko pa jo pomirite s tem, da ji zagotovite, da boste to uredili vi. Kajti bolj ko bo čutila, da se odmikate od nje, bolj bo nehote pritiskala na vas in si želela vaše naklonjenosti in vašega časa. Če je gospa še noseča oz. če je že rodila, je v tem času še bolj ranljiva in si še bolj želi vaše zaščite, vaše naklonjenosti, tudi vaše pomoči. Kar je za žensko, ki postaja mati, zelo naravno. Takrat se ženska tudi telesno spremeni, spremembe v možganih ob materinstvu so trajne. In ženska se v času nosečnosti in vsaj prvih 6 mesecev po rojstvu čuti eno z otrokom, medtem ko pričakuje podporo s strani otrokovega očeta. In manj ko čuti varnosti s partnerjeve strani, bolj je lahko prestrašena, obupana, bolj zavrženo se lahko počuti. In tudi zaradi delovanja hormonov in zaradi močne vezi z otrokom sta lahko osamljenost in neustrezen odnos s partnerjem usodna ne zgolj za žensko, temveč tudi za otroka. Bolj ko je ženska/mati v stiski, teže pomiri otroka, bolj otrok čuti njeno stisko. Tak otrok bo zato več jokal, manj redno jedel in spal, bolj ranljiv bo tudi za bolezni.

Ne želim vas še dodatno prestrašiti in tudi jaz pritiskati na vas, kaj morate narediti in česa vsega niste naredili. Je pa res, da boste morali vajeti svojega življenja vzeti v svoje roke. Vaša doživljanja in vaše strahove boste podelili z odraslo osebo, ki ji zaupate in s katero ste lahko iskreni, neposredni. Predlagam, da je to strokovnjak na področju medosebnih odnosov, najbolje psihoterapevt. Iz tega odnosa, ki bo temeljil na spoštovanju, upoštevanju vaših meja in usklajenosti besed in čustev, boste črpali moč, da se boste lahko pogovorili tudi z ženo in ji bili v oporo v tem času, ko vas zelo potrebuje. In istočasno boste spregovorili tudi z bratom, ki mu boste povedali, kakšen odnos boste imeli z njim in koliko časa mu lahko namenite ob tem, da imate doma družino. Iz psihoterapevtskega odnosa boste jemali tudi moč, da boste znali začutiti svoje potrebe in jih imeli pogum izraziti in zadovoljiti. Istočasno pa se boste naučili, da boste pozorni na to, kako vi pristopate do drugih in kako vi komunicirate, izražate svoja čustva, medtem ko boste na odzive drugih postali manj ranljivi. Kajti za odziv drugih (torej mogočo zamero s strani brata, jezne besede s strani žene …) niste vi odgovorni in jih niti ne morete kontrolirati. Pomembno pa je, da reagirate tako, kot čutite, ter da uspete svoja čutenja in misli dati v spoštljive besede, za katerimi boste lahko stali.

Želim vam, da najdete pogum in se čim hitreje lotite sprememb v odnosih, ki vas trenutno zgolj dušijo in spravljajo v stisko. Ko boste v teiste odnose stopili kot odrasel človek, ki je zanje soodgovoren in dovolj močan, da jih lahko tudi po svoje preoblikuje, boste lahko našli ravnotežje med ljudmi, ki so vam blizu in jih imate radi.

Srečno !

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja