Vzpostavitev preventivnih programom na področju krepitve duševnega zdravja

KONTAKT

Koordinacija projekta

RAZVOJNA AGENCIJA ZGORNJE GORENJSKE
Urška Luks, vodja projekta ANIMA SANA

Spodnji Plavž 24e, 4270 Jesenice
Telefon: 04 581 34 17
E-pošta: urska.luks@ragor.si
www.animasana.si

NORWAY GRANTS - povezava

Težave z drogo

29. december 2015 do NaN.  

Zanima me, kako naj pomagam sinu. Star je 30 let, imela sva ga v pozni starosti, zelo težko sva ga pričakovala. Odraščal je ob najini podpori, v vsem lahko rečem. Ničesar nam ni manjkalo, imeli smo se dobro. Čeprav finančno smo imeli tudi težave, ampak zanj se je vedno našel denar, da je lahko šel na izlete, imel motor,pa potem en star avto. V šoli sva bila na njegovi strani, ampak ocene so bile slabe. Plačevala sem inštrukcije. Pretiravala s pohvalo, ampak nič ni pomagal. Brez zaključene šole je pristal v komuni. Pa je prekinil zdravljenje, prišel domov.še vedno ga podpirava, sam on sploh ne misli prenehat kadit marihuane, pa tudi kaj več vzame. Ne vem več kaj lahko narediva z možem. Imeli smo tudi že težave, ker je kradel, pa tudi doma je pobral denar, zlatnino. Imava ga rada ampak ne veva več kaj naj narediva? Prosim za nasvet. LP

 

Odgovor naše svetovalke:

 

Spoštovana gospa!

 

Zanima me, od kje vam moč in vztrajnost vseh teh 30 let? Podpirate sina, vse mu privoščite, mu kažete ljubezen s tem, da mu popuščate, od njega malo zahtevate (sklepam, da še vedno živi doma in istočasno kadi marihuano, oz. vzame kaj več), kljub temu da je polnoleten, da vas je že okradel, da ni zaključil zdravljenja …  In vi ga še vedno 100-% podpirate. Od kje vam ta moč in vztrajnost, gospa?

 

In koliko besa, nemoči in čistega obupa se je nabralo v vas? Koliko vas skrbi, da se situacija ne bo nikoli spremenila, da bo vaš sin ostal zasvojen z drogo in da boste morali več čas zaklepati in skrivati svoj denar, zlatnino in druge vredne stvari, da vam ne bodo zmanjkale? Lahko mirno ležete k počitku z mislijo, da ne veste, kako se bo jutri obnašal sin, kaj lahko od njega pričakujete in da boste mogoče ostali brez denarja, ki ga npr. že dlje časa varčujete za nakup nekega pohištva, potovanje, popravilo zob …?

 

Gospa, vaš sin je v tem času, ko skrbite zanj kot za majhnega otroka, že odrasel. In vsak odrasel človek ima določene odgovornosti, tudi doma.

 

Medosebni odnosi so recipročni. Več ko vanje vlagate, več od njih dobite. Vlagati v odnos z nekom pomeni biti iskren in pristen z njim, izogibati se dvojnim sporočilom (dvojno sporočilo pomeni govoriti eno, misliti ali čutiti drugo), govoriti o sebi in ne očitati drugemu, drzniti si spregovoriti o bolečih stvareh v zvezi z odnosom, dovoliti si reči »ne«, pa tudi ne oklevati s pohvalo, takrat ko je ta realna. Odnos z odraslim človekom je enakovreden. Torej ni mi treba za drugega odraslega skrbeti in mu pomagati tudi takrat, ko me za pomoč ne prosi. Odnos med mamo in sinom ni nikoli povsem enakovreden, saj boste vi vedno imeli možnost, da mu čustveno pridete zelo blizu, da mu omogočite, da je ranljiv in vam pove svojo bolečino, ali da ga stisnete v kot in mu ne pustite dihati. Medtem ko se obratno ne more zgoditi. In on ne more imeti vpliva na vas, če mu ga vi ne dovolite. Vendar pa vi kot mama več ne boste skrbeli zanj, kot da je majhen otrok, povsem nebogljen in da potrebuje vašo pomoč na vsakem koraku. Kajti bolj ko mu pomagate, manj ima občutek, da lahko situacijo reši sam. Posledično se počuti nesposobnega, lahko tudi nevrednega. Tudi nerealna pohvala lahko pri otroku doseže ravno nasprotni učinek, ko otrok ve, da si je ne zasluži. Takrat se lahko počuti neprimernega, za starša nepomembnega, saj ima občutek, da ta pohvala ni namenjena njemu. Pri sebi namreč čuti, da si je ne zasluži. Otrok se potem nekaj časa res trudi doseči to pohvalo, te superlative, ki se zanj uporabljajo, vendar je pogosto pri tem neuspešen, sploh če nima sposobnosti, da bi pri vseh področjih bil najboljši, kar mu starši pripisujejo. Otrok si lahko postavi lastne kriterije, ki so tako visoki, da jim ne zmore zadostiti, zato se preneha truditi – kar se odraža v velikem popuščanju na vseh področjih (kot otrok v šoli, v športu …). Takrat je pomembno, da starši njegovo stisko prepoznajo in pristopijo do njega. Otrok je namreč obupal na nezavedni ravni in si želi, da bi mu starši pomagali, da si postavi realne cilje in da v sebi najde moč in vztrajnost, da jih tudi doseže. To pa lahko storijo starši s svojimi »zahtevami« in na podlagi doseženih dogovorjenih ciljev, realno pohvalo (npr. Vem da lahko to oceno popraviš. Kdaj in s kom se boš učil, ali ti lahko kaj pomagam? Torej le pozitivna ocena pri angleščini je možnost, da greš z nami na izlet za vikend). Če pogledate nazaj, gospa, koliko ste vašemu sinu dejansko omogočili, da se nauči svoje težave, spodrsljaje urejati sam? Ali ste mu vedno priskočili na pomoč, še preden vas je za to prosil? Bolj ko ste mu bili za petami s podporo, bolj se je umikal od vas in bolj radikalno je opozarjal na svoje potrebe – tudi potrebo po tem, da mu postavite meje, da mu pustite biti samostojen, da mu daste možnost, da sam preizkusi svoje sposobnosti, da se izrazi ... Kajti če je vedno dobil pohvalo ne glede na svoj trud, svoj vložek, je verjetno nehote dobil občutek, da vi želite imeti tako popolnega otroka, ki bo upravičen do samih pohval in priznanj, on pa je drugačen, on pa si želi, da bi ga videli takšnega, kot je, z vsemi pomanjkljivosti. Manjkala je torej realna povratna informacija o tem, kaj od njega pričakujete!

 

Poleg tega, gospa, lahko kot starši otroku stojimo ob strani takrat, ko smo tudi sami v sebi trdi in odločni, kaj pričakujemo od sebe, česa smo se pripravljeni naučiti, kje so naše osebne meje – torej npr. kakšnega vedenja s strani drugih do sebe enostavno ne bomo več tolerirali. Koliko te notranje trdnosti premorete, gospa? Kajti taka trdnost tako vas kot moža daje otroku varnost in občutek, da mu ni treba poskrbeti za vas, če boste v stiski. In partnerska podpora in medsebojno dopolnjevanje sta tukaj osnova, da lahko oba starša razvijeta tudi notranjo trdnost in hkrati sočutje do sebe, drug do drugega in tudi do otroka.

 

Kje boste torej začeli? Veliko ste pomagali, še več bi hoteli pomagati – sinu. Sedaj je čas, da pomagate sebi. Povežite se z možem, spregovorite realno o tem, kaj bi želeli, da bi vaš sin zmogel narediti sam, kaj naj bi vaš odrasel sin pri 30 letih naredil iz sebe. In kdaj bi dejansko lahko bili ponosni nanj? In tukaj se zedinite z možem, kaj pričakujete in koliko tistih spodbud, ki bi vam omogočile, da bi ga spustili iz svojega »naročja«, ste mu dejansko dali. In kako dolgo ste zdržali, ko ste gledali, da se lovi, da ne zmore sam, da bo verjetno izid njegovih vedenj negativen, pa ste se raje vmešali in priskočil na pomoč. Moj cilj ni, da vam povzročam občutek krivde, kaj vse ste naredili narobe. Nikakor! Je pa pomembno, da sedaj svoj fokus preusmerite drugam, in sicer v sebe in v vaš občutek moči in samozaupanja. Svetujem skupino za pomoč svojcem odvisnikov od prepovedanih drog, ki jih vodijo tako v Zdravstvenih domovih kot pri različnih nevladnih organizacijah (Društvo UP, Društvo PO MOČ, Društvo DREVO ŽIVLJENJA, Zavod Pelikan …). Vključitev priporočam ravno zato, da boste videli, da v tej težavi niste sami in da način, kot ste sinu pomagali do sedaj, ni ustrezen.

 

Umik v omamo je pogosto povezan z občutki nemoči, neprimernosti in predvsem neslišanosti. Mladostniki, ki se zatekajo v drogo, povedo, da jih odrasli ne razumejo, ne slišijo, večina pa jih ima o sebi zelo slabo mnenje. In pogosto ti mladostniki izhajajo iz družin, kjer ni pomanjkanja, kjer jim ni treba veliko vlagati v družinsko skupnost. Te družine imajo pogosto še eno skupno lastnost – otroka imajo zelo radi in ne želijo, da bi trpel, da bi se mu godila krivica, da bi imel enake ali celo boljše možnosti kot vsi ostali … Ampak občutek krivde, ki jo ti otroci čutijo, da starši tako veliko naredijo za njih, njihov doprinos k družini pa je tako pičel, je veliko breme. Pogosto starši čutijo tudi tako nemoč, da jokajo pred otrokom, ga prosijo, naj preneha z odvisnostjo in naj postane drugačen. Ampak ob nemočnem, jokajočem staršu je otrok še bolj obupan, čuti se krivega, istočasno pa ne zmore obvladovati niti sebe (zaradi odvisnosti), nikakor pa ne more pomagati staršu. In ti otroci zato potrebujejo trdne starše, ki zmorejo vzeti skrb za otroka v svoje roke in mu postaviti jasne meje in pričakovanja, ki znajo biti v svojih odločitvah neomajni, istočasno pa otroku priskočijo na pomoč, ko jih za to prosi. Kajti zgolj brezpogojna ljubezen v smislu sprejemanja in nudenja pomoči, še preden otrok prosi zanjo, lahko vodijo do občutkov »dušenja« otroka, ko se kar ne more otresti starševskega bedenja nad seboj in pomanjkanja prostora, da bi bil viden in slišan tudi v svojih šibkostih in strahovih. Torej – če otrok naredi napako (npr. prepisuje med preverjanjem znanja v šoli), naj sam nosi posledice (naj se učitelju opraviči). Zato bo dobil negativno oceno, verjetno bo grajan pred razredom, tudi starši bodo klicani na pogovor. Učitelj mu bo povedal tudi kako lahko popravi in kdaj. In otrok bo doživel ta poraz, to svojo nepremišljenost, kršenje šolskih pravil. Sram ga bo, ne bo več želel tega početi in popravil bo oceno ter se trudil, da bi vsi v razredu to čim prej pozabili. Se bo torej soočil s posledicami. Če pa starši pomagajo, da se otroka ne kaznuje s slabo oceno, da se išče napake pri učitelju, ki je premalo pozoren do njega, ki jih ni dovolj naučil, … potem se otrok s posledicami svojih dejanj ne bo ukvarjal. Istočasno pa bo dobil občutek – dobro, da imam starše, kaj bi brez njih, saj tega ne bi zmogel rešiti…

 

Ampak vaš sin ni več otrok. V njem morate prebuditi odgovornost. Za stvari, ki se mu zdijo samoumevne, npr. da mu boste pomagali, da ga boste podpirali finančno (niste rekli, da je zaposlen?), da mu boste nudili streho nad glavo, bi bilo prav, da niso več samoumevne. In tudi odrasel otrok, ki živi doma, ima do družine določene zadolžitve, ji nudi tudi finančno podporo, ima obveznosti znotraj nje … In ko bi vas, gospa, sosed okradel, bi verjetno poklicali policijo in mu povedali, kar mu gre. Vrata pred njim bi zapirali in kar nekaj časa bi se moral truditi, da bi si povrnil vaše zaupanje. Kaj ste storili, ko vas je okradel sin? Ste poklicali policijo, je povrnil denar, kako se vam je oddolžil?

 

Preden se boste torej s sinom pogovorili, kaj točno od njega pričakujete, je prav, da slišite tudi vašega moža. Skupaj z njim boste sklenili, kako bo vaše življenje v vaši hiši potekalo in kaj pričakujete od nekoga, ki živi z vami (npr. v družini bomo vsi prispevali za hrano in položnice, vsak v določenem znesku). Dogovorili se boste za enotna stališča glede pričakovanj od sina in glede načina, kako mu boste to sporočili (npr. ne boste mu več dajali denarja, postavili mu boste rok do kdaj naj si najde zaposlitev oz vsaj neka priložnostna dela, pri čemer se bo moral potruditi, in bo videl učinek svojega truda – to je plačila delodajalca). Dogovorite se lahko tudi, da pri vas doma več ne boste dovolili kajenja marihuane, niti česa drugega, da mu ne boste odprli vrat, če bo prišel domov pod vplivom droge,… Vaša pričakovanja boste seveda postavljali postopoma. Zelo kruto lahko zvenijo moje besede, pa vendar je samo trdnost vaša tista, ki bo lahko pomagala sinu da postane trden v sebi in da doživi občutek, da se zmore postaviti na svoje noge in da je lahko ponosen na svoje dosežene cilje. Prav je tudi, da ste iskreni in da se odločite, da se boste držali tega, kar ste se z možem dogovorili. Težko vam bo, če vam bo sin očital, da ga ne marate, da ste kruti, da ga želite uničiti … Zato je pomembno, da začutite, da je to, kar delate, prav. In da najdeta z možem drug v drugem oporo, da si lahko povesta kaj čutita, in da se slišita. Ravno tako pa boste morali slišati in razumeti sina, ki kljub svoji starosti še vedno rešuje svoje stiske kot otrok. Naučiti se bo moral pogovarjati in izražati čustva z besedami, ne zgolj z umikom v omamo, z željo po še večji pomoči, s podajanjem občutka krivde …

 

Svetujem vam tudi obisk družinskega terapevta, ki vam bo pomagal postaviti se v ustrezne družinske vloge, razmejiti odgovornosti drug drugega, najti besede za težka čutenja, ki jih vsi doživljate, ter dati vam občutek moči, da lahko situacijo rešite drugače, kot ste jo reševali do sedaj.

 

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja

« nazaj na seznam
Ta spletna stran je nastala s finančno podporo Norveškega finančnega mehanizma. Za vsebino te spletne strani so odgovorni izključno projektni partnerji v projektu ANIMA SANA - (nosilec projekta: Razvojna agencija Zgornje Gorenjske) in zanj v nobenem primeru ne velja, da odraža stališča Nosilca Programa Norveškega finančnega mehanizma.