Pritisk vnukinje

Imam vnukinjo, staro skoraj dvajset let. Od sina. Sin in njena mama sta se ločila, ker je imel on težave z alkoholom. Se je zdravil, pa nikol ozdravil. Umrl je v prometni nesreči ko je bila hči majhna. Moj sin je želel v življenju uspet na lahko. Družil se je z napačnimi ljudmi, pa igral igre na srečo, pa niti v igri niti v življenju ni imel sreče. Ne z denarjem ne z ženskami. Vnukinja je odraščala pri tujih ljudeh, mama je delala v tujini. Za vnukinjo sva veliko skrbela jaz in mož, občasno tudi druga babica. Ker je biu sin odvisen si moral pazit  na svoje stvari, ker je lahko tudi kaj vzel in prodal, zapil. Življenje z njim je bila ena tragedija, pa tudi ni sam kriu za vse. Tudi ona ni bila nedolžna, pa ga je pustila in šla na Tirolsko, zaživela je po svoje, tako je to življenje. Potem je šel on šel na Švedsko delat, želel je ponovno zaživet. Hotel je da ga izplačamo – midva in sestra, hotel je vse, vse kar mu pripada. Sestra je dala denar, vse smo prepisali nanjo. Ampak on je vse zapravil in s Švedsko ni blo nič. Kmalu se je ponesrečil in zapustil ta nesrečni svet. Bilo je hudo, vnukinje takrat nismo vidli, nihče ji ni povedal kako je umrl njen oče, niti tega ne, da je bil izplačan in da se je odpovedal vsega po smrti. Tudi v imenu potomcev, nje.

Jaz zdaj živim sama, hči in njena sinova skrbijo zame ker imam težave s hrbtenico. Vnukinja redko pride. Sedaj jo zanima samo še kdo bo dobil moje stanovanje, kaj ji pripada in kako se bomo dogovorili glede nepremičnin (imam stanovanje, avto).

Vnukinja je predrzna in hoče vedet kaj bo dobila. To ni njeno vprašanje ampak vprašanje njene babice in njenga novega dedca. Ne vem kaj naj ji rečem, ker niti ne vem koliko so ji povedali. Naj rečem da ne bo nič dobila?

Nasvet naše svetovalke:

Spoštovana gospa!

Polno grenkobe in obžalovanja je moč začutiti v vašem pismu. Kaj reči vnukinji, ki si na do vas zelo neprijazen način želi zagotoviti delež premoženja po očetu, ki vedno bolj pritiska in terja odgovore, do katerih je upravičena, istočasno pa je tukaj skrito še toliko bolečine, da v to kislo jabolko nihče ne bi želel zagristi. In zaradi teže bremen, vam dobro poznanih, vnukinji pa prikritih, vas je prav strah njenega vedenja, strah, kako bo sprejela očetovo zgodbo, o kateri trenutno še nima dovolj informacij.

Iz vašega pisma se da razbrati, da tudi vi še niste povsem preboleli sinove smrti, da je tukaj odprtih še nekaj vprašanj glede odgovornosti za njegovo smrt in njegov način življenja – je bil res sam kriv za to, da ga danes ni več, kakšno vlogo v njegovem življenju je imela mati vaše vnukinje, koliko ste zanj naredili vi, ste ga premalo podpirali, je prav, da ste ga izplačali … in še druga vprašanja. Ni lahko pokopati sina in ta bolečina bo vedno del vas, vam porajala različna vprašanja in vas spomnila na dneve, ko ste bili še družina. Bolj in bolj se boste v mislih vračali v to obdobje, več krivde boste lahko čutili in bolj se boste lahko vrteli v istem krogu – krogu vprašanj, obžalovanja, iskanja krivca, objokovanja tragičnega dogodka. To ne pišem zato, ker bi vam želela reči, da pustite vse skupaj za sabo in zaživite drugače. Je težko, vendar istočasno je prav, da veste, da se je zgodila nesreča, na katero niste mogli vplivati. Ne vi in ne drugi, v življenju vašega sina pomembni ljudje. Zakaj je vaš sin želel oditi na Švedsko, zakaj je hrepenel po drugačnem življenju in verjel, da bo lahko tam premagal svoje težave z alkoholom, ne boste nikoli izvedeli. Odgovore je odnesel s seboj. Prav pa je, da se zavedate, da je bila to njegova odločitev in da ste vi naredili najbolje, ko ste mu prišli naproti in mu ponudili tisto, kar je od vas pričakoval – izplačilo premoženja. Gospa naredili ste vse kar ste lahko in najbolje, kar ste lahko zanj. Najdite si sogovornika, ki vam bo pomagal čustveno premostiti bolečino izgube sina. Kajti dokler bo ta bolečina v vas še tako živa, se vam bodo vsa vprašanja v zvezi z njim zdela nerešljiva in težka, navdajala vas bodo s še večjim obupom in žalostjo.

Podpis dedno odpovedne izjave je odločitev, ki jo sprejmemo pri polni zavesti, premišljeno in ne v opitem stanju. Kajti tudi odvetnik oz. notar je uradna oseba, ki obe stranki opozori na primernost sklenjene kupčije in na možne pravne posledice posameznikovih dejanj v prihodnosti. Tako zase kot za svoje potomce. Verjamem, da je vaš sin vedel, v kaj se spušča, in da ga tukaj ne vi in ne vaša hči niste želeli oškodovati ali ga pretentati. Naredili ste tisto, za kar ste verjeli, da je dobro tako zanj kot za vas (seveda ste zavarovali tudi svoje premoženje in prepisali stanovanje in druge premičnine na hči, ki je svojega brata, vašega sina, izplačala). Za sina je to dejanje pomenilo, da je lahko predčasno vzel in zapravil svoje premoženje. In tukaj ga niste in ne bi mogli obvarovati pred tem. Ravno tako kot mu kot odraslemu moškemu niste mogli pomagati, da bi prenehal piti in pričel pošteno živeti oz. verjeti, da se lahko v življenju doseže marsikaj, vendar ne z igrami na srečo, temveč z delom in lastnim trudom.

Vaša vnukinja je trenutno v obdobju, ko si želi vedeti, kdo je, kakšne so njene korenine, komu pripada in kaj lahko od drugih pričakuje. Izgrajuje si identiteto in išče odgovore na vprašanja, ki so ji bila v preteklosti manj pomembna. Čeprav v tej zgodbi predstavlja nedolžno »žrtev« dveh odraslih ljudi, mame in očeta, ki nista poskrbela zanjo, ko ju je najbolj potrebovala, to ne pomeni, da morate sedaj vse breme njenih staršev na svoje rame prevzeti vi! Ko je vaš sin umrl, ste zato naredili vse, kar ste mogli, zanjo – jo čuvali, ji pomagali, z možem sta skrbela zanjo, kot ste zmogli. Sedaj je odrasla in njene potrebe so drugačne – ne potrebuje več fizičnega varstva odraslega, potrebuje pa iskren pogovor, pomiritev njenega razburjenja, njenih strahov pred tem, česar ne ve, vendar čuti, da so se ji informacije, ki jih je od odraslih dobila, prirejale. Ali veste, kaj sploh ve o svojem očetu, o svoji mami in o tem, zakaj so bili njeni starši toliko zaposleni z drugimi dejavnostmi, da je velik del otroštva preživela pri dedkih in babicah? Niste napisali, kdaj ste jo vi čuvali in koliko informacij je dobila od vas, in ali veste, koliko sploh lahko sestavi svojo preteklo zgodbo…

Vendar kljub temu da vaša vnukinja nima več očeta, pa še vedno ima mamo. Mama je tista, ki naj bi ji prva prišla naproti in jo pomirila v njenih strahovih, ji odgovorila na njena vprašanja. Zgodbo o tem, kdo je bil njen oče, kakšna je bila njegova pot in predvsem kakšne posledice imajo njegove odločitve za njeno usodo, ji bo povedala njena mama. In kljub temu da njena mati lahko gleda na preteklo vezo kot na »napako«, kjer ni bila deležna ljubezni in spoštovanja, ki si ga je želela, to še ne pomeni, da ne prevzame odgovornosti za odnos, v katerem je živela. Odgovornosti za odnos, iz katerega izhaja njena hči, vaša vnukinja. Istočasno verjamem, da je tudi za mamo vaše vnukinje vse prej kot lahko. Podobno kot vaš sin je iskala boljše življenje, bolj ljubeče odnose in predvsem večjo trdnost in predvidljivost. Tudi ona se bo morala soočiti z resnico o tem, da je naredila najboljše, kar je lahko, in da takrat ni poskrbela zase in za svojo hči, ampak se je umaknila pred bolečino, ki je bila zanjo prevelika. Njena mama ima sedaj možnost, da storjeno popravi. Hčeri lahko dokaže, da ona sedaj lahko računa nanjo in da ji bo stala ob strani, tako kot bi si tudi sama želela, da bi imela močno oporo takrat, ko jo je zelo potrebovala.

Nikjer niste napisali, v kakšnih odnosih ste vi s svojo snaho ter z njenimi starši (predvsem njeno mamo, vnukinjino babico). Ali sta njena mama in babica seznanjeni z dedno odpovedno izjavo vnukinjinega očeta? Vkolikor onidve za to ne vesta, jima vi to povejte. Razložite, kdaj in v kakšnih pogojih se je njen oče odločil za dedno odpovedno izjavo. Za njegovo vedenje ne morete odgovarjati, verjeli pa ste, da je to dobra rešitev tako zanj kot tudi za vnukinjo. Jasno jima tudi povejte, kakšne odgovore od vas zahteva vnukinja. Povejte, da se strinjate s tem, da ima vnukinja pravico izvedeti, kdo je bil njen oče, kakšne težave je imel in kakšne odločitve glede svojega premoženja je sprejel. Da se zavedate, da je vnukinja v stiski in da bi želela imeti o svojem očetu celotno sliko, želela bi od njega tudi čustveno in drugo podporo, ki ji je žal ne more dati. In v želji, da bi od njega dobila vsaj premoženje, ki ji po njenem pripada, je pričela pritiskati na vas.

Ne pozabite vztrajati pri tem, da pritiska z njene strani ne boste tolerirali – da se zavedate, da je ona zavedena in da se ji je verjetno obljubljalo marsikaj, do česar sedaj ne bo upravičena. Še sploh, če verjamete, da to niso vprašanja nje, temveč vprašanja babičinega novega partnerja, jo razbremenite tega bremena. Povejte njeni mami, predvsem pa tudi babici (če menite, da je ona glavni vzrok tega vedenja vaše vnukinje), da boste vnukinjo napotili direktno k njima, ker poznata resnico in bosta o tem z njo spregovorili. In ne zgolj o njenem dedovanju, temveč tudi o življenju njenih staršev, predvsem njene mame. O življenju vašega sina ji lahko poveste vi. S tem da pazite, da ga ne krivite ali ne minimalizirate njegovih težav ter da ne krivite njene mame ali kogarkoli drugega za njegovo zgodbo. Skušajte biti objektivni. Ne bojte se torej njenih pritiskov in njenega vedenja, ki odraža zgolj stisko in željo, da bi od očeta imela »nekaj«, na kar bi lahko računala. Gre za zadnjo bilko Njega, na podlagi katere bi si lahko rekla, da mu je bila kot hči pomembna, da je prihranil nekaj zanjo (da bi materialno poskrbel zanjo). Vendar tega žal ne bo dobila. Verjetno bo to zanjo zelo težko, verjetno bo jokala, želela krivdo iskati drugje, tega ji ne pustite. Kljub vsemu pa ne pozabite, da je odrasla in ima pravico vedeti!

Odnos med vami in vnukinjo se je verjetno zelo oddaljil. Pravite, da ne pride pogosto k vam in da je tudi vi ne poznate več dobro. Ogromno enih informacij se je izgubilo, niti ne veste, kaj vse jo zanima in kaj si v življenju želi, kakšne plane ima za svojo prihodnost. Ko bo prišla k vam, ji povejte, da vas zanima, kako se počuti ona, kaj razmišlja, kaj jo zanima ... Kje si želi živeti, bo živela v Sloveniji ali z mamo v tujini …? Govorite z njo predvsem o njej sami. Veliko časa je minilo od tega, ko se niste videli, in zato boste morali odnos obnoviti, če boste želeli, da bo tudi ona večkrat prišla. In ravno zato, ker ona nekih trdnih in predvidljivih odnosov niti ni vajena, je pomembno, da v vas lahko najde toplino in pripravljenost pomagati. Tako kot takrat, ko ste skrbeli zanjo kot za majhno punčko. To je največ, kar ji vi lahko daste. Ne morete ji dati podpore namesto njenega očeta, ne morete ji dati premoženja, ki se mu je on odpovedal tudi v imenu nje.

Verjamem, da boste lahko postavili vnukinji mejo in izza tega njenega pritiska videli tudi majhno punčko, ki kljub svojim dvajsetim letom želi nekaj pozornosti od odraslih, želi, da bi zanjo poskrbeli. Ne more vas ogroziti, ne more vas stisniti v kot. In vi je ne morete obvarovati pred resnico, ki jo želi slišati. Prav pa je, da jo sliši od svojih staršev, torej od mame. Vi ji bodite babica. Takšna babica, kot ste ji bili takrat, ko ste jo v otroštvu varovali.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja