Bivši partner

Prosim pomagajte mi, ker živa umiram! Zgodba je dolga, jo bom skušala čim bol skrajšat. Ampak res želim, da bi dobila uporaben odgovor čim prej.

Bila sem v zvezi 3 leta. Bilo je prezgodaj, da bi šlo zares, bil je moj prvi fant in prvega ne pozabiš nikoli. Res sem ga ljubila, čeprav ko pomislim trezno nazaj, je bila veza takrat vse prej kot idealna. Velikokrat sem jokala, ga rotila naj bo več z mano, pa naj me posluša in naj se bolj predvidljivo obnaša, pa je bilo redko kdaj tako. Po navadi se je umaknil ko sem ga najbolj potrebovala. Pa ni bil problem varanje ali kak alkohol, ampak imel je svoje muhe, mal poseben, jaz pa tudi. Sama sem hitro odrasla, ker sem morala, on pa je bil velikokrat prav otročji. No, ampak imela sva malo čez 20 let.

Potem me je zapustil, kot že velikokrat prej, ampak vedno sem ga uspela dobiti nazaj, na vse mogoče načine, ker me je imel rad. Odšel je nepričakovano, v tujino. In enostavno nisem mogla več do njega, izgubila sem ga.

Dolgo sem prebolevala, pa ničesar prebolela. Jokala, se smilila sama sebi, bila res na robu živčnega zloma, nevarna sebi in drugim, pa kar ni in ni šlo. Spoznala sem par zanimivih ljudi, še vedno sem čakala njega. in v tujih objemih sem bila v mislih še vedno z njim. Žal tako je bilo…

Potem sem povsem nepričakovano spoznala moža, ki me je odpeljal v drug svet. Zelo drugačen, meni zanimiv, ampak veliko manj romantičen, bolj pust. In najina zgodba se je počasi odvila, živiva normalno življenje, sva na svojem, imava se rada. Imava dva otroka, hči je stara 8 let, sin 5 let.

Potem se je moj bivši pojavil. Po 17ih letih!!! Srečala sva se povsem nepričakovano, pol leta nazaj. V trgovini. Skoraj sem vse spustila po tleh. Zatrepetala kot šiba na vodi. Prestavil me je v drug čas. Šla sva na kavo in meni se je zdelo, kot da se je čas ustavil. Kot da sem spet stara 24 let in da ga noro ljubim. Pa ni zgolj neumna zaljubljenost, pogovarjala sva se o tem. Veliko stvari sva se naučila v teh letih, tako on kot jaz. Sedaj gledava drugače na življenje, veva, da življenje ni pravljica in da ne more biti več tako kot je bilo. Ampak vseeno, dobila sva se že večkrat v tem času, čas mineva in jaz verjamem v naju vedno bolj.

Da ne bo pomote - Nisem prevarala moža, čeprav bivšega sanjam noč in dan. Mogoče bi ga morala, da bi imela vsaj en trenutek za katerega se splača živeti in ga ohranjati. Pa ne vem. Po drugi strani ne vem kaj bi s tem naredila. Mogoče bi celo uničila idilo…

Tako zmedena sem in tako nesrečna! Rada imam svoje otroke, ni mi vseeno tudi za moža, ampak kot da gledam situacijo od daleč. Vse je tako medlo in mrtvo. Želim si njega in hrepenim le po njem! Ne vem, mogoče me boste označili za moteno. Vseeno mi je. Vse bi dala, da bi bila lahko z njim. Pa tudi ne želim uničiti družine. Ne želim uničiti otrok. Uničujem pa sebe, dan za dnem.

Prosim pomagajte mi, samo ne recite mi, naj se grem zdravit ker sem nora – to mi ne bo pomagalo! Čeprav imam po eni strani res občutek, da se mi meša…

Nasvet naše sodelavke:

Spoštovana gospa!

Ne vem, kje naj začnem. Tako bolijo vaše besede, toliko žalosti in pogrešanja je v njih. In solze verjetno kar tečejo – solze obupa, solze občutka, da ste izgubili svoje življenje in da se ne morete rešiti iz slepe ulice, v kateri ste se znašli. Mož in otroci na eni strani, urejeno življenje navzven, navznoter pa, kot pravite, megleno in pusto, tako mrtvo. Na drugi strani vaš prvi fant, vaš partner, ki vas je prebudil iz te puščave kot Trnuljčico, prebudil vso vašo odzivnost, vibrantnost in energijo življenja, vam dal krila, s katerimi pa si ne upate odleteti. Slutite namreč, da ne bi leteli daleč, kajti to res ni zgodba o Trnuljčici, ampak zgodba z ogromno vprašaji, ki potrebujejo odgovor, preden se odločite narediti osnovni korak naprej.

Gospa, občudujem vas, da tako živite že 6 mesecev, je res? Kako morete? In vsak dan znova hrepenite po njem, tako da boli celo telo, in vsaka celica kot da živi za njega, vi pa niste z njim. Ostajajo vam spomini (čeprav niti ne zgolj lepi, če sem prav razumela) in pa sanje, v katerih je vse mogoče. Ampak te sanje se vedno znova končajo tukaj in sedaj, kjer se vračate v družino, k možu, k svojima otrokoma, ki vas nujno potrebujeta, in verjetno tudi v službo, k vsakodnevnim obveznostim? Koliko sploh imate časa, da sanjate in si predstavljate tisto, po čemer najbolj hrepenite?

Pa sploh veste, po čem najbolj hrepenite? Verjamete, da je to njegov objem, njegov poljub, njegov dotik? Kajti istočasno govorite o dvomu in o strahu pred razočaranjem, če bi se mu prepustili tudi fizično. Veliko ste pisali o svojem doživljanju in zelo slikovito ste popisali močna občutja, ki vam ne dajo živeti in vas držijo v primežu, kjer izgubljate še tisto malo energije, ki je imate, za življenje v svoji družini. Nič pa niste napisali o njem – da, veliko ste se pogovarjali, on gleda sedaj na življenje drugače kot pred 17 leti, sigurno. Pa je on tudi poročen, ima otroke, živi v tujini, je zaposlen v vaši bližini …? Kaj on pričakuje od vaših srečanj – afero, poroko, družino z vami, obujanje spominov, različna razglabljanja in sanjarjenja o tem, kaj je bilo in kako je zdaj …? Oprostite za grobe besede, ampak vi potrebujete tudi nekaj, na kar se lahko naslonite in vam bo pomagalo priti do določenih odgovorov, ki jih niste dobili že pred toliko leti, ko se je gospod »zgolj« odselil v tujino.

Pravite, da je bilo v mladosti v odnosu z njim pogosto hudo in da niste bili slišani. Da ste si od njega želeli več pozornosti, več odzivnosti in več trdnosti, varnosti, ki bi se kazala tudi v nekem predvidljivem življenju. Tega pri njem niste našli. Pa ste vseeno vztrajali. Kaj je bilo tisto, ki vas je tako močno zvezalo z njim takrat, ko ste bili stari 24 let? Pravite, da je bil vaš prvi fant in da se prvega ne pozabi nikoli. Kaj ste milili s tem? Da prvemu pripadate ne glede na to, kakšen je vaš odnos? Da vas nihče ne more imeti tako rad/ali vi ne morete imeti nikogar tako radi kot nekoga, ki vam je prvi prišel tako blizu, da ste pričeli sanjati o skupnem življenju, da ste se ljubili z njim in sanjali o tem, da bi dejansko postal vaš princ, pa ni in ni postal? Katero je bilo tisto vzdušje, ki vas je prepričevalo, da se splača vztrajati? Zaljubljenost sama od sebe ne more trajati 3 leta, tudi močno telesno privlačnost ste morali na nek način ohranjati, da ste po vseh solzah in obupavanju takrat še vedno vztrajali z njim. Koliko sta vam bili mogoče tudi negotovost in nepredvidljivost na nek način poznani in domači, da ste se sicer jezili nanj in jokali zaradi njega, pa istočasno kar upali in upali, da bo tudi on postal bolj »odrasel« in da boste zaživeli tako, kot bi si želeli? Ste se o tem že kdaj spraševali?

Zase ste napisali, da ste morali zgodaj odrasti. Zakaj? Kaj ste v družini tako pogrešali, da niste mogli biti otrok, razposajen, nepredvidljiv in otročji, igriv, ampak ste morali odrasti in vzeti stvari v svoje roke, mogoče še celo poskrbeti za druge? Ali ste morali vi skrbeti za druge, ni nujno fizično – lahko zgolj čustveno – namesto da bi odrasli skrbeli za vas? To so odgovori, ki jih morate raziskati, če želite prekiniti ta nori val občutij, ki je za vas tako močan, da ne morete normalno živeti in da je vaše telo zgolj ena velika boleča rana, ki hrepeni po nečem, kar je tako močno vsajeno v vas in v vaše doživljanje. Predlagam, da si pomagate s strokovnjakom, ki bo z vami prehodil tisti najbolj boleči del poti do vas samih in vam pomagal, da vas čustva ne bodo več tako močno preplavljala, da se boste bali, da se vam bo zmešalo. Kajti, gospa, niste moteni in ne meša se vam. Ste se pa močno poistovetili z nekaterimi doživljanji, ki so izredno močna in vas povsem prevzamejo. Vaš bivši vam ni povzročil teh močnih čustev, tega občutka, da se vam bo zmešalo, teh močnih doživljanj in hrepenenja, gre za občutja, ki so vam jih »povzročili« pomembni drugi v rani mladostni (čeprav se tega mogoče niti ne spomnite), on pa vam jih je prebudil. Zgolj prebudil. In prav je, da ugotovite, s čim vam jih je prebudil, s čim vas na nek način tako priklenja nase in kaj vse se striva za to bolečino in tem hrepenenjem. To so stare zgodbe, ki so se vam ponovile v odrasli dobi. Vi se boste morali šele naučiti, kako ohraniti sebe in ločiti svoje telo in svoje doživljanje od tega, kar vse vi ste. Kajti vi niste zgolj ena kepa bolečine, pogrešanja in zavrženosti, ampak ste odrasla oseba, ki je funkcionalna v odnosih z drugimi, ima svojo družino … Oseba, ki pa se je trenutno povsem prepustila intenzivnim občutkom, ki imajo korenine v rani mladosti in so zato tako zelo močni. In jim pustite, da vas preplavljajo tako, kot so vas kot majhnega otroka v odnosih, kjer niste imeli moči, da bi poskrbeli zase. Sedaj boste ob strokovnjaku uspeli najti sebe in poskrbeti za majhno punčko v vas, ki si želi trdnega, toplega in predvidljivega doma. Pa istočasno tudi igrivosti, spontanosti in življenja, ne zgolj izpolnjevanja dolžnosti!

Pravite, da ste veliko naredili na sebi, da ste odrasli in da gledate na stvari drugače. In tako je tudi prav. Vseeno pa se lahko vprašate – kaj se je zgodilo takrat, ko se je odnos zaključil? Pravite, da je ljubljeni kar odšel. Ste vedeli, da je to pomenilo konec? Ste vedeli, zakaj se je odnos zaključil? Koliko ste vi ves čas ohranjali nek imaginarni odnos in z vsemi mogočimi vprašanji, iskali krivdo za njegov »pobeg« pri vas, v bistvu pa bi si vi od njega dejansko želeli slišati te odgovore? Takšne, ki bi vas pomirili in vam dali vedeti, da niste naredili nič narobe in da je z vami vse v redu.

Ali lahko v vseh pogovorih, ki ste jih imeli z njim v zadnjih mesecih, pri sebi vidite, kaj je tisto, kar vas je pri njegovem odhodu tako bolelo (imate sedaj razloge, zakaj je gospod pobegnil, kako je on doživljal vse skupaj, kje ste mu prišli preblizu in ni mogel zdržati ter se je raje umaknil …), ali pa zgolj »uživate« v njegovi družbi, si ga želite, sanjate o njegovih dotikih, poljubih in istočasno skupaj sanjate, kako je bilo in kako je zdaj. Vi namreč nimate nekih konkretnih ciljev, kaj bi želeli z vašimi srečanji doseči, je res? Vem, da se lahko sliši zelo grobo in tehnično, ampak če boste vi ob teh pogovorih zgolj trpeli in si ga želeli, nimate pa nekega konkretnega cilja – ali se boste odprli in zaključili tisto, kar bi se moralo zaključiti že pred 17 leti, ali razmišljate o tem, da bi ponovno zaživeli z njim, se ločili, si uredili drugačno življenje, predvidevam, da na dveh stolih ne boste sedeli – to kar sedja delate, pa je čisto trpljenje!

Trenutno boste verjetno zelo težko sami prebrodili tisto najhujše. Potrebujete nekoga, ki mu lahko zaupate in poveste, kaj se vam dogaja in kako hudo je. Predlagam, da je to oseba, ki vam bo pomagala najti sebe v vsej tej zgodi. Naj bo res dobra prijateljica ali pa strokovnjak, to bi bilo najboljše. Kajti vi morate najprej dobiti kontrolo nad seboj in nad svojim doživljanjem nazaj. In to ne na način, da vse skupaj potlačite in »umrete«, kot ste se izrazili. Ko boste bolje znali ohraniti sebe v odnosu z njim, boste tudi njemu laže postavili vprašanja, ki vam bodo povedala tisto, kar vas zanima – in bodo laže predvidevala vaše nadaljnje življenje: ali ostati z družino ali oditi.

Ampak preden se prepustite zgolj ukvarjanju s čustvi ob bivšem partnerju pa se boste nujno morali posvetiti tudi doživljanju ob vašem možu. Koliko je ob njem prostora za vašo igrivost, vašo spontanost in veselje? Koliko radoživosti in sanjarjenja je ostalo že od vaših otroških dni, pa si ga do

sedaj niste upali živeti? Koliko vaš mož ve o vaši mogoče še otroški bolečini in pogrešanju (pravite, da ste morali zgodaj odrasti)? Teh vsebin se boste morali slej ko prej dotakniti ob močni podpori nekoga, ki mu zaupate. Koliko lahko možu poveste o svojem dolgčasu, ki ga trenutno doživljate, in o tem, kako vas obremenjujejo vse mogoče zadolžitve, medtem ko imate občutek, da je življenje postalo tako monotono in tako megleno, pusto? Kaj lahko naredite, da bi to vibrantnost našli v odnosu, ki je sicer (kot ste napisali) ljubeč in stabilen, samo premalo živ? Za odnos z možem ste se namreč kot odrasla gospa zavestno odločili. Takrat ste verjetno bili tudi prepričani, da bo odnos ljubeč, spontan, predvsem pa živ. Zakaj ga kot takega tudi ne ohranjate?

Tukaj so tudi vaši otroci, ki so del vas in bodo to vedno ostali. Koliko čustvenega prostora za hči in sina ostaja v tem odnosu z vašim bivšim partnerjem? Otroci vas potrebujejo – tudi zdaj, ko ste z mislimi drugje in zgolj životarite in čakate na klic, kavo, srečanje z bivšim. Ste se teh tem dotaknili, ko ste se pogovarjali z bivšim partnerjem? Kljub temu da si močno želite njega, da sanjate o njem, vi niste zgolj ženska, ki se odloča le o svoji usodi. Tukaj so tudi vaši otroci, ki bodo še kar nekaj časa mamo zelo potrebovali, preden bodo lahko odšli svojo pot in sicer z izkušnjo bližnjih odnosov, ki jih bodo zaznamovali. Imeti čustveno odmaknjeno, ali pa labilno, razočarano mamo je nekaj povsem drugega kot imeti mamo, ki je na potrebe otrok senzitivna in odzivna, zato ker je v stiku s seboj in se v svoji koži dobro počuti.

Kakor koli se boste odločili, se odločite s trezno glavo in umirjenim čustvovanjem. Tako močno doživljanje vas samih ob bivšem partnerju ne more biti dolgotrajno, če ga sami ne boste ojačevali. Torej – pridobite pomembne odgovore od bivšega partnerja, tiste, ki jih čakate že 17 let. Pomirite sebe in preverite, kaj je tisto, kar vas tako močno veže na bivšega partnerja in tega nikakor ne morete najti ob možu.  Nikakor ne drži, da ne bi mogli biti tako ljubljeni in predani tudi možu, ne zgolj prvemu fantu Ljubezen, ki jo gojimo, in odnos, v katerega vlagamo energijo, postajata vedno trdnejša in močnejša, ne pa tudi dolgočasna, če ju ohranjamo živa. In prvi fant/partner nam ni usojen zgolj zato, ker je bil prvi. In to nikakor ne pomeni, da nas drugi ne bo mogel imeti tako rad, ker nismo le »njegovi«. Pari, ki pričnejo s svojo skupno življenjsko potjo že zelo zgodaj (npr. v srednji šoli) in ostanejo skupaj celo življenje, niso nujno najsrečnejši. Znotraj intimnih odnosov se moramo naučiti tudi svoje individualnosti, skrbi zase in zavestnega vložka v skupno življenje ter tudi slovesa, ločitve, če se zaradi lastnega osebnostnega razvoja naša in partnerjeva pot ločita. Zgolj močna povezanost in »navada« ne pripeljeta zakoncev/partnerjev v večno srečo.

Verjamem, da se boste v naslednjih dneh poskrbeli najprej zase. Tako da odložite ta težka čutenja in se notranje umirite. Pomagajte si tudi s sprehodi v naravo, z različnimi načini prebujanja notranje povezanosti s seboj (npr. meditacija, joga), z raziskovanjem svoje otroške zgodbe, z branjem, z družbo ljudi, ki vam veliko pomenijo, …  Slej ko prej pa boste želeli dobiti jasne odgovore o vaši pretekli zgodbi. Na podlagi le-teh, boste preteklo zgodbo zaprli in si naredili konkreten plan, kako boste vaše življenje nadaljevati. Poskrbite pa zato, da ne pustite nikogar v takšni negotovosti (govorim o možu in otrocih), kot je vas pustil vaš bivši fant pred toliko leti.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja