Moj otrok in njegova mama

Midva sva se ločila pred dobrim letom. Najin sin je v 9. razredu, živi pri mami. K meni pride le za vikende, vsak drugi vikend. Mama ga po mojem mnenju razvaja, vse mu k riti prinese, pa nič od njega ne zahteva. Ga kupuje z vsemi igricami, sladkarijam, izleti … Jaz živim z drugo partnerko in sem predelal bivšo vezo. Rad bi, da bi sin postal Nekdo. Je sposoben in lahko bi se izšolal ter bil uspešen. Mama ga ne pritiska, naj se uči, ocene so padle, za vse naj bi bil jaz kriv, ona mu vse dovoli. Jaz bi rad, da bi imel dobre ocene in da bi šel na gimnazijo, pa potem naprej študirat. Ker je sposoben! Ko je pri meni z mano ne govori veliko, tudi ko je pri meni se umakne v sobo. Pa nimam ideje kaj naj naredim. Ne bi želel, da zavozi. Na njegovo mamo se ne morem obrniti, ker me sovraži in dela vse proti temu kar mu jaz rečem. Verjetno je sin zbegan. Veliko se pogovarjam tud s partnerko, ki želi mojemu sinu dobro. Ne vem kaj naj naredim, da se bo sin učil in da ne bo zavozil življenja. Trenutno mu je za vse vseeno. Kaj naj naredim?

Nasvet naše svetovalke:

Spoštovani gospod!

V vašem pismu je čutiti, da vas resnično skrbi za sina, istočasno pa ste jezni in nemočni, saj se njegovo življenje odvija drugače, kot menite, da bi bilo zanj dobro. Želite mu vse najboljše, da bi bil uspešen, šolan, da bi imel urejeno življenje, ampak istočasno veste, da na njegovo življenje ne morete vplivati toliko, kot bi želeli, saj sin večino časa ni z vami, živi namreč pri mami. Mama pa, pravite, se je obrnila proti vam in vajina komunikacija ne prinese želenega učinka – torej enotne spodbude za sina. In v tej jezi in nemoči ne vidite izhoda, čas, ko se bo moral sin odločiti in izbrati svojo nadaljnjo poklicno pot, pa se hitro bliža. In res, ni vam lahko!

Kakšne možnosti torej imate?

Predlagam vam, da se najprej ustavite in pričnete pri sebi. Vedite, da sinu ne morete biti oče in mama hkrati. Lahko ste mu le oče in mu tukaj stojite ob strani, kolikor je le mogoče: ga spodbujate, mu svetujete, ste si pripravljeni vzeti čas zanj, se z njim pogovarjate in mu poveste, da verjamete vanj, ... Ravno tako verjamem, da tudi vašemu sinu ni lahko. Odločitev za srednjo šolo je pred vrati, odločitev ni lahka, z vaše strani in s strani mame verjetno dobiva različne informacije (vi ste torej bolj ambiciozni, mama pa se prilagaja sinovim odločitvam, ki pa trenutno kažejo bolj v tisto smer, kjer bo vložek truda zanj čim manjši), sam pa se ne čuti niti toliko prepričanega vase, da bi vedel, v katero smer bi na poklicni poti želel oditi. Vprašanje, ki se zastavlja tukaj, je, koliko se sin sploh čuti sposobnega (vi pravite, da bi lahko naredil gimnazijo, da je sposoben!), koliko energije in moči mu ostaja za šolsko delo in koliko zagrenjenosti, nemoči in nepomembnosti čuti, ko je razpet med vami in mamo. Sina boste morali najprej pridobiti. Ne na način, da bi želeli doseči, da se preseli k vam, ali da boste tekmovali z njegovo mamo, kdo ga bo bolj razvajal. Nikakor!

Ampak tako, da vam bo lahko zaupal. Da boste z njim iskreno spregovorili o tem, kaj on doživlja. Kaj doživlja ob odločitvi za srednjo šolo, ki je pred vrati? Koliko se sploh uspe ukvarjati s tem, ali mu je to vprašanje trenutno povsem odveč in razmišlja oz. se sprašuje povsem druge stvari (npr. koliko je še vedno lahko obremenjen zaradi vaše ločitve, koliko se ob tem počuti krivega, koliko je jezen na vas oz. na svojo mamo, ker nista več skupaj, kako si želi, da bi vi in mama vsaj spoštljivo komunicirala in ga enotno podpirala …). Zelo dobro bi bilo, da te odgovore od njega dobite. Kajti če je vaš sin obremenjen z vsemi drugimi temami, je odločitev za srednjo šolo zgolj še ena fronta, na kateri se bori tako z vami kot s svojo mamo. Ali se želi na tem področju dokazati, da ne bo poslušal nikogar in se bo odločil za srednjo šolo, ki jo bo čim laže naredil, ali želi dokazati, da ne bo izpolnil pričakovanj drugih, ampak se bo odločil po svoje, … Istočasno verjetno niti sam ne ve, kaj si želi. Čuti pa ogromno težo vaših pričakovanj, verjetno tudi neizrečena pričakovanja oz. drugačne informacije od vaših s strani mame, ter je zato povsem zmeden. In svoje stiske ne zna spremeniti v besede in vam je izraziti, zato se, tudi ko je pri vas, zapira v sobo in ne želi veliko govoriti. Koliko mu tukaj lahko pridete naproti? Mu poveste, da vas skrbi zanj in da bi mu želeli biti predvsem v oporo, ne pa nekdo, pred katerim se bo moral dokazovati in se z njim boriti, kdo ima prav?

S tem da boste verjeli v sina in v to, da zmore narediti gimnazijo in se vpisati tudi na fakulteto, če se odloči in usede za knjige, mu boste veliko pomagali. Spregovorite o tem, kako ga vidite, kje vse ste mu pripravljeni pomagati (se mogoče z njim poglobiti v tiste predmete, kjer je trenutno najslabše ocenjen, iti z njim na ogled kake srednje šole …), in povejte, kdaj je svoje sposobnosti že dokazal, tako da vas ne more prepričati, da ni sposoben! Spregovorite tudi o njegovem počutju, o tem, o čemer razmišlja in kaj si želi (ne zgolj na področju šole in učenja!). Ko boste našli pot do njega, da se vam bo odprl in vam povedal, kar ga teži – koliko ga skrbi tako odločitev za srednjo šolo kot mogoče tudi druge teme, celotno nadaljnje življenje, njegova pripadnost družini, ki je ni več,  ali kako je jezen na vas, kako vas pogreša, kako pogreša vaše skupno življenje … Toliko, da bo dobil občutek, da se vi ob teh njegovih besedah ne boste umaknili, se ne boste razjezili nanj in bili celo grobi do njega, ampak da ga boste poslušali. Da bo vaše vedenje predvidljivo. In da mu ne boste razlagali o svojih razlogih, zakaj ste se tako odločili – vi in vaša bivša partnerka, ampak boste zgolj slišali njega in njegovo stisko. Potem šele se boste pogovorili o srednji šoli. Naj vam pove, kaj ga veseli, o čem razmišlja, kaj bi v življenju rad postal. In ne zgolj na katero šolo bo šel, temveč kaj bi želel delati, kateri poklic opravljati in zakaj. Kaj zanj pomeni osebna sreča, kaj bi želel postati pri dvajsetih, tridesetih ali pri petdesetih letih? Povejte mu, kje vi vidite njegova močna področja in kako se kažejo. Ter opomnite ga na to, da močno področje ni dovolj, da si v srednji šoli ali kasneje v poklicu uspešen. Potrebna sta še delo in trud na tem področju. Kako bo prišel do energije in volje, da se bo potrudil tudi za dobre ocene v 9. razredu? Koliko mu tukaj vi lahko pomagate – tako da ste z njim, se mogoče tudi učite z njim, ali mu praktično skušate prikazati vrednost oz. smisel učne snovi, ki jo mora osvojiti? Predvsem pa mu jasno sporočite, da lahko doseže svoje cilje le na način, da se zanje potrudi in da vam pove, ko bo potreboval vašo pomoč. Takrat lahko na vas računa (mu boste pomagali pri učenju, mogoče skupaj pripravili kakšno seminarsko nalogo, odšli z njim na informativni dan za srednjo šolo …). Istočasno pa mu jasno poveste, kako ga vi vidite, kaj verjamete, da bi lahko dosegel, in kako pomembno je, da ne obupa pri učenju in pri trudu za svoje osebne cilje.

Pri doseganju osebnih ciljev potrebuje sin tudi osebni zgled v vas pri tem, kako se je treba za določene cilje potruditi. Koliko se vi trudite, da ste ali še boste dosegli tisto, kar vam je res  pomembno? Mogoče na delovnem mestu, na poklicnem področju, v osebnem življenju? Koliko se boste potrudili, da boste dosegli spoštljiv dialog s sinovo mamo? Boste odšli k njej oz. jo poklicali ter se skušali pogovoriti o skupnih vzgojnih pristopih do sina, o tem, da mu privzgajata iste vrednote, ter o tem, da ga ne obremenjujete z lastno stisko? Koliko ste pripravljeni stopiti do nje in se o tem z njo pogovoriti? Kajti vaš partnerski odnos se je zaključil, medtem ko se vaše starševstvo do sina ne bo nikoli zaključilo. In sin bo točno vedel, če se boste v tej smeri potrudili in bili do bivše partnerke spoštljivi, vztrajali pri tem, kar verjamete, da je za sina dobro, ter se potrudili za to, da boste vaše dogovore glede skrbništva, glede finančnih obveznosti in vseh ostalih stvari s sinovo mamo zelo striktno spoštovali. Boste uspeli pri tem? Vi sami seveda ne morete zagotoviti ustreznega dialoga s sinovo mamo, saj pri tem tako vi kot ona prispevata enakovreden del. Ampak tisto, kar vi lahko naredite, je, da se potrudite s svoje strani. Za njene odzive, njeno spoštovanje dogovorov in njeno vedenje niste odgovorni in ga ne morete spremeniti. Kajti bolj ko se boste od sinove mame oddaljili, bili jezni nanjo ali se ji želeli maščevati zato, ker sina vzgaja drugače kot vi, bolj bo to tudi sinova bolečina, s katero se bo obremenjeval in iskal načine, da se razbremeni (ti načini pa so lahko zanj tudi destruktivni), namesto da bi se potrudil in naredil čim več v smeri, ki je zanj pomembna (sprotno učenje, popravljanje ocen, trezna odločitev za srednjo šolo …). Sin se mora ukvarjati s seboj in s svojimi odločitvami, ne pa da išče izhode iz stiske, ki je ne more spremeniti oz. nanjo vplivati (vaša ločitev, vaš odnos z njegovo mamo, vaši različni vzgojni pristopi do njega).

Tisto, kar sin ravno tako kot iskren in pristen odnos z vami zelo potrebuje, je občutek, kako pomembno je doseči nek osebni cilj in kako dobro se počutiš ob tem, da si bil pri neki svoji nalogi uspešen. Skušajte organizirati vaše vikende čim bolj aktivno. Tako da greste skupaj nekam v naravo, da pripravite skupaj večerjo, pospravite stanovanje oz. hišo, da skupaj naredite nekaj iz lesa, iz kateregakoli materiala, da skupaj kosite travo, da se potrudite in utrudite ob nekem skupnem delu, nato pa se usedete in občudujete vaš skupen dosežek. Lahko tudi pobelite stanovanje, kupite novo pohištvo, preuredite njegovo sobo pri vas … Ob vsem tem ga boste povabili zraven, mu dali možnost soodločanje in ne boste zgolj ukazali Danes bomo belili in pika! Tako da bo sin res lahko začutil, da je prispeval pomemben del, da je del vaše nove družine, da se je potrudil in da lahko tudi sam vidi rezultat svojega truda. Tukaj je pomembno, da sodeluje z vami, tudi z vašo partnerko. Tako da dobi občutek, da vam ni odveč in da kljub temu da ste si uredili novo družino (ne glede na to, ali se boste odločili tudi za otroke ali ne), on še vedno spada k vam in je del vas. Zato, ker ste odšli od njegove mame, ga nimate nič manj radi in njegova usoda vam ni nič manj pomembna.

Vaše odločitve, kako boste pristopili do sina, koliko njegove jeze in drugih težkih čutenj boste zdržali in kako blizu mu boste lahko prišli s pogovorom in s skupnim aktivnim preživljanjem časa (ne na način, da ga kupujete z različnimi dobrinami), bodo sinu lahko zelo v pomoč. V pomoč, da bo začutil, da verjamete vanj in da vam ni vseeno zanj. Predvsem pa, da se ne boste borili proti njegovi mami, da ne boste govorili nič čez njo, da ne boste prek njega želeli doseči, da bi se ji maščevali. Kajti sin bo kmalu začutil in videl, koliko so vaše besede, vaša vedenja iskrena in koliko so dejansko odraz skrbi in ljubezni do njega, in ne maščevanja njegovi mami. S tem mu zaprete eno izmed front, na kateri se bori in kjer izgublja svojo energijo. Omogočite mu torej, da se mu ne bo treba boriti proti vam, da mu ne bo treba izbirati med vami in med mamo, kajti on je vaš in vi ste njegovi in to bo ostalo ne glede na materino oz. vašo novo družino. Tudi različne razlage o tem zakaj niste več z njegovo mamo, kaj vas moti pri njej, … vam res odsvetujem. Tisto kar je zanj pomembno je njegov odnos z vami kot svojim očetom!

Pa še nekaj: tudi če se bo sin trenutno odločil za šolo, za katero verjamete, da ni v skladu z njegovimi sposobnostmi in potenciali, naj bo to njegova odločitev. To odločitev bo lahko kasneje spremenil (se prešolal, nadaljeval šolanje po nekoliko drugačni poti), ne bo pa pozabil, da ga niste v nič prisilili in da niste bili jezni nanj ali obupali nad njim zgolj zato, ker se ni odločil po vaši volji. In ta vaša podpora njemu in istočasno možnost, da sam odloča o svoji poklicni poti, medtem ko vi jasno spregovorite o tem, kako ga vidite in kaj mu priporočate (odločil pa se bo sam), je tiso največ, kar mu trenutno lahko daste. Želim vam, da bodo prihodnji meseci minili s čim manj negotovosti in stresa!

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja