Sodelavkina mama

Imam  vprašanje glede sodelavke. Poznava se že od študentskih let, skupaj sva hodila po potovanjih, žurih, … Bila je glavna faca, vedno. Za vse je imela odgovor in vedno bila center družbe. Bila sva si blizu, zaupala sva si. Nikoli nisva nič pričakovala drug od drugega, da ne bo pomote! Jaz sem zelo drugačen v nekaterih življenjskih nazorih kot ona, tako da imava tudi druge življenjske cilje. Nato sva nekaj časa prekinila najino druženje, jaz sem malo potoval, ona je menjala različne firme. No, pred dvema letoma sva se nehote znašla na zelo podobnih delovnih mestih, oz. delala tko rekoč pri istem delodajalcu, samo v različnih nadstropjih. Tako da sva se zopet začela več družit. Vesel sem njene družbe in pogosto komaj čakam da je čas za kavo in da greva skupaj na cigaret. Jaz živim v drugem kraju kot ona, ona živi še doma, pri starših. Je edinka. Oba sva v zgodnjih tridesetih, ambiciozna in delovna. In kje je problem. Zadnje leto se nama na kavah pogosto  vrstijo ene in iste teme, tako da ne vem več kaj naj naredim. Ves čas mi govori o svoji družini, točneje o svoji mami. Njena mama ima kar nekaj težav z zdravjem, pa z možem se ne razume, pa njeno vedenje je včasih prav noro. In jaz ji potem dajem ideje kaj narediti in kako pomagat mami, ampak se mi zdi, kot da govorim v prazno. Vse kar ji predlagam se ji zdi nemogoče – ne more je pustiti pri miru, ker jo skrbi zanjo, mama ne more sama k zdravniku, ker mu mogoče ne bo vsega prav povedala, ona mora kontrolirati njene doze zdravil, da ne bi kaj narobe vzela, ona jo mora peljat v trgovino, da ji ne bi očitala, ona mora in mora vse… Jaz bi na čase že ponorel ko mi to razlaga. In sem ji rekel tudi, da jo mama izkorišča in da je ona odrasla in naj živi po svoje, mama in oče pa po svoje, pa nič ne pomaga. Zadnjič sem se tako razjezil, da sem rekel, da bi jaz to staro coprnico čez okno vrgel in je izbuljila oči, rekla da ni vedela da sem tak antisocialec in odšla. Zdaj me že nekaj časa ignorira in hodi mimo mene kot da me ne pozna. Ni mi vseeno, ampak ne morem ves čas poslušat samo od njene uboge mame, pa kakšno otroštvo je imela in kako se je trudila zanjo, … In me zdaj res zanima, ali ne bi smel povedat svojega mnenja, ali bi enostavno moral preslišat, ampak jaz jo poslušam in tolažim že toliko časa, da nisem več mogel. In res mislim, da bo sodelavka zaživela šele takrat, ko bo njena mama pokojna. Pa naj bom antisocialc ali pa ne. Povejte mi kaj naj naredim oz. kako se v takih primerih obnašajo tisti ki niso antisocialci?

Nasvet naše svetovalke:

Spoštovani gospod !

Ni vam lahko! Vaše pismo je nabito s čustvi, tako z jezo in pravim besom, gnusom do sodelavkine mame in tudi strahom, kaj vse ste naredili narobe, ali ste res tako grozni, da vas je sodelavka upravičeno označila kot nekoga, ki nima čuta za drugega, ki ni sposoben empatije, ki mu pripada diagnoza osebnostne motnje (označila vas je za »antisocialca«).

Sodelavkine besede so bile kar grobe in zelo resno ste jih vzeli. Koliko časa ste sočustvovali z njo, jo tolažili in ji dajali predloge, kaj naj naredi? Koliko časa ste želeli pomagati in ste igrali vlogo psihoterapevta, svetovalca, tolažnika? Situacija pa se kar ni in ni spremenila, le vedno teže ste poslušali že znano zgodbo, vsakič s kakim novim detajlom, in vedno znova ste težko rokovali s čustvi, ki ste jih ob takšnih pogovorih doživljali. Gospod, to, kar opisujete, je zelo tipična reakcija za nekoga, ki želi pomagati in se trudi in je pretirano sočuten tam, kjer pomagati ne more. Če ne bi bili sposobni empatije, če se ne bi zmogli vživeti v njo in v situacijo, ki se ji dogaja doma, verjetno ne bi reagirali tako, kot ste. Glede na vaše pismo sklepam, da imate tudi uvid v celotno situacijo, nimate težav s prilagajanjem socialnim normam, niste impulzivni in nesposobni vnaprejšnjega planiranja …. To pa so vse lastnosti, ki jih posamezniki z osebnostno motnjo, t. i. antisocialno osebnostno motnjo, nimajo. Kaj se torej dogaja?

Po vašem opisu sodeč, je vaša sodelavka s svojo mamo v zelo intenzivnem čustvenem odnosu, ki jo vedno bolj in bolj omejuje. Glede na to, da je sodelavka odrasla, ima svojo zaposlitev ter zaključeno izobraževanje, predvidevam, bi bilo smiselno, da bi pričela razmišljati o tem, da se odseli od doma oz. si uredi svoje življenje ter zaživi izven »objema« oz. bolje rečeno »oklepa« doma. Niste napisali, ali ima partnerja, otroke, predvidevam pa, da ne. Sodelavka je namreč tako zelo intenzivno čustveno vpeta v odnos s svojo mamo, kjer niti ni prostora za nek drug, čustveno intenziven odnos, kot je npr. partnerski. In vi ste tisti, ki jo dobro poznate že od študentskih let in veste, kakšna je bila, kako se je znala zabavati, kako je znala reševati težave in biti optimistična, ambiciozna. Sedaj pa, kot sposobna odrasla ženska, ko je vsaj glede merljivih dejavnikov (izobraževanje, finančna samostojnost …) samostojna in bi bil čas, da bi zaživela svoje življenje, se ji je zataknilo. Verjetno je tudi njena mama tista, ki se je zbala, da bo hči odšla svojo pot in jo bo »zapustila«, tako da je pričela še ona dodatno pritiskati nanjo. Nin nujno, da mama zavestno izvaja tak pritisk nad hčerjo, ampak učinek je enak – hči je priklenjena na dom. To govori o materini veliki bolečini in preveliki identifikaciji zgolj z vlogo mame, medtem ko ima vsaka odrasla ženska tudi ogromno drugih vlog (npr. žena, sodelavka, prijateljica, soseda …). Ravno tako se vsaka mama, ki ima občutek, da je njeno življenje izpolnjeno in je zadovoljna v svojem partnerstvu, veseli trenutka, ko bo lahko skrb za svoje otroke opustila in se bolj posvetila drugim vlogam. Zgleda, da je ta naloga za sodelavkino mamo pretežka, in tako na vse možne načine svojo hči priklepa nazaj na dom. In sodelavka se tukaj verjetno čuti nemočno, kot majhen otrok, ki je povsem odvisen od mame in se ji ne sme zameriti, je ne sme razočarati. Kajti če bo mama jezna nanjo, če jo bo razočarala, prizadela, zavrgla, bo imela hči velike težave z občutki krivde, doživljala bo pravo grozo. Ampak ta občutja niso tista, ki bi ji pomagala oditi in se rešiti iz materinih »krempljev«. Bo pa morala o njih spregovoriti s strokovnjakom, ki ji bo pomagal, da se bo zavedala svoje moči in svojega dela odgovornosti, da vztraja v tem odnosu, ki jo omejuje in jo bo daljnoročno verjetno zagrenil. Zelo verjetno se tudi sama pri sebi sprašuje, ali je takšna skrb za mamo ustrezna in ali mama res potrebuje toliko pomoči, nege, podpore, kot ji jo ona daje. Na razumski ravni si občasno sigurno zastavi takšno ali podobno vprašanje, vendar je strah premočan, da bi ji pomagal narediti korak naprej in se ob mami postaviti zase oz. se od nje umakniti. Te intenzivne čustvene vezi, lahko bi rekla kar prave simbioze, ki je tudi sodelavki pretesna (mama ji gre verjetno občasno »na živce«, njeno vedenje jo včasih moti, ampak istočasno jo zanjo zelo skrbi in se čuti dolžno, da ji pomaga), nihče ne more na silo pretrgati, če sodelavka kot odrasla ženska tega ni pripravljena storiti.

Kaj se torej dogaja v pogovorih, ko vam opisuje svoje dogodke z mamo in vas na nek način prosi za pomoč, istočasno pa je zelo stroga do vas in budno pazi, da vi ne bi prestopili mejo spoštljivega, ne reagirali zanjo dovolj »sočutno«, se po možnosti tudi vi ne vživeli zgolj v njeno nemoč in jo s svojimi odgovori in prikimavanjem njeni »žalostni usodi« še potrjevali? Sodelavka vam razlaga situacijo in vi ob pogovoru z njo čutite ogromno jeze, besa, prave agresije, tako da bi najraje skočili k njej domov in uredili z mamo namesto nje. Ta čutenja ste začutili ob sodelavki in to so NJENA čutenja, le da jih ona ne čuti, ker jih je potlačila, zanikala in na nek način odcepila od svojega doživljanja. Njeni sogovorniki, ki so dovolj sočutni in pripravljeni poslušati, pa ta njena zanikana in odcepljena čustva močno začutijo, se z njimi identificirajo in ji s svojim vedenjem sporočajo, česa vsega ona ne čuti. Torej če bi si ona pustila začutiti to jezo, ta pravi bes na mamo, bi se ji postavila po robu. Ona pa se je naučila, da teh občutij ne čuti, jih zanika in na nek način potlači. In tako ostaja ujeta v strahu in skrbi za mamo, v nemoči in večnem »ugajanju«. Lahko se je tudi na razumski ravni prepričala, da je njena mama dobra in da si ne zasluži, da bi bila jezna nanjo. Lahko se je že kot majhna punčka naučila, da so starši prave svetinje, do katerih se ne sme pokazati jeze ali neke odločnosti, ker se jih s tem lahko rani, prizadene. In tako sodelavka do teh svojih čustev nima dostopa in zato nima orodja, da bi se materi postavila po robu. In ko vi v pogovoru z njo prevzamete to njeno jezo in gnev, se razjezite na njeno mamo namesto nje, jo s tem tudi vi oropate možnosti, da bi to jezo začutila in se mami postavila po robu. Ona pa vas istočasno lahko zelo grobo sodi, kako ste neempatični in kruti, medtem ko je ona sočutna in prijazna, do mame skrbna. In istočasno se na nek način tudi čustveno razbremeni v pogovoru z vami. Vi pa od te malice/kave odidete polni besa in gneva, pa še obsojeni, da ste kruti in celo da imate osebnostno motnjo! Kako je to krivično tako do vas kot do sodelavke!

Kaj boste naredili vi gospod in kaj lahko naredi vaša sodelavka? Vaša sodelavka bo morala sama začutiti, da odnosi pri njej doma niso takšni, kakršne bi si želela in da so njeni življenjski cilji in ambicije drugačne od tistega, kar doživlja in živi vsak dan znova. Od prijateljev lahko pričakuje zgolj opozorilo, da se je zelo spremenila, da se je spomnite kot ambiciozne, energične, takšne kot ste jo opisovali v pismu, … Ampak ona mora biti pripravljena te informacije sploh slišati. In ko bo sprevidela, da ima možnost se vsako dnevno odločiti kako bo živela, in da je ona tista, ki najbolj potrebuje pomoč in oporo, bo pomoč tudi poiskala.

Kaj pa vi? Boste še naprej opravljali vlogo tistega, ki stvari zgolj neskončno posluša in skuša rešiti, pristaja na vlogo »grdega račka«, ki si pusti pripisati vse negativno pod soncem in imeti težke in z vašega zornega kota nerešljive situacije na mizi vsako malico oz. vsako kavo s sodelavko? Kako dolgo boste še pristajali na to vlogo? In predvsem je pomembno, da se tukaj vprašate, kje ste se vi naučili, da morate kar požirati in požirati vso jezo in ves bes od drugih ter čakati, da vas bo drugi nehal zasuvati z vsebinami, ki so tudi za vas totalno neprijetne? Kaj, ko bi se tudi vi postavili zase in naredili konec tem vašim pogovorom?

Gospod, vi ste tukaj daleč od »antisocialca« in nekoga, ki je totalno neobčutljiv na potrebe drugih.  Vi ste zelo čuteči, ogromno zdržite in veliko ste pripravljeni poslušati in pomagati. Vendar v tej situaciji pomagati ne morete! Vaša sodelavka je odrasla gospa in bo morala pomoč zase poiskati sama. Vse, kar lahko vi naredite, je, da poskrbite za sebe. S tem da se jezite na sodelavkino mamo, posegate v njeno zgodbo, in to neupravičeno. Tudi če bi ji želeli svetovati, pomagati, jo razbremeniti, s tem ne bi naredili veliko. Predvsem odnesete čustveno breme in ji s tem izkušnjo, da bi sama sprevidela, da ta način njenega vedenja ne pelje nikamor, odmikate. Onemogočite ji učenje drugačnega rokovanja s svojimi čustvi in drugačnega odnosa z njeno mamo! Pa seveda ne želim, da se boste sedaj še vi počutili krivega. Nikakor! Želim vam le povedati, da s tem, ko poslušate te zgodbe, ko čutite to njeno zatrto jezo in bes, ne naredite nič dobrega za nikogar. In verjamem, da sodelavko jezi če govorite grdo o njeni mami, kajti ona je edina, ki lahko govori ostro o svojih starših, se nanje jezi in jih »sodi«. Vi odnosa z njeno mamo niti nimate, tako da se tukaj zadržite. Poleg tega sodelavka zaradi močne povezanosti s svojo mamo na nek način lahko vaše ostre besede poveže tudi s sabo, da ste torej strogo sodili in uporabljali neprimerne besede ne zgolj za njeno mamo, temveč da vaša kritika leti tudi nanjo. A kljub temu - nikjer ne piše, da morate vi te njene zgodbe poslušati! Kajti močno vas obremenjujejo, vas navdajajo z besom in istočasno uničujejo vas odnos s sodelavko! Koliko lahko torej spregovorite o teh temah s sodelavko?

Predlagam, da ji poveste, da v teh pogovorih ne boste več pasivni poslušalec, niti ne tisti, ki predlaga, kaj naj naredi, saj njene mame ne poznate in tudi njunega odnosa ne, zato o tem ne morete soditi. Opažate pa, da ona doma ni več srečna in da ji želite, da bi si uredila bivanje doma na način, da bi lahko v njej spet videli tisto prijateljico, ki se smeje, je optimistična in ambiciozna ter polna energije, ne pa zagrenjena, zaskrbljena in ves čas napeta. Lahko ji predlagate tudi, da bi se z njo želeli pogovarjati o marsičem, ne pa o domačih razmerah, saj se vam zdi, da domače situacije nikakor ne poglabljajo vajinega prijateljstva ter ne utrjujejo vajine medsebojne povezanosti, temveč zgolj razburkajo vajin odnos. Da bi želeli z njo govoriti o drugih temah, mogoče o službi, o načinih preživljanja prostega časa … O njeni mami in njenem očetu pa ne boste več poslušali, ker ji tukaj ne morete pomagati. Predlagate pa ji lahko, da se bojite, da se situacija sama od sebe  ne bo rešila, da mama ne bo prenehala biti do nje zahtevna ter da bi bilo dobro, če bi si poiskala pomoč strokovnjaka, kako lahko spremeni odnos do sebe in do svojih staršev na način, da je le-ta ne bo obremenjeval (ne s skrbmi in ne s krivdo in ne z besom).

Želim vam, da čim prej stopite korak v smeri, ko se boste vi počutili bolje. Odnos z vami je prekinila sodelavka, zato je prav, da ona ponovno pristopi do vas in se na nek način opraviči. Če vam je težko zdržati, lahko prvi korak naredite tudi vi – torej da sodelavko pokličete in ji poveste, kar čutite. Povejte ji pa, da bi želeli z njo ohraniti prijateljski odnos, vendar na drugačni ravni. In da ste pripravljeni z njo hoditi na skupne kave, kosila, ne mislite pa poslušati več o njeni domači situaciji. Ne pustite pa, da ponovno vstopite v odnos z njo brez da bi se pogovorili o minuli situaciji - vaših zanjo neprimernih besedah in njeno kritiko ter odhodom. Šele ko boste namreč ubesedilo pretekli dogodek, takrat boste lahko postavili nove smernice vašemu odnosu s sodelavko.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja