Nimam otrok

Mene nekaj zanima – s partnerjem nimava otrok. Sama sem v poznih tridesetih, on je že čez 40. Zdaj bi verjetno še lahko, ampak glede otrok nimam prave želje, tudi z leti se mi to ne spreminja. S partnerjem sva skupaj že več kot 10 let, razumeva se dobro. Oba pa sva imela zelo travmatično otroštvo, ne vem če sva sploh vse že ozavestila. Zdaj pa s strani družine in prijateljev čutiva veliko pritiska nad tem, kdaj bova imela otroke. Partner se zna dobro ubranit, mene pa vedno dobijo nepripravljeno na to vprašanje, kar me razjezi in prizadene. In bi rada še vaše mnenje – a je to res tako nenormalno, da nimaš otrok in si jih niti ne želiš?

Nasvet naše svetovalke:

Spoštovana gospa!

Vaše pismo kaže na zmedo, dvom in predvsem kar nekaj žalosti in jeze ob vprašanju glede starševstva. Sprašujete mene, če je nenormalno, da nimate otrok in si jih niti ne želite, čeprav sklepam, da bi jih v zadovoljujočem partnerstvu in tudi materialnih pogojih lahko imeli. Sama lahko rečem, da je normalno, če se nekdo ne odloči za otroke in si jih glede na življenjske cilje niti ne želi, na vprašanje kaj je normalno za vas in kaj ne, pa si boste morali odgovoriti sami, kajti o tem nihče ne more soditi namesto vas. Upam, da vas bo moj odgovor vodil v smeri, da si boste laže odgovorili na to vprašanje in se ob tem v sebi pomirili.

Pravite, da čutite močan pritisk s strani svoje družine in prijateljev na vašo odločitev o potomcih. In vi se kar ne znate ubraniti tega pritiska, ne znajte najti pravih besed, kako na to vprašanje odgovoriti oz. kako vsaj utišati druge, da vas s temi vprašanji vedno znova ne razjezijo in ne prizadenejo. Koliko so te vaše čustvene reakcije dejansko odraz vaše notranje negotovosti, ker v sebi še vedno niste prepričani, ali si otroka res ne želite, ali pa se, zaradi različnih vzrokov, prepričujete, da bi bilo bolje, da se za potomstvo ne odločite? Koliko se vam zdi, da je strah zaradi vaše in partnerjeve preteklosti tisti, ki vas drži nazaj tako močno, da se želite prepričati, da je bolje, če se ne odločite za starševstvo? Kajti naši notranji boji se zelo pogosto odražajo tudi navzven, v našem vedenju in čustvovanju. Bolj ko ste notranje razklani, bolj ko se pri sebi borite s to odločitvijo (mogoče celo preko določenega časovnega obdobja nihate v odločitvi in se nagibate k temu, da bi otroka vseeno imeli, potem pa zaradi nekega dogodka, ki vas pretrese in čustveno razburi, zopet zaključite, da je bolje, če otrok nimate), bolj ste za druge nehote ranljivi za vprašanja o odločitvi za otroka. Če torej odgovorite zgolj sebi – koliko vi notranje še vedno niste povsem trdni v tej odločitvi in še vedno nihate med tem, da bi želeli postati mama, vendar dvomite o tem, da bi zaradi svojih bolečin iz preteklosti to vlogo lahko dobro opravljali? Kajti dokler boste vi notranje razklani, dokler boste vi pritiskali nase, v smislu nisem zadosti čustveno zrela, trdna kot osebnost ter še druge pripadajoče lastnosti, ki so za vas pomembne in jih povezujete z odločitvijo za prevzem starševske vloge, ter po drugi strani odštevali leta, ko vam kronološka starost še dopušča zanositi in donositi, toliko časa bodo tudi drugi pritiskali na vas s tem vprašanjem. Nehote jih k tem vprašanjem napeljete, saj drugi vašo notranjo krhkost in dvom čutijo. Pravite, da se vaš partner zna bolje »ubranit« pred za vas »neprimernimi« vprašanji, verjetno tako, da utiša sogovornike, jim jasno pove, da je to osebno vprašanje, na katerega ne bo odgovarjal, ali izbere drug način, ki sogovornika ustavi. Verjamem, da je trden v tem, da na to vprašanje ne bo odgovarjal in da je to področje, ki je zelo osebno in zelo ranljivo ter se pri tem ni dolžan nikomur zagovarjati. S tem se povsem strinjam. Kajti tudi vi niste nikomur dolžni polagati računov za katerokoli odločitev. Dolžni pa ste odgovoriti sebi in glede na vašo situacijo tudi drug drugemu. Koliko torej tudi partner dvomi o tem, da je odločitev, da nimate otrok, prava? Koliko pušča to odločitev vam? Koliko si on želi oz. ne želi postati oče? Ali ste se o teh vprašanjih že pogovorili? Katere razloge vaš partner navaja kot poglavitne za to, ali se odločiti bodisi postati starši ali ne? Ali so ti razlogi enaki kot vaši?

Ko govorite o svojih razlogih proti starševstvu, navajate predvsem težke zgodnje izkušnje, ki ste jih doživeli tako vi kot vaš partner. S tem poveste veliko o sebi, o vašem načinu razmišljanja in čutenja ter o zavedanju, kaj vse otrok potrebuje za ustrezen osebnostni razvoj. Zelo ste subtilni in ni vam vseeno, v kakšnem vzdušju in ob kako dobrih starših bi odraščal vaš otrok. Tukaj se je treba ustaviti in vam dati pravo priznanje! Ni veliko bodočih staršev, ki razmišlja na tak način in ki toliko raziskuje tudi svojo preteklost kot vi, toliko razume vpliv zgodnjih izkušenj na odraslega človeka, še posebej takrat, ko tudi sam postane starš. Zgodnje izkušnje so pomembne. Otrok se ob starših nauči načina vstopanja v odnose z drugimi, nauči se temeljnega samozaupanja, odnosa tudi do sebe, do svojega telesa. Vkolikor so zgodnje izkušnje travmatične, za otroka obremenilne, se jih kot odrasli pogosto ne spomnijo ali pa jih preganjajo v sanjah, imajo strahove in stiske, ki si jih ne znajo razložiti, obolevajo brez jasnega zunanjega razloga … , kot starši ponovno trčimo ob te težke vsebine in ob otrocih dobimo priložnost, da jih razrešimo, oz. vsaj pogledamo v drugačni luči. Na veliko načinov se lahko kaže zgodnja travma. Pogosto namreč otroci terjajo od nas ravno tisto, kar jim starši zaradi lastne zgodovine težko damo, in moramo zato narediti korak naprej in se potruditi bolj, kot so se starši za nas. Kljub temu pa bolj ko raziskujemo sebe, bolj ko prihajamo v stik s tistimi čutenji, dogodki, spomini, ki so bili za nas kot otroke tako obremenilni in kruti, dobivamo v odraslosti, največkrat ob strokovnjaku, ki z nami lahko prehodi to težko pot do sebe, možnost, da težo te otrokove bolečine presežemo in pustimo za seboj. Da vse posledice, vidne v odraslosti, nad nami nimajo več tako velike moči, kot so jo imele takrat, ko se z njo nismo upali soočiti in smo jo skušali pozabiti. Nekdo, ki je bil v otroštvu sam, ni imel staršev, na katere bi se lahko zanesel, ki bi ga branili pred težavami in ga učili, kako se z njimi spopadati, se mora stvari, ki so za druge lahko samoumevne, šele naučili (naučiti se postaviti zase, naučiti se reči NE, naučiti se, na kakšen način pristopiti do drugega, če želi vzpostaviti in ohraniti ljubeč odnos …). Nikakor pa to ne pomeni, da so mu prijetne izkušnje in spoštljivi odnosi onemogočeni tudi v odraslosti. Potrebno je, da se jih nauči in da ima izkušnjo ljubečega in spoštljivega odnosa, ob katerem raste. Vkolikor to ni partner, mož oz. žena, je lahko ta oseba tudi psihoterapevt. In na podlagi drugačne izkušnje, ki jo je posameznik tako dobil, se bo spremenil tudi sam in bo zato laže spremenil odnose do sebe in do drugih. Torej nič ni zamujeno, gospa! In tudi vaše in partnerjeve težke izkušnje iz otroštva ne morejo za vas pomeniti težke prognoze do konca življenja.

Ko pride otrok na svet, se dinamika partnerstva spremeni, ustvari se družina. In otrok je tisti, ki kliče po pozornosti, po stiku s starši in starši do njega pristopajo z nežnostjo, ljubeznijo in občutljivostjo, ki jo premorejo. Bolj ko bomo pozorni na otrokove potrebe, bolj se jih bomo trudili zadovoljiti. Starši, ki niso imeli ljubečih staršev v svoji zgodnji dobi, se bodisi o teh vsebinah ne sprašujejo in reagirajo do svojih otrok podobno kot njihovi starši do njih, lahko pa se pri skrbi za otroka zelo trudijo, da bi se odzivali na otrokove potrebe in bili ljubeči. Otroci terjajo od staršev največkrat ravno tisto, po čemer so ti starši kot otroci hrepeneli in niso dobili oz. je bila njihova izkušnja boleča (npr. otroci, ki jih starši niso veliko pestovali in objemali, bodo imeli otroke, ki bi želeli ves čas biti v njihovem naročju, otroci, do katerih so bili starši telesno grobi, bodo v odraslosti imeli otroke, ki bodo redno kršili dogovore in starše »izzivali«, da bi jih telesno kaznovali, starši, ki niso nikoli slišali od mame, da jih ima rada, bodo imeli otroke, ki jim bodo to vprašanje vedno znova zastavljali …). Tako so otroci odlični učitelji za starše. Naučijo jih narediti korak naprej od tega, česar so bili deležni sami v svojem otroštvu. Če so seveda starši zmožni videti otroka kot učitelja in ob njem rasti. Druga skrajnost pa je, da kot starš želim otroka prisiliti, da postane kopija njega in ga »dresirati« v že vnaprej dogovorjeni smeri, želeti, da razmišlja na način kot njegov oče/mama, da čustvuje podobno, da opravlja isti poklic … Vendar glede na vašo tankočutnost in sočutje do nebogljenega otroka ne dvomim, da bi vi ne naredili vsega, da bi otroku nudili kar najboljše. In predvsem da bi bili pripravljeni se ob otroku učiti, kaj je za zanj najboljše, saj je to lahko nekaj povsem drugega, kot v kar bi bili vi že vnaprej prepričani.

Zato, gospa, znižajte kriterije! Če se boste odločili za otroka, boste zelo verjetno dobra mama! Verjetno ne boste »odlični«, kar pa je zelo dobro! Odlične mame namreč otrok ne naučijo, kako se soočati s frustracijo, kar pa za otroka predstavlja zelo potrebno izkušnjo. Povzemam stavek neke modre gospe, ki bo tudi meni ostal v spominu: »Pri svojih otrocih ne postanemo odlični starši, temveč naredimo korak naprej od svojih staršev. Če se za otroke ne odločimo, pa ostanemo v svoji travmi, in nimamo možnosti, da jo popravimo«. Verjamem torej, da ste lahko dovolj dobra mama svojim otrokom kljub bolečim zgodnjim izkušnjam. Zato ker vam ni vseeno in ker se boste trudili ob otroku zrasti.

Z zgoraj povedanim sem vam želela sporočiti, da če je vaš strah glavni in edini razlog, zakaj si ne želite otrok, zakaj dvomite o tem, če bi otroku lahko nudili ustrezne pogoje za njegov psihosocialni razvoj, ste tukaj lahko brez skrbi. Ne boste pustili otroka samega, brez podpore ali celo ob nepredvidljivih in grobih starših, ne boste ponovili zgodbe, ki ste jo bili vi doživeli. Ker čutite, kako je to za otroka lahko težko in ker ste pripravljeni raziskovati sebe in dati tisto največ od sebe svojemu otroku. Zelo pomembno je, da se tukaj ustavite tudi pri vprašanju vašega odnosa s partnerjem. Pustite, da bo odločitev za potomstvo tudi njegova in ne pretežno vaša. Skupaj spregovorite o mogočih strahovih, skupaj se lahko spopadete z vašimi strahovi tudi na partnerski terapiji, ob usposobljenem strokovnjaku. Partner je tisti, ki vam stoji ob strani in na katerega se, iz povedanega sklepam, lahko zanesete. Vložitev več energije tudi v ta odnos, za katerega ste se že odločili in šele nato s skupnimi močmi pretehtajte še odločitev o potomstvu.

Če pa imate v življenju drugačne cilje (na področju razvoja kariere, potovanja, raziskovanja neznanih svetov …), ki bi zahtevali vas celo in se jim niste pripravljeni odreči, potem se jim ne odrecite. Ni normativno, da imate otroke in ni potrebno, da v času zemeljskega življenja opravite tudi vlogo mame. In nihče vas v materinstvo ne more in ne sme prisiliti. Če se boste odločili, tako vi kot vaš partner, da otrok ne boste imeli, jih pač ne boste imeli. In vaše življenje bo zato ravno tako polno in ustvarjalno. Ko se boste tudi v sebi za pot brez otrok trdno odločili, vas tudi drugi o tem ne bodo več spraševali. Ne bodo več pritiskali na vas in tudi ob mogočih vprašanjih boste vi povsem mirno in brez težav povedali, da ste se odločili za drugačno pot. Takrat ob različnih vprašanjih o otrocih ne boste doživljali jeze in razočaranja. Zato, gospa, pričnite pri sebi. Sprejmite torej odločitev pri sebi, pogovorite se s partnerjem, in če se tudi on strinja, da otrok ne boste imeli, bodo tudi drugi vaši in partnerjevi odločitvi sledili in jo vzeli kot dejstvo.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja