Bolan otrok

Zgleda kot da imate odgovor na vsa vprašanja, pa pomagajte še meni! Moj sin je hudo bolan. Trpi zaradi zelo močnih bolečin v trebuhu in je ves čas doma priklenjen. Zato v šoli veliko manjka. Zdravniki ne najdejo nič posebnega, on pa joka cele noči in tako ga boli, da ga kar zvija. Poskusila sva že z raznimi dietami, malo je bolše če ne je glutena. Peljala sem ga že tudi k psihologu, pa ne najde vzroka tudi on. Kaj naj bi to bilo? Skrbi me zanj!

Nasvet naše svetovalke:

Spoštovana gospa!

Čutiti je, kako težko gledate sina, ki se vam doma zvija od bolečin in ne veste, kako pristopiti. V vašem pismu je čutiti strah za sinovo zdravje ter pravi prezir do vseh strokovnjakov, ki vam kot da nočejo pomagati. Poleg tega prav dvomite že v vsa zdravniška mnenja, jezni ste na psihologe, ki ne najdejo niti psihološkega vzroka za njegovo bolečino, tudi sami ne veste več, kaj bi si mislili o vsem skupaj. Koliko lahko verjamete sinovi bolečini, koliko vas je strah, da ima bolečina vzrok v psihološki stiski njega, mogoče vaše celotne družine? Iz vašega pisma je čutiti tudi, da se vi sami borite s sinovo bolečino, da tukaj nimate pravega sogovornika in kljub trudu ne pridete nikamor. Ali imate tudi vi čisto za sebe nekoga, na koga se lahko oprete, z njim podelite svojo stisko oz. se tudi sami pomirite? Koliko te podpore lahko najdete znotraj vaše družine, primarne družine, partnerstva …? Pomembno pa je, da imate odraslega sogovornika, kjer lahko brez vseh zavor tudi sami poveste o svojih občutkih nemoči, jeze in prave zgubljenosti, ki se vam prebuja ob sinovih zdravstvenih težavah.

Glede na malo informacij, ki ste jih o sinu in o njegovih težavah napisali v pismu, vas lahko zgolj z vprašanji vodim do globljega razmisleka o možnih vzrokih in povezanosti težav sinovih bolečin z drugimi dejavniki v njegovem življenju, v življenju vaše družine. Diagnozo težav in celostno obravnavo tako s strani zdravnikov kot psihologov pa boste morali poiskati v ustrezni ustanovi (bolnici, svetovalnem centru …).

Zanima me tudi, koliko je star vaš sin. Ali je predšolski, šolski otrok, mogoče celo že v srednji šoli? Glede na starost vašega sina si pri odkrivanju njegovih bolečin lahko pomagate predvsem z njegovim doživljanjem bolečine (intenzivnosti, oblike, informacij ob tem, kdaj se pojavlja, ali je že kdaj doživel kaj podobnega, kateri drugi bolečini je mogoče ta podobna, ali se razvije nenadoma, jo lahko predvidi, lahko opozori nanjo, preden se razvije tako močno, da se samo še zvija …) in z besedami, ki jih on za svoje doživljanje najde. Mlajši ko je sin, bolj se boste morali zanašati na čutenja, ki jih vi ob njem doživljate. Torej ko se prične zvijati od bolečin – ali ob tem čutite strah, jezo, nemoč? Kakšne besede lahko vi najdete za doživljanje ob njegovem trpečem obrazu, ječanju, …? Tisto, kar doživljate ob njem, skušajte dati v besede (torej spregovorite o tako močnem strahu, da prične kar trebuh boleti in kar trga od bolečine, ki ji ni videti konca … Ali o jezi, ki zaobjame celo telo, ga pogreje in istočasno vzame energijo za posamezne reakcije … Pa o nemoči in zmedenosti, bolečina pa kar prihaja in prihaja …). Bolj ustrezne besede ko boste našli za njegovo doživljanje, bolj se bo tudi on naučil o svoji bolečini govoriti in posledično jo bo drugače doživljal. Tudi intenzivnost se lahko nekoliko zmanjša. Ko bo lahko spregovoril o bolečini sam, ko jo bo lahko predvidel, ko se bo lahko z njo »pogovarjal«, bo postala del njega in ne bo zaobjela celotnega njegovega telesa. Kajti če ob bolečini zgolj nemočno čaka in se boji in razmišlja, kako je hudo, ima bolečina zanj bistveno večjo moč, kot če o njej govori, se celo z njo »pogovarja«. Takrat postane del njega, njegov sogovornik in ne on sam. Lahko naredite še korak dlje, se z bolečino pogovarjate tudi vi, ji naredite škatlo, v katero ji sin odlaga sporočila na listku takrat, ko ni tako huda. Skratka postane bolečina vaš družinski član in ne nekaj nekontroliranega in zgolj strašnega. Mogoče skupaj s sinom odkrijete, da mu včasih celo pomaga (npr. da ne piše testa iz matematike, ali da mu ni potrebno na obisk k sorodnikom, ali da preživi dan pri zdravniku, kjer mu je zanimivo, …). Poleg tega lahko iščete različne načine, kako si pomagati – posebne tehnike dihanja, o katerih lahko preberete na spletu ali v kaki knjigi, lahko sinu spregovorite o energijah v telesu in jih pomagate pravilno »usmerjati« tudi s tapkanjem,… Tudi kak vitamin lahko kupite v lekarni in naj ga vzame takrat ko bo najhuje (ob predpostavki da verjame, da ta tablet vedno pomaga). Tukaj že malo preverjate učinek placeba pri sinu. Verjamem, da je to težko razumeti, pa vendar pomembno je, da se te bolečine še dodatno ne prestraši in dobi občutek, da prav nič ne more storiti, da bi jo na nek način obvladal.

Vendar kot sem že napisala, starejši ko je vaš sin, bolj se lahko oprete na njegove besede. On naj vam pove čim več o bolečini (mogoče najprej takrat, ko ga ne boli, ker bo takrat laže opisati, kaj doživlja, kot takrat, ko mu bolečina že grabi njegovo notranjost), naj jo opiše, opredeli njeno intenziteto. Poskušajte se pogovarjati z njim o tej bolečini, kot da predstavlja del njega, skušajte je ne utišati, temveč jo sprejeti, jo opisati, ji dati besede. Zakaj? Ker ima sporočilo zanj, ki ga nujno potrebujete tako vi kot on.

Vse to vam pišem ob predpostavki, da ste pri zdravniku že vztrajali pri hospitalizaciji in opazovanju sina, tako da lahko izključite organske vzroke bolezni. Izhajam iz vašega pisma, kjer pravite, da zdravniki niso našli nič posebnega. Vendar vi kot da ne verjamete zdravniškim mnenjem. Kaj potrebujete vi, da bi jim lahko verjeli? Imate sami slabe izkušnje ob kakšni zdravniški »napaki«, vas je strah zdravnikov, ste jezni nanje? Zakaj se ne morete opreti na njihovo mnenje in ga vzeti resno? Kajti v situacijah, kjer potrebujete mnenje strokovnjaka, je zelo pomembno, da mu lahko zaupate. Sicer se borite ne zgolj s sinovo bolečino, temveč še z zdravniki in psihologi. Kaj bi vas torej pomirilo? Daljše spremljanje sina, hospitalizacija? Potrebujete namreč zagotovilo, da njegovo telo ni v nevarnosti in da je potreba poiskati globlje, psihološke vzroke njegove stiske. Pogovorite se z njegovim osebnim zdravnikom, prosite ga za hospitalizacijo oz. napotnico za institucije, kjer poleg telesnih simptomov otrokom pomagajo premagati tudi psihološke vzroke težav (npr. center za zdravljenje bolezni otrok, Šentvid pri Stični, Mladinsko klimatsko zdravilišče Rakitna, vključitev v bolnišnično šolo v Ljubljani …).

In ne nepomembno vprašanje – kakšna je pri vašem sinu zgodovina obolevanja? Je bil tudi v otroštvu veliko bolan, ali je zelo občutljiv na bolečino, ali se je že kdaj prej dogajalo, da je tožil za močnimi bolečinami, ki pa jim zdravniki niso odkrili telesnega vzroka? Koliko je lahko bolečina odraz sinove stiske, ki je ne zna izraziti na drugačen način? Pogosto se namreč dogaja, da vkolikor nimamo pravih besed, da bi izraziti stisko, se ne čutimo slišane ali razumljene, se ne znamo pomiriti sami oz. nas vedenja in besede drugih ne pomirijo, je edini izhod, kamor se lahko umaknem, bolezen.

Je torej vaš sin že kdaj prej izražal stiske »brez besed«, s telesom? In če se je to zgodilo, kako ste situacijo reševali takrat?

Ko iščemo globlje vzroke bolečine, je pomembno, da raziščemo, kaj se je v času, odkar je vaš sin pričel zbolevati, dogajalo v njegovem okolju. So bile v družini kakšne spremembe, ki so pomembno vplivale na njegovo doživljanje (čustvene stiske ob neuspehu v šoli, prepiri in doživljanje stiske v odnosih med sošolci, prepiri doma, smrt domačega ljubljenčka, ločitev, bolezen v družini, …)? Včasih situacije niso neposredno povezane, vendar z raziskovanjem lahko pridemo do vzrokov, ki se zdijo odraslim lahko zelo neverjetni, nesmiselni. Vendar otrok jih je doživel drugače kot odrasli, zato se je njegovo telo tako močno odzvalo. Ni izključeno niti, da je vzrok otrokove bolečine lahko neizgovorjena stiska staršev, ki jo on tako močno čuti. Neizgovorjene in nepomirjene čustvene rane, ki jih starši včasih ne zmorejo reševati pri sebi, jih odmislijo in se razumsko ne ukvarjajo z njimi, se lahko v čustvenem smislu odražajo pri otrokovem doživljanju. Otrok stisko starša samo čuti, zanjo nima besed, lahko se čuti krivega, utrujenega, jeznega, žalostnega, prestrašenega, nima pa ne besed ne konkretnih razlogov za takšno doživljanje. Lahko se zgodi tudi, da starši nimajo ozaveščene boleče vsebine, ki se jim je zgodila ravno v teh letih, v katerih se je sedaj znašel njihov otrok (npr. zelo slaba izkušnja v šoli, z zdravnikom, s starši … pri starosti 10 let. In ravno pri 10 letih prične naš otrok doživljati močno stisko, ki ji ne najdemo vzroka). Otrok torej čuti močno stisko, od česar ga boli celo telo, starši pa zaradi svojih stisk v tej starosti, s katerimi se ne želijo ali ne zmorejo spopasti, ne morejo pristopiti k njemu na ustrezen način, ne zmorejo začutiti njegovega doživljanja, ne zmorejo najti besed, ki bi ga pomirile … Kateri vzroki bi lahko bili povezani z doživeto bolečino vašega sina, gospa? Česa se mogoče vi bojite, pa si tega niti ne priznate oz. o tem raje ne razmišljate?

Verjamem, da vam je težko ob sinu, ki se zvija od bolečin, vi pa ne veste več, kam naj ga peljete, da bi dobili ustrezno obravnavo zanj in bi istočasno ob tem nekdo pomiril tudi vas. Šele ko boste vi dobili tolažbo in ne boste preplavljeni s sinovo stisko, s strahom ob tem, kaj se dogaja v njegovem telesu, in z jezo nad napačnimi diagnozami, zaradi katerih vam zdravniki ne zmorejo pomagati, takrat boste ob njem lahko ohranili mirno kri in ga skušali predvsem pomiriti, vztrajati, da spregovori o svoji bolečini, mu pomagati, da se z njo sooča postopoma tudi on, da mu boste lahko stali ob strani. Najprej boste torej iskali načine, da boste lahko zaupali mnenjem strokovnjakov (niste napisali zakaj jim zdaj ne verjamete),  s tem boste dobili tla po nogami, nekaj trdnega na kar se lahko oprete. In nato boste ob izbruhu bolečine skušali ostati »tukaj in sedaj« in začutiti svoje telo in se ne prepustiti, da sinova bolečina preplavi tudi vas in ne popustiti mislim, ki vam verjetno nizajo črne scenarije kaj vse se lahko zgodi. Takrat boste sinu sploh lahko v pomoč. Poskušali mu boste tudi preusmeriti pozornost, kajti vkolikor je bolečina njegov psihološki beg od situacije, s katero se ne zmore, ne zna soočiti, mu jo lahko znižate tudi s preusmeritvijo pozornosti. Ste to že preizkusili? Na ta način boste nehote ugotovili tudi, ali ima vaš sin ob doživljanju bolečine tudi kakšno »ugodnost«. Sliši se grozno, vendar včasih nam bolezen lahko prinese več pozornosti tistega, po katerem hrepenimo, več prostega časa (če ne gre v šolo), privilegije v šoli (napovedano spraševanje, možnost pridobitve manjšega števila ocen …). Tukaj vi najbolj veste, kako se sin počuti ob tem, da manjka v šoli, da se ne druži toliko s sošolci, da ni del razreda – mu je ob tem še dodatno težko, si želi iti v šolo ali je raje doma, sploh če ste vi ob njem oz. njegov oče. Doma mogoče lahko preživlja čas na drugačne načine, z gledanjem televizije, igranjem igric … Koliko se vaše vedenje do njega, tudi vedenja drugih, ki so mu pomembni (oče, sestrice, bratje, prijatelji) spremenijo takrat, ko ga trebuh boli? Bi lahko vi našli kakšno pozitivno stvar ob tem, da ga boli trebuh?

Tudi nesprejetost med sošolci, težava v šoli ali kakšni koli drugi problem, ki ga sin zelo močno doživlja in se z njim ne zna spopasti, ga lahko vodi v bolečino in s tem v umik. Vendar vedno, ko pred nečim bežimo, le-ta stvar postaja še večja in še strašnejša. In vedno bolj se čutimo nesposobni se soočiti s tem, pred čemer bežimo. Zato najdite vzrok težav in mu ne pustite, da se jim ukloni.

Ko boste prepričani, da je njegovo telo zdravo, boste laže vztrajali ob tem, da vseeno izpolnjuje določene dolžnosti tako doma kot tudi da hodi v šolo, pridobiva ocene, gre na trening … in še vse ostalo, kar so njegove dolžnosti takrat, ko je zdrav. Postavite si postopne cilje, ki jih bo vaš sin lahko dosegel, da se ponovno vrne v šolo, v domače življenje in da njegov vsakdan ne bo vezan na posteljo, na obiskovanje zdravnikov, na ukvarjanje z bolečino. Ne dovolite mu, da pobegne v bolečine, ne da bi se trudil spopasti z njo (jo torej izraziti z besedami, skušati ovrednotiti njeno intenziteto, se dogovarjati z njo in vam jo opisati … S tem bo na nek način obdržal kontrolo nad njo, ne bo ga povsem preplavila. Vi pa se ob njem poglobite vase in skušajte najti razloge, ki bi lahko znotraj družine povzročale bolečino, ki jo izraža vas sin. Ko se boste spopadli z njo odrasli (torej vi, vaš partner/mož), ta neubesedena bolečina ne bo več del otrokove stiske, temveč izziv, s katerim se boste ukvarjali odrasli, ki ga imate moč premagati tudi na drugačne načine. Najdite si primernega odraslega sogovornika, ki mu zaupate, lahko tudi strokovnjaka, psihoterapevta, ki vam bo pri tem pomagal.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja