Moji učenci

Učim 5. razred, letos imam res zelo naporne otroke, tako da niti na stranišče ne morem med odmorom. Predvsem fant N je zelo glasen, poln sam sebe, samozavesten in samovšečen, ves čas je glavni in maltretira še druge. Ampak vse še nekako gre, razen če se sporeče s sošolcem J, ki je tih in plah in težave imajo doma. N je grob do njega, J se ne zna braniti, ko ga žali in se mu smeje, pa tudi udari ga. Učenci se vsi umaknejo, ne želijo se zameriti  N, njegovi starši so pomembni, vedno prvi pri kritiki, zaradi mene so bili tudi pri ravnatelju. Starši od J tudi zahtevajo, da ga zaščitim, je pa težko. Ne obvladujem več situacije in ob misli na roditeljski sestanek mi gre na bruhanje. Kaj bi vi naredila?

Nasvet naše svetovalke:

Spoštovana gospa!

Vaše pismo zveni obupano in jezno. Trudite se, da bi svoj razred videli kot skupino otrok, ki je sprejemljiva za vse učence, trudite se jih povezati in kar ne morete verjeti, da je zgodba, ko obrnete hrbet, zelo drugačna. V razredu imate tako različne posameznike, da si jih ne upate niti za kratek čas pustiti same, zahtevajo vašo stalno pripravljenost in pomoč. Istočasno pa so na preži tudi njihovi starši, ki vam očitajo slabo opravljanje svojega dela, vam celo grozijo in iščejo napake pri vas. Kot da se je zgodba obrnila in ste vi tisti, ki se morate na vse pretege truditi, da bi ohranili sebe znotraj skupine 10-letnikov, ki znajo biti prav »surovi« drug do drugega. Predvsem pa se morate truditi, da bi ohranili sebe pred njihovimi zelo zaščitniškimi, v vedenju tudi agresivnimi starši, ki niso pripravljeni videti šolske situacije z odraslimi očmi, temveč jo gledajo z otroškimi. Kar posledično pomeni, da vam ne predstavljajo pomoči pri reševanju sporov med učenci, temveč le podaljšek svojih otrok.

Krivično do vas je, da na delovno mesto ne morete priti in oditi bolj brez skrbi in manj napeti, brez misli na to, kaj vse bo šlo narobe danes, kaj bo spet naredil učenec N, kje bo učenec J spet žrtev in kdaj lahko pričakujete obisk njunih staršev, mogoče klic ali njihov mail, po možnosti pa že zagovor pri ravnatelju? Kaj se vam dogaja, zakaj je dinamika v razredu tako pestra, da ste ji težko kos?

V vašem razredu imate različne učence, ki pa imajo eno skupno lastnost, in sicer zelo so odzivni na vedenje in čustvovanje učenca N, ki zaradi svojega strahu in ogroženosti uspe obvladovati celoten razred. Kajti nestrukturirane učne ure, določena razredna pravila, potek proste igre v odmorih … – vse mora biti usklajeno z njegovimi željami, sicer je tako nepredvidljivo zanj, da se ne zna prilagoditi in v želji, da bi si naredil predvidljivo situacijo, uspe na grob način »prisiliti« vse ostale učence, da uveljavi svojo voljo. Verjamem, da napisano na prvo žogo deluje neverjetno, ampak če je nekoga strah in je šibek v obvladovanju socialnih veščin, od doma pa je navajen, da se mu ni treba prilagoditi, ampak zgolj uveljaviš svojo voljo, potem tak učenec strahu ne bo kazal na način, da se po »potuhnil« in tiho sedel v kotu. Ne! Uveljavitev svoje volje bo pokazal podobno kot doma, mogoče zgolj še bolj radikalno in brezkompromisno! Prava samozavest učenca se kaže v njegovi prilagodljivosti dani situaciji, socialni spretnosti, priljubljenosti med vrstniki, pogosto empatiji, uspešnosti na vsaj enem šolskem področju, … Teh lastnosti pri učencu N niste navedli. Res je tudi, da niste napisali, ali sta učenca N in J učenca s posebnimi potrebami? To vprašanje je pomembno zgolj zato, ker je pri učencih s posebnimi potrebami potrebnega več časa, več ponovitev vzornega vedenja in več jasnih sporočil, da se naučijo novega vzorca vedenja (predvsem če govorimo o hiperaktivnih učencih ali učencih s Aspergerjevim sindromom). To pa ne pomeni, da bomo pri učencih s posebnimi potrebami določena vedenja, ki so za druge učence groba in kršijo njihove osebne meje, tolerirali. Vkolikor govorimo o učencih, ki nimajo posebnih potreb, je zgodba nekoliko lažja, predvsem učinke svojih vedenj lahko pričakujete prej.

Čeprav imate občutek, da ste samo še krotilec in policist, ki mora svoj razred ves čas nadzirati in nima veliko možnosti, da bi bil brez skrbi, pa ima odrasli – učitelj v razredu bistveno večjo moč, kot jo občuti. In bolj ko vi pridete v razred prestrašeni in zaskrbljeni z mislimi, kaj vse bo šlo danes spet narobe, kaj lahko pričakujem med odmorom, ali pa če imate kako nestrukturirano in zato manj predvidljivo situacijo (npr. tehniški dan, športni dan, ogled filma, naravoslovne vsebine …), bolj se bodo tudi učenci nehote odzvali na vaš strah, čutili bodo, da niste trdni v svojih zahtevah in navodilih, kljub mogoče odločnim glasom in jasnim navodilom bodo čutili, da se ne morejo povsem prepustiti vašemu vodenju. Zato vam ne bodo povsem sledili. In do izgredov bo lahko prišlo, čeprav boste imeli občutek, da jih imate ves čas na očeh.

Kljub veliki skrbi za učence, ki jo izkazujete, pa boste kmalu prišli do tega, da morate najprej poskrbeti zase. Da vas bo skrbelo, kako boste preživeli v razredu in da vam bo šlo na bruhanje ob mislih na roditeljski sestanek, vas ne bo daleč pripeljalo. Kaj bi vam torej pomagalo, da bi se v razredu počutili povsem suvereni in z občutkom, da ste kos situacijam, ki vam jih prinese delovni dan? Izključite možnost, da bi premestili učenca N in J v drug razred. Kaj bi vam povrnilo občutek, da »obvladujete« situacijo? Predlagam, da se s situacijo spoprimete in ne čakate predolgo, kajti nič se ne bo rešilo samo od sebe. Koliko lahko o svojih stiskah spregovorite s kolegi (učitelji) in predvsem koliko podpore čutite pri vodstvu? Kajti strah, da bi vas kolegi ali ravnatelj gledali postrani, vas ocenili kot da niste dovolj strokovni ali preveč občutljivi, ni realen. Potrebno je, da priznate najprej sebi, da vas je strah, da čutite, da se posega v vašo strokovnost in avtonomnost (starši z direktnimi pritožbami pri ravnatelju), in da imate možnost tudi vi poiskati pomoč pri vodstvu. Vodstvo je tisto, ki bi moralo zaščititi svoje zaposlene oz. dati jasne usmeritve, kako si lahko pomagate. Na državni ravni so organizirana tudi izobraževanja, supervizije, ki jih vodstvo lahko organizira na nivoju šole ali kot pomoč posamezniku. Pomagali vam bodo tudi z jasnimi usmeritvami, kako pristopiti k razredu, da boste lahko odločneje posegli v dinamiko in zaščitili občutljivega učenca J in umirili občutljivega učenca N.

Ravno tako je pomembno, da veste, da starši, ki so zelo glasni in ki iščejo napake, največkrat bežijo pred lastnimi strahovi, da niso dovolj dobri, da niso prepričani, če vzgajajo pravilno, da imajo tudi sami doma težave pri vzgoji in posledično občutek, da otrok bolj vodi njih kot oni njega. Svojo stisko bodo hoteli pomiriti na način, da bodo šibkost, nestrokovnost ter kritiko iskali pri vas, vas preverjali in celo grozili z inšpekcijo. Vi ste za svoje delo odgovorni vodstvu, stroki in tudi sami sebi (vaša vest vam pove, kdaj ste vložili v delo dovolj energije in ste se potrudili, kdaj pa ste mogoče ob težavah otrok pogledali stran). Takšne starše je treba pomiriti in seveda ustaviti. Kajti bolj ko se boste nehote opravičevali, iskali krivdo pri sebi, bolj ko bo tudi vodstvo želelo staršem ugoditi, bolj bodo pritiskali, saj bodo ugotovili, da tako razbremenijo sebe in se počutijo tudi sami zelo »dobri« starši, ker so ustrezno »zaščitili« svojega otroka. Starše boste pomirili s tem, da jim boste razložili, da se trudite za vse otroke enako, da upoštevate njihove potrebe ter da ste kompetentni sami presoditi, kdaj je glede na dogajanje v razredu potrebno vaše vodenje, kdaj si znajo učenci pomagati sami, kako ste z različnimi dejavnostmi vplivali na razredno klimo in kaj želite doseči … Pomembno je, da nimate občutka, da se zagovarjate in da vas skrbi njihov odziv. Oni niso vaši delodajalci in vaši ocenjevalci. Sprejmite jih kot odrasle ljudi in jim kot odrasla gospa povejte, na kakšen način delate. Njihove ideje so vam lahko tudi dobrodošle, niso pa oni tisti, ki bodo od vas nekaj zahtevali ali vas preverjali. In predvsem tukaj potrebujete podporo vodstva. Vodstvo je tisto, ki zahteva od staršev postopnost. Torej da se ob težavah, stiskah ali nestrinjanju najprej obrnejo na vas. Vkolikor imajo konkretne težave z učenci v razredu (in ne z vašim »delom«), je na sestanku v nadaljevanju prisotna tudi svetovalna služba, ki tudi strokovno nudi podporo razredničarki/učiteljici, da lažje pripravi različne dejavnosti in aktivnosti, ki razred medsebojno povežejo in ne vnašajo vanj še več tekmovalnosti in rivalstva, potrebe po moči. Ko bo ravnatelj stal za vami in staršem jasno povedal, da zaupa vaši strokovnosti in da je z vašim delom zelo zadovoljen, se bodo tudi starši umirili. Pomembno je, da jim pove, da od njih pričakuje sodelovanje in ne očitanje napak. Istočasno pa je seveda starše treba tudi slišati – naj povedo, kaj jih skrbi, kako pomagajo svojemu otroku doma, ko je v stiski, na kakšen način ga najlažje pomirijo, kako mu pridejo naproti … Učitelj lahko ob tem veliko pridobi tudi za delo z učencem v razredu. Istočasno pa je treba staršem sporočiti, da je situacija doma zelo drugačna kot v razredu. Starši že s svojim pristopom v odnos z otrokom prinesejo določene čustvene vsebine, ki nehote zelo vplivajo na otrokovo vedenje. V razredu pa je situacija kompleksnejša. Otrok je več, vsak s svojim doživljanjem in s svojo zgodbo, ki učitelju ni poznana, ter učitelj s svojim čustvovanjem in vedenjem, ki manj vpliva na otroke kot njihovi starši. Poleg tega je za otroke razred pomembna skupina, kjer vsak išče svoje mesto, se želi potrjevati in predvsem biti sprejet. Za ta vrstniški ugled in spoštovanje so v tem obdobju učenci pripravljeni narediti marsikaj.

Predlagam torej, da se najprej pogovorite z vodstvom ter kasneje povabite tudi starše obeh učencev (N in J) na pogovor. Najbolje bi bilo, da bi se najprej pogovorili sami. Če imajo pritožbe čez vaše delo, pa je potrebna prisotnost ravnatelja, ki vas bo podprl in istočasno slišal starše ter vam jih pomagal pomiriti. Postavil pa jim bo tudi mejo, saj ne smejo posegati v vašo avtonomnost (npr. rečete mami: »Vi ste doživeli oceno vašega otroka kot krivično, vendar dejansko ne morete soditi o tem, kako je odgovarjal, ker niste bili ob ocenjevanju prisotni. Poznate le del zgodbe, in sicer tisti, ki ga je doživel vaš otrok.« Ali pa: »Če menite, da so otroci sami sebi prepuščeni, je to vaša pravica. Kljub temu da je učitelj odgovoren za otroke v času pouka, pa je pri 10-letnikih povsem primerno, da si učitelj med 10-minutnim odmorom vzame čas za oddih, za osebne potrebe, to pa ne pomeni, da otroke zanemarja.«).

V razredu boste tudi morali odločneje poseči v samo dinamiko. Z različnimi delavnicami, kjer boste spregovorili o medsebojnem spoštovanju, o upoštevanju potreb drug drugega ter o ustrezni komunikaciji, boste najprej učence poučili o nujno potrebnih vsebinah za uspešno sodelovanje znotraj skupnosti. Vsebine jim pokažite na čim bolj neposreden način (npr. z igro vlog, z delom v skupini, z igrami, kjer so odvisni drug od drugega …). Pri tem formulirajte jasna šolska pravila (do 5 pravil), ki jih napišite, lahko tudi grafično uprizorite ter jih prilepite na vidno mesto v razredu. Vsak naj pove, kako se bo pripravil na to, da teh pravil ne bo pozabil in predvsem kako si bodo kot razred pomagali, da bodo opomnili in ustavili tiste, ki ne bodo upoštevali vaših skupnih razrednih pravil. Učenci morajo priti do spoznanja, da vi sicer upoštevate njihove pripombe, želje, predloge pri postavljanju pravil, vendar na koncu vi poveste, česa se bodo vsi držali, in vi ste tisti, ki vodite razred. Znotraj razreda pa ne boste dajali moči posameznikom, ne glede na to, da so mogoče bolj sposobni, bolj spretni, glasnejši, močnejši … Povežite se s svetovalno službo in pripravite več preventivnih vsebin, ki vam bodo pomagale povezati razred. Preverite tudi sliko odnosov v razredu (npr. s sociogramom), kjer boste ugotovili, kateri učenci v razredu so najbolj priljubljeni, kateri neopaženi, kateri povsem zavrnjeni. Glede na te podatke boste organizirali delo v parih, skupinsko delo, kjer boste lahko povezati tiste najmanj vključene v skupini s tistimi, ki uživajo največ ugleda v razredu. Kajti pomembno je, da razred najprej razbremenite strahu in občutka, da »morajo« slediti učencu N. Učenec N je tisti, ki je verjetno še bolj ranljiv kot učenec J, le da svojo ranljivost kaže na povsem nasproten način od učenca J. Podobno reagirajo tudi njuni starši. Kajti posameznikova trdnost in zdrava samopodoba se kažeta v realnem odnosu do kritike, v pripravljenosti sodelovanja, v zmožnosti ohranjanja mirne krvi ob nestrinjanju, pri odraslih pa predvsem v zmožnosti videti situacijo kot odrasel in ne zgolj z otroškimi očmi. Tisti, ki je zelo impulziven, ki drugih ne pusti do besede, ki ne kaže empatije v medsebojnem razgovoru, ki je vajen uveljaviti svoj prav ali pa se užaljeno umakne, je pod svojim oklepom, ki se mu reče »napad na drugega«, zelo ranljiv.

Podobno kot nekdo, ki si ne upa postaviti zase, ki dvomi v svoje vedenje, ki se umika in opravičuje, joka, se sramoti, »tožari«, pretirano ugaja … To so vsebine, o katerih lahko spregovorite v okviru skupnih razrednih ur. Najbolje, da jih učencem posredujete prek izmišljenih zgodb, v katerih se lahko tudi sami najdejo. Dajte jim domače naloge, kjer morajo napisati, kako bi reagirali, če bi bili oni v takšni situaciji … Učite jih lahko tudi vrstniške mediacije, na različne načine spodbujate medsebojno sožitje in pomoč, ki ni vezana na šolske ocene.

Predlagam pa tudi, da se sami individualno pogovorite z obema učencema. Najprej z vsakim posebej, kjer ju poslušate in skušate ugotoviti, čemu takšno njuno obnašanje. Dajte jima vedeti, da se lahko obrneta na vas in da boste ščitili oba v skladu s skupaj dogovorjenimi razrednimi pravili.

Potem ju pokličite še skupaj in spodbudite, da si tudi sama povesta, kakšne zamere so se pri njima pojavile, da sta si v laseh. Spodbudite učenca J, da se postavi zase, da glasno pove, kar ga moti, da pove učencu N, kaj ga prizadene v njegovem vedenju. Podobno tudi za učenca N, ki naj se J opraviči, istočasno mu tudi povejte, katero vedenje je nesprejemljivo, in skupaj iščete načine, da se lahko izrazi drugače. Poudarite pa, da ste v razredu šef vi in ne on! Če boste imeli pomisleke glede pogovora, naj vam pomaga šolska psihologinja.

Na roditeljskem sestanku pa starše spodbudite k pogovoru o temah, ki so aktualne za desetletnike. Kako jih motivirati za šolsko delo, kako sprejeti drugačno domačo/šolsko rutino, kako pripraviti otroke, da opravljajo različna domača opravila … Spremenite jih v sogovornike in jim ne pustite, da so zgolj poslušalci in kritiki. Tako boste pokazali, da se jih ne bojite, da imate radi svoje delo in da se v svoji koži počutite dobro.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja