Vzpostavitev preventivnih programom na področju krepitve duševnega zdravja

KONTAKT

Koordinacija projekta

RAZVOJNA AGENCIJA ZGORNJE GORENJSKE
Urška Luks, vodja projekta ANIMA SANA

Spodnji Plavž 24e, 4270 Jesenice
Telefon: 04 581 34 17
E-pošta: urska.luks@ragor.si
www.animasana.si

NORWAY GRANTS - povezava

Stres v službi

1. februar 2016 do NaN.  

Zanima me kaj narediti v primeru stresa na delovnem mestu. Mož je stalno pod hudim pritiskom in počasi izgublja nadzor nad vsem. Pritiski so iz dneva v dan večji, prav tako ima vedno več dela, pri tem pa seveda pride do napak. Ko se to zgodi, se preprosto zlomi in ne ve kako naprej. To se pozna tudi na našem družinskem življenju. Kako mu lahko pomagam?

 

Nasvet naše sveetovalke:

 

Spoštovana gospa!

 

Verjamem, da vam je zelo težko ob tem, ko gledate, v kakšni stiski je vaš mož. Pritiski nanj so vedno večji, zahteve se stopnjujejo, on pa ima vedno manj možnosti, da vsem zahtevam ugodi. In posledično so tukaj napake, za katere pa je ostro obsojan s strani nadrejenih oz. je verjetno zelo strog tudi sam do sebe (kot pravite, se zlomi in niti sam ne ve več, kako naprej). In glede na to, da je kot mož in oče pomemben član družine, ki ustvarja vzdušje, v katerem so vzgajani tudi vaši otroci, ta njegova stiska močno vpliva tako na celotno družino kot tudi na vaše partnerstvo.

 

O tem, na kakšnem delovnem mestu je zaposlen vaš mož, niste pisali. Ne vem niti, kako se njegov stres odraža na njem, niti ne, kako vpliva na družino. Sklepam pa, da vam ni lahko in da bi želeli narediti kar čim več, da se vaša družinska situacija umiri in da mož prične zopet bolj sproščen odhajati v službo ter se predvsem z več energije, bolj umirjen in zadovoljen vračati iz službe. Kaj torej lahko storite?

 

Stres predstavlja odziv telesa na situacije, ki so za nas pretežke, za katere ocenjujemo, da nimamo dovolj časa ali da nismo dovolj sposobni za reševanje nalog, ki so nam naložene. Razkorak med zaznanimi zmožnostmi, ki jih imamo, in med pričakovanji drugih do nas je tisti, ki v nas spodbudi telesni, vedenjski in čustveni odziv, kratko imenovani stres. Vendar ključni dejavnik pri našem doživljanju zunanjih pritiskov je naša interpretacija le-teh. Kaj zame pomeni, da ne uspem narediti delovne naloge uspešno oz. pravočasno? Ali to pomeni, da bom ostal brez službe? Ali to pomeni, da bom pri sodelavcih izgubil svoj ugled? Ali to pomeni, da se bodo iz mene norčevali, mi znižali plačo? Ali to pomeni, da se bom sam počutil neuspešen in nesposoben za delovno mesto, ki ga opravljam? …  Vedno je treba preveriti, katere neposredne »objektivne« posledice mi sledijo ob neuspehu (npr. izguba poslovnega partnerja, prekinitev pogodbe z delodajalcem, finančna izguba podjetja …), kakšne so posledice neuspeha na samo delovno klimo (razočaranje sodelavcev, zaradi premalo opravljenega dela morajo drugi narediti več, večja kontrola nadrejenega, nadure …) ter pa tudi posledice na doživljanje posameznika (npr. da se počuti neuspešnega, da si ne zaupa več, da izgubi motivacijo za delo, da izgubi smisel in zaupanje vase …). Največkrat so tiste najhujše posledice ravno posameznikovo nerealno doživljanje neuspeha kot katastrofalnega ter doživljanje sebe kot glavnega krivca ter povsem nespodobnega za dobro opravljanje dela. In zaradi vedno večjega dvoma vase in strahu pred napako se napake kar vrstijo. In takrat se prične začarani krog vrteti. Kaj želim povedati? Pogosto je največji del stresa ravno tisti, ki se kaže kot naše izkrivljeno (drugačno, nerealno) doživljanje sebe glede na neuspeh na delovnem mestu (človek se tako počuti povsem zanič, če parkrat zamudi rok, meni da slabo vodim podjetje, če se mu en sodelavec potoži, da je nezadovoljen, doživlja pretirano kontrolo nad seboj, če ga nadrejeni pri enem projektu več časa spremlja, …). Posameznik torej »ne uspeh« doživlja kot bistveno hujšega, kot v resnici je, na sebe zato še bolj pritiska in strah pred mogočimi napakami se samo veča. Torej do sebe je delavec največkrat veliko bolj strog kot so vsi drugi, vključno z njegovim šefom do njega. Kaj lahko vi rečete za vašega moža? Koliko uspe v svojih očeh sebe še vedno videti kot dobrega delavca, ki se trudi po svojih najboljših močeh in mu vedno pač vse ne uspe, koliko pa je zaradi pritiskov s strani sodelavcev in nadrejenih on sam pritisk nase še stopnjeval in je že povsem odpovedal pred lastno kritiko samega sebe?

 

Kajti dokler lahko ohranimo samega sebe na delovnem mestu (se torej zavedamo, kaj čutimo, kdaj so pritiski na nas pretirani, kdaj se nam godi krivica in od nas želijo nemogoče ali preveč storjenega …), smo še gospodar svojih misli, vedenj in tudi čustvovanja. Takrat si lahko pomagamo na več načinov, predvsem tako, da poskrbimo za redni prosti čas (ko nismo v službi, si vzamemo čas zase, se ukvarjamo s stvarmi, ki nas veselijo …), si vzamemo čas za odmor, malico tudi v službi, ne delamo več kot je potrebno (nadure, dodatne obveznosti poleg rednih delovnih nalog …), si delo čim bolj organiziramo (čeprav je treba opraviti več delovnih nalog, verjetno ni treba vseh opraviti istočasno, največkrat si lahko delo tudi časovno razporedimo), ne odlašamo z nalogami, ki jih lahko naredimo takoj, in se ne bojimo prositi za pomoč takrat, ko vidimo, da sami ne bomo zmogli vsega narediti do določenega roka. Namesto da v želji po sprostitvi posegamo po alkoholu, cigaretah in drugih substancah, se raje pogovorimo s sodelavcem in spregovorimo o tem, kar nas teži. Skrivanje čustev ter reševanja težav sam s seboj (v smislu golega prepričevanja in še dodatnega pritiska nase) redko prinese želeni učinek. Veliko bolje je, da se o stiskah v službi pogovorim s sodelavcem, prijateljem oz. nekom, ki mu zaupam. Če smo prestrogi do sebe, želimo vedno narediti vse brezhibno in odlično. Tudi če delo ni stoodstotno narejeno, še ne pomeni, da smo pri delu neuspešni. Pogosto je vir stresa tudi naše lastno, previsoko pričakovanje do samega sebe. Zaradi česar posledično ne znamo reči NE tako sodelavcu, ki prosi, da naredimo še njegov del, kot nadrejenemu, ki nam naloži še več obveznosti, pa tudi samemu sebi, ko zahtevamo od sebe preveč, ko nosimo delo domov, ko ne znamo ločiti več med službenim in privatnim življenjem. Služba je pomembno področje, kjer se lahko izkažemo in naredimo veliko za podjetje, za druge, za svojo osebnostno rast. Je pa to še vedno zgolj ena od vlog, ki jo v življenju opravljamo (poleg vloge očeta, soproga, prijatelja, brata, znanca, voznika …).

 

Ko sebe znotraj delovnega mesta ne moremo več ohraniti, takrat samo še izpolnjujemo dolžnosti drugih, ne čutimo več različnih čustev temveč zgolj stisko in pritisk, ne ločimo več med prošnjo in zahtevo, pričnemo vse dogodke interpretirati kot ogrožajoče, krivične, zahtevne, … Lahko se nam zgodi tudi, da »pozabimo«, da smo odrasli ljudje, ki si vedno lahko vzamemo čas za premislek, preden reagiramo. Da smo odrasli ljudje, ki ne bomo dopustili, da se nas izkorišča, da lahko povemo, kar nas moti, in se na ta način razbremenimo. Ne glede na vlogo znotraj sistema (podjetja, organizacije, firme,…) druge vedno opozorimo, če bodo prestopili mejo spoštljivosti (npr. ko me šef pred vsemi izpostavi in na neprimeren način govori z mano, ga mirno opomnim, da je ta komunikacija neprimerna), da smo lahko še vedno zvesti svojim vrednotam (če nam je npr. poštenost pomembna, ne bom prilagodil delovnih rezultatov zgolj zato, da bom drugim ugodil) … In to še ne pomeni, da bomo zato ob službo. Pogosto se namreč zgodi, da sodelavci, tudi nadrejeni, ki so lahko pod pritiski s strani nekoga tretjega, svojo stisko z neprimernim vedenjem, agresivnostjo, prenesejo dalje na svoje sodelavce, ki jo doživijo kot svojo. In če se kot posameznik uspem notranje umiriti in ne sprejeti neprimernega in nespoštljivega vedenja s strani drugega, znam reči tudi NE, se lahko pritiski ustavijo oz. usmerijo na nekoga, ki tega ni sposoben narediti, oz. je preveč prestrašen, da se postavi zase (verjetno vsi poznamo sodelavce, ki so pogosto kritizirani, ki se jim dodeli več nalog in zadolžitev kot ostalim, ki edini zaradi obilice dela ne morejo imeti dopusta takrat kot bi želeli, …). Posledice so ob jasno postavljeni meji lahko za posameznika pozitivne in ne katastrofalne, kot sam morda pričakuje.

 

Vkolikor se stres pri vašem možu že odraža tudi na telesnem nivoju (v obliki glavobolov, prebavnih težav, povečanem srčnem utripu, nerealnem občutku za lakoto, utrujenosti, raztresenosti, razdražljivosti …) oz. je mož zaradi stresa že večkrat zbolel (odhod v bolniški staž stresa ne reši, ampak ga večkrat še celo stopnjuje. Izgoreli posameznik ob vrnitvi v službo lahko doživlja še slabo vest ter strahove, kako se bo sploh lahko vrnil v službo …) oz. zaradi stresa naredi vedno več napak (stres namreč znižuje natančnost, podaljšuje reakcijske čase, zniža kapaciteto spomina, uničuje ustvarjalnost, otežuje odločanje in posledično vpliva na slabšo delovno učinkovitost), je zelo pomembno, da se ustavi! Nujno potrebuje počitek in razbremenitev. Predlagam tudi pogovor s strokovnjakom, ki mu bo pomagal sprevideti, da je zaradi stresa, ki ga doživlja, spremenil pogled nase, na svoje delo in predvsem na svoje možnosti drugačnega odzivanja na dane razmere. Pozabil je, da je odrasel posameznik, ki ima več možnosti, da se zaščiti (vključno s pravnim varstvom, če gre za nasilje na delovnem mestu), in da ni nedolžna žrtev, ki mora vse pritiske zgolj prenašati in se vsem zahtevam pokoriti! V tem primeru so zelo pomembna tudi vprašanja, na katera bi bilo dobro, da bi našel odgovore sam oz. skupaj z vami (npr. kje se je torej naučil, da mora vse pritiske, krivice in mogoče celo nespoštovanje prenašati? Kje se je naučil, da se ne sme postaviti zase, temveč da mora vse potrpeti, celo poskrbeti za blagor drugih bolje kot sam zase? Kateri so tisti strahovi, ki ga ovirajo, da bi svoja čustva in doživljanja vzel resno ter znal ohraniti sebe znotraj delovnega okolja?). Odgovori bodo moža verjetno pripeljali v zgodnja leta, kjer se je naučil potrpeti, se ne postaviti zase, dati prednost drugim, biti na razpolago odraslim, zanikati svoje bolečine in pretiravati z delom, učenjem, trudom za dosego ciljev, ki so mu bili postavljeni …  Vendar to je doživljanje majhnega otroka, ki ni znal poskrbeti zase, bil je odvisen od drugih, odraslih. Vaš mož pa je sedaj odrasel in ti vzorci vedenja in čustvovanja zanj niso več primerni, še celo škodujejo mu. Zato mu svetujem, da jih razišče ter jih nato pusti v preteklosti, sam pa prične delovati drugače, odraslo in odgovorno do sebe in do svoje družine.

 

Kako mu lahko pomagate vi kot žena? Namesto njega ne morete narediti veliko. Lahko ste mu v oporo, ko se bo sam odločil stopiti po poti raziskovanja sebe in gradnje drugačnih odnosov, kakršne je na delovnem mestu gradil do sedaj. Lahko skupaj organizirate družinske obveznosti in naloge tako, da bo imel mož dnevno čas za aktivni odmor (npr. hojo v naravi, šport, meditacijo oz. tisto aktivnost, ki ga veseli in kjer se lahko sprosti). Predvsem pa je pomembno, da ne dopustite, da se celotna družina sedaj pogovarja zgolj o njegovi »grozni« službi ter da je celotno družinsko vzdušje polno napetosti, jeze in strahu pred novim delovnim dnevom. Tukaj boste morali kot žena in kot mama poskrbeti, da bo mož svojo stisko pričel reševati. Ker če se boste z njo (njegovo stisko oz. službeno situacijo) ukvarjali vi in otroci (o njej razpravljali, se jezili na šefe ali sodelavce, kovali načrte maščevanja …), možu ne boste pomagali, temveč ga boste le toliko razbremenili, da bo odlašal z aktivnim prevzemom odgovornosti za svoje delo. Torej, tako kot bo moral mož svojim službenim pritiskom postaviti mejo, boste morali tudi vi postaviti mejo vplivu njegove službe na vas in na celotno družino. Mož naj vzame službo v svoje roke ter začne iskati načine, da se bo postavil zase ter postal do sebe prizanesljivejši, manj stog. Verjamem, da vam bo uspelo!

 

Srečno!

 

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja
« nazaj na seznam
Ta spletna stran je nastala s finančno podporo Norveškega finančnega mehanizma. Za vsebino te spletne strani so odgovorni izključno projektni partnerji v projektu ANIMA SANA - (nosilec projekta: Razvojna agencija Zgornje Gorenjske) in zanj v nobenem primeru ne velja, da odraža stališča Nosilca Programa Norveškega finančnega mehanizma.