Razpadli zakon - nova zveza

Našla sva se v zrelih letih. Za nama so leta iskanj, leta lepih in grenkih izkušenj, zorjenja ... in tudi dve ločitvi ... moja in njegova. Sama sem ločena že leta. On je vztrajal in čakal dlje, da otroci malo zrastejo ... še hodijo v šolo. Oba sva ločitve odžalovala že v zakonu, vztrajala in do zadnjega upala na čudeže, ki se niso zgodili ... Sedaj sva midva skupaj  kakšno leto dni. Zelo se imava rada, krasno se ujemava in razen spodaj opisanega , je vse neverjetno osrečujoče in skladno.

Torej:  Občasno me zelo boli njegov kontakt z bivšo soprogo. Razumem, otroci so, ki še hodijo v šolo. Težave z otroci pa, saj veste, vedno kakšne so. Straši me redna komunikacija med njima, saj je ravno odsotnost le-te oziroma odtujenost med njima v času skupnega življenja botrovala njuni ločitvi. Bivša partnerica je imela dolgoletno razmerje, ki ji ga je bil pripravljen oprostiti, če ga prekine, a ji ni šlo. Slednjič se nista več niti pogovarjala. Sčasoma  je tudi sam začutil odsotnost ljubečih čustev, se odločil ločiti in urediti svoje življenje. In našla sva se. Lepo nama je, tudi oboji otroci so naju lepo sprejeli ... o poroki sva se tudi že pogovarjala . Torej, kaj je ? 

Po nekaj mesecih  najine veze, me je začelo v duši zbadati vsakič, ko je spet in spet odhajal  v svoj bivši dom, vedno zaradi kakšnega "razhodnega razloga" ali otrok. Če sem bila z njim, sem počakala v avtu pred leso. Včasih je to čakanje kar trajalo. Potem sem skozi najine pogovore ugotovila, da je v dokaj rednih stikih z bivšo partnerico, tudi preko maila in telefona. Nisem skrivala svojih bojazni  in videti je bilo, da me razume. Zatrjuje, da gre za otroke. Opazila pa sem, da mi pogovore z njo, po tem, ko sem povedala , da me strašijo, raje zamolči, da me ne bi prizadeli. A včasih nanese, da ni v službi in je še doma, ko ga kliče …  govori z njo ... slišim pogovor … res je, v  glavnem govorita o otrocih ... sploh o mlajšem, ki končuje osnovno šolo in ima zdravstvene težave.

Sprašujem se torej zakaj me skrbi ? Morda zaradi vsega , kar sem že videla v življenju ... Nočem delovati razdiralno, negativno ... rada bi bila modra in zrela, a se bojim, da ga bom izgubila ... verjamem namreč , da  pogovor med njima, reden kontakt ... skupne skrbi ... zbližujejo ljudi ... a ne? Ne vem kako se postaviti ... ne razumite me napak prosim, verjamem v njegova čustva do mene ...  a dobrega odnosa z njo si je leta želel, sedaj ga gradita, njuni pogovori so zelo prijazni... kaj to pomeni zame ? Kako naj si pomagam, da me ne bo bolelo ?

Sama več ne vem kako je prav, kaj je sprejemljivo ... V tem trenutku verjamem, da veliko ne morem ... lahko samo pustim, da čas oddela svoje.

Kaj mislite vi? A smem prositi za nasvet ? Takšen, ki bi me mičkeno razsvetlil ...

Nasvet naše svetovalke:

Spoštovana gospa!

Kar veliko grenkobe in žalosti je čutiti v vašem pismu. Dvomite v to, če čutite prav, če si lahko drznete »zahtevati«, da je nekdo res zgolj z vami in verjame le v partnerstvo z vami, si želi z vami graditi tisti polni odnos, kjer ne bo prostora za pretekle vezi, ki so se razšle. Po vašem pismu sodeč pa kot da vaš partner tega še ne zmore.

Pravite, da želite odgovor, ki bi vas majčkeno razveselil. Žal si točno ne predstavljam, kaj to za vas pomeni. Da vam napišem, da vaš strah ni upravičen? Da se morate zgolj prepričevati, da je vse OK, če pa vaše telo čuti in vam sporoča drugače? Težko bom pisala o tem, ko pa verjamem v dejstvo, da telo nikoli ne laže, čeprav je včasih težko razvozlati, kaj točno nam sporoča. Pozitiven vidik mojega odgovora je sigurno v tem, da zaupam vaši presoji in verjamem v vaša čustva, ki so realna!

Kako si torej pomagati, da vas ne bo bolelo, sprašujete. Ta naloga je zelo težka in se bojim, da vas vodi proč od sebe, od tega, kar vi ste in kar čutite. Če se nam zgodi, da je v našem življenju veliko bolečine, tiste bolečine, ki je ne moremo obvladati (sploh kot otroci), si z različnimi obrambnimi mehanizmi, ki so v določeni meri tudi nezavedni, pomagamo, da bolečine ne čutimo več. Potlačimo jo, zanikamo, največkrat okrivimo sebe, da napačno čutimo, in želimo živeti naprej. Ampak s tem zanikamo del sebe, kar se nam pokaže tudi v odrasli dobi. Kajti obrambni mehanizem potlačevanja, zanikanja bolečih čutenj so v otroštvu strategija preživetja, saj ne zmoremo narediti drugače, ker je bolečina lahko za otroka premočna. V odraslosti pa ta obrambni mehanizem ni ustrezen. Zato vam svetujem, da se ne trudite, da vas pogovori vašega partnerja z bivšo soprogo ne bi boleli, saj je to za vas boleča preizkušnja, kjer se upravičeno počutite kot tretje kolo in se bojite, da boste kljub čakanju nanj in na vajino srečno skupno življenje lahko ostali praznih rok.

Ko se partnerski odnos razide, se nikoli ne razide zgolj zaradi otrok. In se tudi ne ohranja zgolj zaradi otrok, čeprav so otroci pogosto dober razlog, zakaj nekdo vztraja v zakonu. Vedno pa so v ozadju tudi želje in hrepenenja majhne punčke v odrasli ženski ali majhnega fantka v odraslem moškem, ki hrepeni po tem, da bi mu partner nudil tisto ljubezen, tisto nežnost in pozornost, po kateri tako hrepeni. Otroci si želijo imeti srečne starše, takšne, ki se ne bojijo postaviti zase in ki so v partnerskem odnosu zadovoljni. Tako se otroci v primeru, da gre partnerstvo narazen, počutijo krive in bi naredili vse, da bi bila oče in mama zopet skupaj. Vendar pa so razdiralni odnosi, nezvestoba, merjenje moči namesto sodelovanja v družini pogosto večji razlog za otrokovo stisko kot ločitev. Odrasli pa z vztrajanjem v neljubečih in nespoštljivih odnosih bežijo od odgovornosti, da bi bili oni tisti, ki bi razdrli družino. Pa vendar jo razdirajo na veliko bolj neprimerne načine (s prevaro, z umikom v delo, v hobije, v gostilno, s čustvenim umikom, z begom v vlogo zgolj očeta/mame in ne več partnerja …), kar pa otroci seveda čutijo. Koliko te stiske je vaš partner že prenašal v razpadlem zakonu in koliko je res prišel v stik s svojo jezo in se odločil, da se mu več ni treba toliko poniževati? Pravite, da je bila bivša soproga nezvesta, da ni bilo med njima ustrezne komunikacije, otroci so verjetno tudi imeli različne težave – koliko sta jih v zakonu uspela skupaj reševati?

Koliko sta se takrat uspela povezovati zgolj kot starša, v dobro njunih otrok? In zakaj bi se zdaj povezovala »zgolj« zaradi otrok?

Ko se partnerja ločita, je njuno razmerje, partnerstvo zaključeno, medsebojno sodelujeta zgolj kot starša svojim otrokom. In to je odnos, ki nikakor ne more ogrožati novega partnerstva tako enega kot drugega starša. Partnerstvo namreč temelji na skupni pogodbi (podpisani ali ne) in zagotavlja medsebojno spoštovanje, upoštevanje potreb drug drugega in istočasno samostojnost pri odločitvah. Drugega ne moremo zlorabljati za dosego svojih ciljev ali za to, da bi dobili ljubezen in nežnost. Pogosto pa se zgodi, da je meja med partnerstvom in starševstvom zabrisana. Tako imajo starši občutek, da je partnerstvo tisto, ki je predpogoj za dobro opravljeno vlogo starša. Na nek način je – potrebujemo odraslo osebo, ob kateri se počutimo dobro, ki ji zaupamo, na katero se lahko naslonimo, ko nam je težko, s katero delimo svoje dvome in strahove. Ko se razbremenimo v partnerstvu in si tam napolnimo baterije, imamo več energije za pristop k otroku kot starši. Kajti tam je odgovornost za odnos na naši strani, na strani odraslih. Odnos do otroka je brezpogojen – izražamo do njega ljubezen, tudi če nas prizadene, razjezi, prestraši …  In bolj ko smo notranje trdni, bolj ko imamo zadovoljene vse svoje potrebe, bolj smo lahko odzivni in ljubeči kot starši v odnosu do svojih, tudi do partnerjevih otrok. Starši, ki živijo v zakonu, ki ni ljubeč in ki bolj odraža merjenje moči kot medsebojno ljubezen, manj lahko poskrbijo za svoje otroke. In tako je pomembno, da so starši pripravljeni poskrbeti za svoje doživljanje in notranje zadovoljstvo, da s svojo stisko ne obremenjujejo svojih otrok, da ne pustijo, da jih otroci tolažijo, da so njihovi svetovalci. Zakaj vam to pišem?

Ko se namreč partnerja razideta, ostaneta zgolj še v vlogi staršev. Medsebojno se dogovarjata o tem, kdaj bodo otroci pri enem in kdaj pri drugem, kdo bo hodil v šolo na govorilne ure, kdo bo peljal otroka k zdravniku … In te osnovne informacije so tiste, ki nikakor ne morejo ogroziti novega

partnerstva, tudi če je novi partner (v vašem odnosu vi) ob tem navzoč. Gre za formalnosti glede logistike, stroškov, preživljanje prostega časa otrok, ... Pomembno je, da sta medsebojno spoštljiva in iskrena. Pretirana prijaznost na tem mestu ni potrebna. Če bo torej otrokom hudo zaradi ločitve, jih bo partner tolažil kot oče, bivša soproga pa kot mama, ne moreta pa jih tolažiti skupaj kot zakonca, saj sta to možnost z ločitvijo ovrgla. Vaš partner pa je pričel pogovore skrivati pred vami z  željo, da bi vas zaščitil pred bolečino. Ampak vas je s tem še bolj prizadel, namesto da bi vam pomagal. Ko govorimo o »skrivnih« pogovorih z bivšim partnerjem, pa smo že blizu čustvenega varanja, ki se lahko ponovno razvije v partnerski odnos, česar se vi upravičeno bojite!

Vaš partner je vztrajal v odnosu, kjer je bil prevaran, neljubljen. Vztrajal je in čakal na drobtinice pozornosti s strani bivše soproge, nehote upal, da se bo vseeno odločila zanj, in ji je bil pripravljen vse  oprostiti, medtem ko je gospa gradila odnos z ljubimcem. Ko tak odnos posameznik zaključi, je pomembno, da pride v stik s svojo jezo in se odloči, da takšnega sramu in ponižanja več ne bo toleriral. Da bo bodoče odnose gradil na drugačnih temeljih, na iskreni komunikaciji, na jasno izraženih tudi svojih potrebah, da ne bo več pristal na dejstvo biti drugi v vrsti. Da bo svoja čustva in čustva partnerja vzel resno ter se trudil, da bo medsebojno spoštovanje obrodilo trdno in zadovoljujoče partnerstvo. In predvsem, da zaradi bolečine, ki jo je izkusil v razpadlem zakonu, ne bo nehote bolečino zadajal nekomu, ki ga ljubi (npr. pustil vas, da boste drugi v vrsti, da ga boste čakali pred hišo, da boste doživljali bolečino ob tem, ker je toliko njegove pozornosti in nežnosti usmerjene še vedno v odnos, kjer je bil prizadet…). Ob tem se poraja vprašanje, koliko je partnerjev zakon res zaključen in koliko si on drzne zaživeti z vami brez slabe vesti zaradi razpadle družine in brez truda, da oživlja partnerski odnos z bivšo soprogo, brez da se trudi opravičiti svoj odhod … Pravite, da ste tako vi kot partner svojo ločitev odžalovali že v zakonu. Odžalovati pomeni predvsem prenehati se truditi tam, kjer nisi slišan, si ne pustiti povzročati stiske s tem, kaj si bo bivši partner mislil o meni, začutiti, kaj je bilo tisto, kar je najbolj bolelo in zakaj si tega v bodoče več ne bom dovolil. Pomembno je, da lahko začutimo jezo in druga grenka čutenja, ki jih ločitev prinese, in katera nam pomagajo do spoznanja, da si ne bomo več dovolili biti del odnosov, ki nam prinašajo bolečino in ne zadovoljstva in sreče.

Veliko ste pisali o odnosu vašega partnerja in njegove bivše soproge, skoraj nič pa niste napisali o svoji ločitvi. Kaj je bilo tisto, zaradi česar ste se vi ločili, in do katerih spoznanj ste vi prišli ? Česa vsega ne boste več tolerirali in za kakšen odnos si boste prizadevali? Koliko ste bili vi vajeni odnosa, kjer ste morali veliko pretrpeti in počakati, kjer so bile potrebe drugih pomembnejše od vaših? Koliko časa ste partnerja čakali, da zaživi z vami, in koliko časa boste še čakali, da bo razpadli zakon res prebolel? Zakaj vi ne zahtevate zase več pozornosti in nežnosti? Napisali ste tudi, da so vas otroci parterja sprejeli. In da ste tega veseli. Zgleda, kot da se ves čas vi trudite, da vas drugi sprejmejo (partner, njegovi otroci, …). Koliko so to dejansko pričakovanja majhne punčke v vas, ki se je naučila, da mora vedno počakati, da pride na vrsto, da svoje želje in potrebe izraža minimalno, da ji je drugi naklonjen zgolj zato, ker ji to pove, čeprav tega z dejanji in čustvi ne pokaže … ?

Gospa, tudi vi boste morali svoje potrebe in svoja čustva vzeti veliko bolj zares in postati bolj asertivni (torej odločni postaviti se zase). Ne morete vplivati na to, kako se vaš partner obnaša, veliko pa lahko v enakovrednem odnosu znotraj partnerstva spremenite s tem, da se vi pričnete drugače obnašati! Da namesto prošenj jasno poveste, kaj čutite, in pri tem vztrajate (ne želite živeti v odnosu, kjer doživljate strah in dvom, ne boste čakali v avtu pred hišo zato, da bo partner razpravljal z bivšo soprogo o čemerkoli, želite biti sproščeni in verjeti, da se je partner odločil za vas in bo svoj trud za ljubeč odnos vlagal v vaše skupno partnerstvo, ...).  Partnerju ne morete prepovedati stikov z bivšo soprogo, saj bosta glede otrok verjetno še vedno sodelovala. Ni pa dobro, da so ti pogovori postali stvar, ki se vas ne tiče, kjer ste vi izvzeti. In dokler bo vaš partner hodil nazaj in razglabljal o tem, kakšni so v bistvu bili razlogi za razhod, je gospod še močno vpet v odnos z bivšo soprogo. In zato se ne more posvetiti v polnosti vajinemu odnosu.

Veliko se boste morali pogovarjati o tem, kaj doživljate drug ob drugem, po čem hrepenite, kaj vam pomeni ljubeč in spoštljiv odnos. In tudi o tem, kako to, da tako partner kot vi ne začutite dovolj jeze, da bi se odločno uprli nezadovoljujočemu odnosu in iskanju pozornosti, sprejemanja in naklonjenosti pri drugem (gospod pri svoji bivši soprogi, vi sedaj pri njem …). Vzorci, kjer smo do drugih zelo popustljivi, zgolj prijazni, kjer veliko potrpimo in upamo na sprejetost, so stari vzorci vedenja, ki smo se jih naučili v otroštvu. Takrat smo bili v odnosu do odraslih podrejeni in smo se morali prilagoditi, v odraslosti so ti vzorci največkrat zgolj povzročitelji bolečine in zatiranja samega sebe. Ni vam treba še naprej vztrajati in živeti po njih! Prav tako tudi vašemu partnerju ne! Pri oblikovanju novega temelja zrelemu partnerstvu vam lahko pomaga tudi strokovnjak, družinski terapevt, če se boste tako odločili. Vedite pa, da zgolj upanje, da se bodo stvari same od sebe spremenile, če bomo dovolj potrpežljivi, ne bo obrodilo sadov. Predlagam torej, da ob strokovni podpori raziščete zakaj ste tako zelo potrpežljivi in prizanesljivi, tako vi kot tudi vaš partner. Kako to, da še vedno ne zmorete zahtevati več zase, tako vi kot on. Na kakšen način se lahko bolj posvetite sebi tako vi kot on, in s tem boste lahko prišli tudi bliže drug drugemu.

Gospa, zaupajte si, zaupajte svojim čutenjem. Pravico imate zgraditi si odnos, iz katerega boste črpali energijo, ki vas bo osrečeval in vam pomagal, da iz sebe naredite kar največ. In ne da zgolj potrpite v odnosu, ki vas večkrat navdaja z dvomom, strahom pred zavrženostjo in zamenjanostjo. Ni vam treba biti druga v vrsti. Uspešno pot do sebe in s tem do zahteve po ljubečem in trdnem odnosu vam želim.

Srečno!

dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja