Mene pa zanima kako se lahko postavim pokonci, če me vsi gledajo kot nekoga iz druge kaste, če razumete. Moji starši imajo korenine v Bosni, ampak sta oba tukaj rojena. Niti ne hodimo veliko dol, ker se ne razumemo, tako da živimo v Sloveniji že od skoz, tudi vso družbo imamo Slovensko. Starša sta delavca s srednjo šolo. Jaz hodim v gimnazijo in se trudim bit čim bolj uspešen, samo mi ne gre dobro. Ampak problem imam s sošolci. Oni so od uglednih staršev in imajo keš. In potem poslušam samo kje so bili, kaj so videli na kakšno potovanje gredo, kam so jih povabili prijatelji iz Mehike, ZDA, Kanade. Jaz nimam veliko družbe, ker se počutim kot gnida. Moja familija je slaba v kešu, ne gremo nikamor, dnevi so vsi enaki. Jaz preživljam čas pred TV, pa malo se učim in treniram. Tko, dolgčas. In v šoli, med sošolci se počutim bedno. Nič jim nimam za povedat, sram me je, ker nikjer nisem bil. Pa za njih sem itak čefur, tko mi je tudi zaradi priimka bed. Tako sem drugorazreden zaradi bosanskih korenin. Sem razmišljal da bi si spremenil priimek za 18. rojstni dan. Res bi rad imel eno dobro družbo in se dobro počutil. Kaj naj, kakšne imam možnosti?
Nasvet naše svetovalke:
Spoštovani gospodič!
Ko sem prebrala tvoje pismo, me je kar stisnilo. V odgovoru uporabljam tikanje zato, ker pišeš, da si še mladoleten, srednješolec, in ne zato, ker tvojega doživljanja ne bi resno jemala. Res se je v tvojem čustvovanju nabralo ogromno grenkobe in žalosti. Kakorkoli se trudiš, v šoli nisi tako uspešen, kot bi želel biti, v razredu se ne počutiš dobro, ves čas se z drugimi primerjaš, želiš si imeti njihove izkušnje, njihove starše, njihov način preživljanja počitnic in še bi lahko pisala. V odnosu do sebe pa kot da zeva ena velika praznina in občutek manjvrednosti. Kdo je kriv zato – tvoj priimek, korenine tvojih staršev, njuni »premajhni« dohodki, tvoj način preživljanja počitnic in prostega časa …? Tvoja žalost, občutek osramočenosti in prav ene izigranosti te tišči k tlom in občutek je, kot da bi se od teže bremena najraje kar vdal in se tudi v šoli, na treningu prenehal truditi.
Kaj se pri tem sploh da narediti?
Od kje izvira tvoj občutek, da nisi dovolj dober takšen, kot si? Da bi moral biti enak sošolcem, prijateljem, znancem? Da bi se moral postavljati z vsemi mogočimi izkušnjami iz tujine, dobrimi oblačili, IT-pripomočki, vplivnimi starši? Od kje ti ideja, da je edino tisto, kar imaš za pokazati oz. za povedati in je oprijemljivo, dokazljivo, dovolj dobro in nekaj vredno? Ali so tvoji občutki manjvrednosti tako močni, da si tudi kakršnokoli reakcijo sošolcev razlagaš kot nekaj, kar te žali, se te obravnava kot drugorazrednega, se te pomiluje …? Kako konkretno se do tebe obnašajo sošolci (se ti posmehujejo, te žalijo, te ignorirajo) in predvsem kako se obnašaš ti do njih (išče slabe stvari pri njihovih dobrih izkušnjah v tujini, se skušaš postaviti s stvarni, ki jih oni doživljajo drugače, si ciničen, nesramen,…)? Ne iščem razlogov za tvoje slabo počutje v tvojem obnašanju do sošolcev, želim te le spomniti, da so odnosi vedno obojestranski in da lahko s svojim pristopom do drugega zelo vplivaš na njegovo/njihovo vedenje (npr. če boš ti pristopil do nekoga prijazno in brez cinizma, govoril iskreno, ne bil nastopaški oz. preveč kritičen, se bodo tudi drugi do tebe obnašali na podoben način).
Kot srednješolec se nahajaš v obdobju, ko si do sebe najbolj kritičen in si v intenzivnem oblikovanju svoje lastne identitete. Torej moral si boš odgovoriti na vprašanje – kdo ti si? In katere stvari so ti pomembne? Kakšna želiš, da bi bila tvoja nadaljnja pot, kakšni so tvoji kratkoročni in dolgoročni cilji? Občutek vrednosti, torej da nisi gnida in da nisi manjvreden ne glede na tvoje korenine, posebnosti, mogoče tudi težave in drugačnost na kateremkoli področju, nam v otroštvu dajo starši. Na način, da dobimo potrditev in pohvalo glede na naše vedenje, da dobimo odziv pri naših težkih čutenjih, da dobimo usmeritev, ko smo negotovi. In starši so tisti, ki predstavljajo naš steber, na katerega se opremo takrat, ko sami ne vemo, kam in kako naprej. Zakaj ti to pišem – zanima me, če si o teh občutjih drugorazrednosti zaradi drugačnih korenin že spregovoril s svojimi starši. Koliko so te oni lahko pomirili, ti dali občutek, da so ti v oporo in razumejo tvoje dvome, ampak ti istočasno zatrdili, da ima vsak človek veliko vrednost samo zato, ker obstaja in ne zato, ker ima veliko denarja, vplivne prijatelje in starše, … Da sta ti na konkretnih primerih povedala, kaj je v življenju pomembno za njiju, in za kaj se je po njuno vredno potruditi (npr. ali so to materialne dobrine, znanje, način življenja, estetika, potovanja, čut do drugega …). Zakaj ti starši najlažje odgovorijo na ta vprašanja? Ravno zato, ker sta onadva prva, ki ti lahko dasta občutek vrednoti in ljubljenosti zgolj zato, ker si, in ne glede na to, kaj imaš za pokazati in s čim se lahko »bahaš«. Res pa je, da starši niso vedno vsemogoči, prepričani vase in trdni v svojih stališčih. Lahko imajo zelo drugačen pogled na življenje, lahko so tudi sami zagrenjeni, lahko tudi sami hrepenijo po navidezno nedosegljivem in so razočarani, ker v življenju niso »uspeli« oz. imajo občutek, da niso dovolj spoštovani. V takšnih primerih bodo svojim odraščajočim otrokom zelo težko stali ob strani in jim vlivali optimizem, jih spodbujali, da hodijo čim bolj po svoji poti in poslušajo sami sebe. Pa to ne pomeni, da so slabi starši, temveč le, da si bodo morali njihovi otroci samopodobo in lastno spoštovanje graditi na svojih temeljih, na svojih potrditvah in uspehih ob doseženih osebnih ciljih. V mladostništvu in kasneje v odraslosti smo namreč vedno bolj odvisni sami od sebe in od svoje lastne iniciativnosti, ki jo vložimo v doseganje osebnih ciljev. Hoja po poti drugih (ki temelji na večni primerjavi in tekmovanju z drugimi) je lahko zelo naporna, predvsem pa nam ne da notranjega zadoščenja. In zato smo, dokler se zgolj primerjamo z drugimi, lahko vedno nezadovoljni. Kajti že sama primerjava z drugimi izvira iz stiske in občutka, da takšni, kot smo, nismo dovolj dobri. In zato nas primerjanje z drugimi ne more pomiriti in nam dati občutka, da smo OK.
Predlagam ti torej, da pričneš razmišljati samo o sebi. Katere stvari te veselijo in kdaj se počutiš dobro (tukaj ne mislim na trenutke, ko mogoče kaj popiješ ali pokadiš ter »pozabiš« na vse težave)? Kaj te veseli in ob kateri aktivnosti lahko kar pozabiš na čas, se počutiš sproščeno, imaš veliko idej? Tudi v šoli te verjetno vsi predmeti ne zanimajo enako močno. In ali so tvoji treningi tisto, kar te sprosti in ti da občutek, da si povezan z ekipo, si uspešen, se razbremeniš – ali je tudi treniranje ena od stvari, kjer se moraš dokazati in ti je pravzaprav v breme? Temeljito boš moral premisliti, kaj so stvari, ki ti v življenju pomenijo veliko in za katere si pripravljen žrtvovati svoj čas in energijo. Postavi si cilje, kratkoročne, ki jih boš uspel doseči in se boš ob tem počutil dobro. Preveri v družbi katerih prijateljev si lahko res to, kar si – tako da poveš svoje mnenje, se ti nihče ne posmehuje, nimaš občutka, da te kdo sodi po priimku ali kaki drugi tvoji lastnosti. In ko dobiš ta krog prijateljev, se več druži z njimi. V odnosih z njimi bodi čim bolj iskren in govori le tisto, kar res misliš. Do drugih se obnašaj tako, kot bi želel, da se drugi obnašajo do tebe (da so npr. prijazni, iskreni, humorni, ne pa nastopaški, priliznjeni, kritični, ignorantski, …). In ko se boš udeležil le tistih aktivnosti, v katerih boš užival (lahko športnih, lahko kulturnih, lahko prostočasnih …), boš tudi spoznal krog ljudi, s katerimi boš imel podobne interese, med njimi lahko tudi nove prijatelje.
Ampak moral boš pa vzeti stvari v svoje roke in postati aktiven. Zgolj gledanje televizije in premišljevanje o tem, kaj vse imajo tvoji sošolci, kaj vse si lahko privoščijo s starševskim denarjem in kam vse bodo odpotovali čez počitnice, ti ne bo pomagalo. Še več, samo zagrenilo te bo!
Ko pa boš poslušal sebe in sploh odkril, kaj je tisto, kar veseli tebe, boš pričel na tem področju iskati informacije, spoznavati nove prijatelje, tudi strokovnjake, se več družiti in preživljati aktivneje prosti čas, takrat ne boš imel želje, da bi se še naprej primerjal z drugimi. Pomembno je, da se prestaviš iz vzdušja, kjer vse »moraš narediti« (npr. v šoli, na treningu, doma) in kjer si ničesar »ne moreš privoščiti« (npr. ker nimate denarja, ker nisi bil v Kanadi, ker nimaš vplivnih staršev, se ne pišeš »prav«), v vzdušje, kjer se počutiš sam svoj gospod in sam odločaš o tem, v kaj boš vložil svojo energijo in kje boš z lastno odločnostjo in motivacijo dosegel svoje cilje in bil uspešen! Če npr. znaš dobro peti, rapati, obvladaš kak računalniški program, imaš smisel za oblikovanje in snemanje filmčkov, potem to počni. Najdi svoje talente in jim nameni svoj čas! To ti bo prineslo dober občutek in samozavest na teh področjih. Ob tem, ko boš vedno podrobneje spoznaval sebe, preizkušal, kaj te veseli in katere stvari so ti v življenju pomembne, boš spoznal, da si, takšen, kot si, poseben in edinstven, ne glede na tvoje ime, priimek, korenine, kraj bivališča … Takrat boš sprevidel, da je tudi priimek le en podatek o tebi, ne pa tvoje bistvo, ki prinese zraven še kup drugih stvari. In dejstvo, da te nekdo obsoja zaradi tvojega priimka in da v priimku išče težavo, zaradi česar te sodi kot drugorazrednega ali kot nevarnega, neprijaznega, neumnega, je povsem neopravičeno in zgolj predstavlja pogled drugega, ki govori o njem samem – o njegovem nepoznavanju tebe kot posameznika, o njegovi ujetosti v predsodke, strahove in mogoče slabe pretekle izkušnje, ki tega človeka še danes bremenijo. Gre za njegovo posploševanje na podlagi njegovih slabih izkušenj. Predvsem je tu prisotno posploševanje in strah. Ta »obsodba« pa nima nič skupnega s teboj. Ravno tako kot verjamem, da tudi ti ne poslušaš od vseh sošolcev, kje vse so bili in kako vplivne starše imajo. Ne, slišiš občasno tudi kaj takega, ampak ker te stvari bolijo, ker bi želel imeti njihove izkušnje, ker se počutiš, da nisi dovolj dober – zato posplošiš, da imajo tako ugledne in bogate in vsemogočne starše vsi sošolci in da tebe vsi sošolci obsojajo. Ampak tudi to je posploševanje, je res?
In takrat, ko boš ti sam spoznal svojo vrednost in svoje bogastvo zgolj zato, ker si, boš vse to lahko drugim tudi povedal, njihovega odziva pa se ne boš bal. Ampak najprej boš moral svoje samospoštovanje zgraditi na podlagi lastnih ciljev, ki jih boš dosegel, in svojo samopodobo oblikoval na podlagi spoznavanja sebe. Pri tem ti lahko pomagajo vsi tisti, s katerimi se dobro razumeš in lahko pričakuješ njihov pristen odziv, oz. tudi strokovnjaki na področju psihološkega, psihoterapevtskega svetovanja. Če boš spremenil priimek samo zato, da bi te drugi videli kot drugačnega, se spet samo prilagajaš in bojiš sodb drugih. Bojim se, da bi bil v tem primeru razočaran.
Tako kot lahko eno in isto izkušnjo dva posameznika vidita kot povsem različno (npr. dva sošolca poslušata pripoved tretjega, kje vse je preživel poletne počitnice, in si prvi misli, da mora biti zaradi teh izkušenj najsrečnejši človek na svetu, drugi pa misli, da je njegovo doživljanje njega samega zelo skopo, saj je edino, kar ima, zgolj zgodbe o tem, kje vse je bil, vprašanje pa je, kaj je on sam od teh izkušenj sploh imel), izhajajoč iz svoje lastne zgodovine. Tako lahko tudi ti svoje življenjske cilje oblikuješ povsem ločeno od idej in razmišljanj drugih, pa bodo to zate zelo dragocene in bogate izkušnje, predvsem pa zanje ne boš potreboval potrditve drugih oz. se na mnenja drugih sploh ne boš oziral, saj jih ne boš niti iskal.
Verjamem, da boš našel odgovore na pomembna vprašanja o sebi samem in boš s tem bliže svoji osebni sreči. In vedi – tam, kjer je volja, tam je pot!
Srečno!
dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja