Moja punca se je zredila in zato je konstantno slabe volje. Govori ves čas samo o svoji teži, vedno je problem kaj naj obleče, ves čas se gleda v ogledalo, joka, tečnari. Zato sva tud midva pogosto skregana, ali pa noče nikamor it, pa noče več seksat z mano. Jaz ne silim vanjo, ampak sploh ne vem če bo kdaj spet normalna. Zredila se je ful –ene 12 kg. Je res da je imela tudi ginekološke težave, splav pred pol leta in mogoče se tudi zato sekira. Ampak kot sem ji že rekel, življenje gre dalje, mlada sva še, zakaj ne bi izkoristila vsak dan posebej. A ni res?
Nasvet naše svetovalke:
Spoštovani gospod!
Ko prebiram vaše pismo, mi je prav težko. Začutim lahko vaše presenečenje nad spremembo pri punci in ravno tako vašo nejevoljo, kajti ne morete verjeti, da je vaša izvoljenka že dlje časa konstantno slabe volje, zavrača tudi vas in se istočasno tolaži s hrano. Vi tako ostanete pred zaprtimi vrati, v vas bruha gnev in žalost, ne želi si vaših dotikov, poljubov, spolnosti. Vi po eni strani razumete, da ima težave, razumete, da si ne želi spolnosti z vami, istočasno pa ste že zelo nestrpni in težko čakate, da bo ponovno prišla nazaj vaša »stara, poznana« partnerka, ki bo pogosteje dobre volje, tudi nasmejana, ki ne bo zaprta v svoj svet, kjer bi se borila s solzami, žalostjo, jezo, odvečnimi kilogrami in ogledalom. Dolgo ste zdržali ob njej in njeni slabi volji, jo tolažili in ji govorili, naj se ne obremenjuje s kilogrami, naj gre z vami med ljudi, se zabava, kajti mladi ste še, življenje je eno samo … Kako je sprejela vaše besede? Se vam zdi, da vas je sploh slišala – ali so vaše besede v njej sprožile še več solza ter tudi besa, češ da je ne razumete?
Zelo na kratko ste spregovorili o veliki zgubi, ki ste jo doživeli pred 6 meseci. Pravite, da je vaša partnerka splavila. Ali je bil to razlog, da se je tako zelo spremenila v vaših očeh, se zaprla vase, ne išče več družbe izven doma, se je pretirano pričela zatekati v hrano in v ogledalu gledati posledice svoje spremembe v načinu življenja, odraz njene notranje bolečine, ki se vedno bolj kaže ne zgolj v njenem doživljanju, temveč tudi na njenem videzu? Izguba otroka je velika bolečina, ki pri ženski pogosto pusti posledice še tudi kasneje v življenju, lahko v čustvenem smislu kot tudi v doživljanju sebe, svojega telesa. Ne vem, kako boleče je to bilo zanjo, kako krivo se lahko počuti, da ni uspela biti »primeren dom« za še nerojenega otroka, kaj vse je lahko naredila narobe, da je njeno telo zavrnilo prihajajoče novo bitje, ali je bila po njenem »kriva« predvsem ona – s svojim načinom življenja, prehrane, gibanja, stresa … V pismu niste napisali, ali je šlo za prezgodnji porod in otrok ni preživel ali je šlo za smrt ploda in je bil prezgodnji porod sprožen naknadno ali je telo splavilo zelo na začetku nosečnosti … Sklepam, da gre za prvega nerojenega in izgubljenega otroka, ki se ga je vaša partnerka verjetno veselila in si ga želela. Razlogi za izgubo otroka so lahko zelo različni (od hormonskih težav pri materi do kromosomskih nepravilnosti pri plodu, okužbe, bolezni matere, nekatere zdravstvene težave …), velik del razlogov pa ostaja nepojasnjenih in predstavlja nesrečo. Nesreča pomeni, da nihče ni kriv, da nihče ni naredil nič narobe, ampak da se je enostavno zgodilo nekaj nezaželenega, bolečega za vse udeležene. Ne vem, koliko je imela vaša partnerka možnost se pogovoriti s strokovnjakom, ginekologinjo ali drugim zdravniškim osebjem, ki bi jo v tej smeri lahko pomirili. Ravno tako ne vem, koliko se je o tem lahko pogovorila z vami in bila pri tem slišana. Sklepam, da ste bili vi oče nerojenega otroka, je res? V pismu napreč pišete, kot da se je ta izguba zgodila le vaši partnerki, medtem ko ste se vi tej bolečini uspeli povsem izogniti. To so bile njene ginekološke težave, ste napisali. Verjamem, da je tema tudi za vas boleča, vendar vi tej bolečini vsaj na zavedni ravni ne pustite, da se vas dotakne. Gledate naprej, skušate se veseliti prihajajočih se svetlih trenutkov in preživljanja svoje mladosti, čas in možnosti za otroke še imate … Koliko ste se vi kar odločili, da se ta bolečina vas ne bo dotaknila, da ni vaša, kot ni vaše telo, ki je otroka izgubilo? Ampak otrok ni samo last vaše partnerke, nerojeni otrok je imel tudi očeta. Koliko ste jo pustili samo v tej bolečini in koliko se tudi ona ob tem počuti na nek način izdano z vaše strani? Predvsem pa zelo samo, krivo in nemočno? Tako kot vi sedaj le nemočno gledate njene solze, ki vas jezijo, njeno slabo voljo, zakadi katere se od nje še bolj umikate, in njeno telo, ki se zaradi stiske več ne uspe več braniti pred odvečnimi kilogrami.
Ne želim vam vzbujati krivde in sporočati, da bi morali tudi vi bolj žalovati in drugače gledati na celotno situacijo. Povem pa vam, da je za vašo partnerko izguba bistveno bolj boleča in da bo brez opore tej bolečini težko kos. In opora ji sigurno niso sladkarije in drugi prigrizki, s katerimi se tolaži. Če se še nekoliko dotaknem nosečnosti. Novopečeni oče se pogosto svoje vloge v polnosti zave šele ob otrokovem rojstvu, nekateri še celo kasneje, takrat, ko otrok ni več neposredno fizično odvisen zgolj od matere in se oče vedno bolj vključuje v njegovo vzgojo (pri par mesecih otrokove starosti). Mati pa se svojega materinstva zaveda že dosti prej – že takoj, ko otroka začuti pri približno 18. do 20. tednu. In tako je noseča ženska nehote že od prvega zaznanega giba otroka v njenem telesu vedno bolj in bolj osredotočena na svoje telo in na novo bitje v njej. Pri tem pa seveda čuti tudi veliko odgovornost za zdravje, blagostanje še nerojenega otroka. Močna povezanost med mamo in otrokom se ohranja še vsaj do 6. meseca otrokove starosti, ko se postopno prične trgati t. i. simbioza med mamo in otrokom ter pridobiva oče in mož vedno pomembnejšo vlogo pri otroku in ponovno tudi pri materi/svoji partnerki, s katero vstopi nazaj v partnerski odnos, si izbori tudi čas »zase«, ko sta oba kljub temu da sta sedaj oče in mama, tudi mož in žena, ki se posvetita tudi drug drugemu. To ne pomeni, da oče ni pomemben vse do približno 6. meseca otrokove starosti, temveč da je odnos med mamo in otrokom tako intenziven, da oba potrebujeta otrokovega očeta, ki mladi družini pomaga prevzeti svoje vloge ter razmejiti starševski odnos od partnerskega, katerega starša ne smeta zanemariti!
Bolečina pri vaši partnerki je verjetno še vedno zelo ostra in boleča. In bolj ko ji vi govorite, naj pozabi in gre naprej, kot gre življenje naprej, manj slišano se počuti z vaše strani in bolj se sama zavija v molk, žalost in nemoč ob tej izgubi. Koliko ste ji lahko tukaj v oporo – tako da ji daste vedeti, da je tudi za vas to bila izguba, ki je niste mogli preprečiti, niti vi niti ona. Da to ne pomeni, da je ona slaba mama ali da je njeno telo za otroka »neustrezen« dom ali da je kakorkoli kriva za to, da v kratkem ne boste postali oče in ona mama. Da zdržite njene solze in njeno bolečino, da vam ni težko biti ob njej in govoriti o tem, da tega otroka ne bo, da pa ga boste imeli v prihodnosti, ko boste uspeli to žalostno zgodbo pustiti za seboj in se ga ponovno tako veseliti, kot ste se veselili tistega, ki je bil na poti pred 6 meseci. Ko se boste pogovarjali z njo, pa vi bodite zgolj njen partner in ne psihoterapevt. To pomeni, da ste čim bolj »naravni«, lahko ste zgolj ob njej ko bo jokala, jo objamete in zdržite njene solze, brez da jih želite ustaviti, označiti kot nepotrebne. Ta vaša prisotnost ji bo veliko pomenila in ob tem se bo verjetno počutila sprejeto in razumljeno. Tisto kar je zelo pomembno je, da nosečnosti v bodoče ne vi in ne ona ne boste povezovali s strahom in dvomom vase. Pri tem pa vam lahko pomaga tudi strokovnjak.
V odgovoru sem se osredotočila na tisto, kar ste napisali , da je vzrok partnerkini bolečini verjetno izguba otroka pred pol leta. Mogoče je doživela tudi kako drugo bolečo izkušnjo, ki se ji ob izgubi otroka zdi še večja in še bolj neobvladljiva (težave v bližnjih odnosih, finančne težave, spori v delovnem okolju, …). Verjamem pa, da šele ko boste dali besede pravi bolečini, se boste tako vi, ki ste se sedaj od njene bolečine kar malo umaknili, kot vaša partnerka lahko toliko razbremenili, da boste kot par videli tudi svetle plati prihodnosti. Da bo partnerka lahko ponovno videla sebe kot senzitivno, prijetno in privlačno žensko, ki si želi ljubezni, nežnega dotika, spolnosti, ki se ne boji strasti.
Prepričana sem, da je vsa hrana, s katero vaša partnerka duši bolečino, jezo nase in verjetno tudi na vas, na nerojenega otroka, na usodo, vso žalost in manjvrednost ob izgubi, tista, ki ji pomaga, da preusmeri svoje misli drugam, da vsaj za trenutek pozabi na težave in stiske in se posveti npr. neki sladici, sladoledu, drugem obroku, ki ga ima rada. Lahko se s hrano tudi kaznuje, si ne vzame dovolj časa za prehranjevanje, ne prežveči dobro in poje zelo hitro, brez pravega užitka. Tisto, kar zagotovo drži, pa je, da se ob tem vedno znova in znova počuti poraženo, saj se bolečina vrne, teža v želodcu ostaja, hlače so vedno bolj ozke, podoba v ogledalu pa vedno manj podobna temu, kar bi si želela videti.
Tudi če govorimo o odvisnosti od hrane, ne moremo reči, da se lahko odločimo za abstinenco, ki bo pokazala, kako velika je stiska, ki nekoga žene v prenajedanje. Ampak hranjenje je osnovna potreba človeka in od tega se ne da kar abstinirati. Je pa res, da si tudi vaša partnerka lahko naredi plan, kaj bo pojedla za posamezen obrok naslednji dan, da ne bo imela vmesnih sladkih prigrizkov, da se bo več gibala. Vendar najpomembnejše je, da bo gospa ob podpori vas, dobre prijateljice, strokovnjaka ipd. ponovno vzpostavila stik s svojim telesom in svojimi čutenji. Da bo čutila lakoto in bo lahko jedla počasi, z mislijo pri hrani ter prenehala jesti takrat, ko bo čutila sitost. Da bo hrana torej ponovno opravljala svojo funkcijo, to je zagotovila občutek sitosti. Da bo jedla raznovrstno hrano, pripravljeno na čim bolj zdrav način, z ne preveč sladkorja. Kajti sladkor je tisti, ki nam pomaga, da se trenutno čustveno počutimo bolje, vendar je prekomerno uživanje sladkorjev v kakršnikoli obliki tudi zasvojitveno in kaj kmalu imamo lahko zaradi preobilice sladkorja v hrani porušeno ravnovesje hranilnih snovi v telesu, smo zaradi neuravnotežene prehrane utrujeni, brezvoljni in predvsem vedno manj zadovoljni s svojo težo. Poskrbite zato za uravnoteženo prehrano in predvsem dovolj gibanja. Gibanje na svežem zraku pomaga telesu, da se lažje sooči s stresom, okrepi imunski sistem in pomaga posamezniku, da se razbremeni težkih čutenj. Tudi pogovor o temah, ki so boleče in neprijetne, je lažji v gibanju, na sprehodu, v naravi, ob vodi, kot doma za mizo. Izkoristite torej prosti čas tako, da boste partnerko povabili na svež zrak in se z njo pogovarjali. Spregovorite tudi vi o sebi in o tem, kako si vi pomagate pri težkih preizkušnjah. Videli ste, na kakšen način ona beži pred bolečino, si pomaga s hrano, se umika od drugih. Kako svoje stiske rešujete vi? Verjetno ne uspete od vseh pobegniti oz. se vsaj čustveno ne odzvati nanje? Pogovor o vas samih vas bo ponovno zbližal in tesneje povezal. In ko se bodo čustveni zidovi, ki jih je partnerka sedaj zgradila med seboj in drugimi, počasi podirali, se boste tudi vi ob njej lahko počutili srečnejše in predvsem bolj povezani z njo. Partnerka, ki se bo z vaše strani čutila slišano, ki se bo ponovno dobro počutila v svojem telesu, se razbremenila težkih čutenj ter premagala bolečo izkušnjo, si bo tudi bolj želela vaših dotikov in poljubov.
Srečno!
dr. Sabina Jurič Šenk, psihologinja